Da, čarovnica iz Blaira tokrat je med igralsko zasedbo. Shujšana, starikava ženica, ki opreza za obiskovalci gozda in ob tabornem ognju pušča čudaška ročna dela, je z leti postala še bolj zakrknjena in do mladine še manj razumevajoča. V gozdu se sila hitro začne dogajati – kot bi se slikovito izrazili Američani – crazy shit. Gozdna divjakinja premetava šotore, kvari drone, lomi drevje in zafrkne tudi GPS. Kos ji ni bilo analogno, zakaj bi ji bilo digitalno? Brat režiserke prvotne odprave se leta pozneje še ni sprijaznil z njenim izginotjem. Saj veste, z izginotjem tiste, ki je namesto robčkov v nahrbtnik vrgla dodatno baterijo. Nova skupina nevednih skavtov želi preveriti, če je fant, ki ga je coprnica leta 1999 poslala v kot, še tam.

Verjetno ste ob ogledu prvenca razmišljali, v kako nezavidljivi situaciji se je znašla radovedna trojka. Medtem ko so snemali dokumentarec, so s pomočjo izjav okoliških prebivalcev resda vzpostavili mit o coprnici, a vir tesnobe in neugodja ironično praviloma ni izhajal iz tega. Izgubiti se v tako prostranem gozdu – brez hrane in zemljevida – je bilo samo po sebi srhljivo. Skupinska dinamika, z občasnim humorjem ter sanjarjenjem o maminem pireju in vroči kopeli, je zapečatila uspeh grozljivke, ki je bila takrat nekaj bistveno drugačnega, nekaj novega. Mimo mogočnih debel in dišečega lubja, se je sprehajala sveža sapa.

Nadaljevanje z relativno tesnim proračunom se je v dobi obdelav in predelav starega izkazalo za finančno smiselno. Kajpak je v koraku s časom: pozabljivi igralci si za ušesa zataknejo miniaturne kamere, imajo letečega drona in kup ostale tehnološke navlake; a otipljivega scenarija pač ni. Privlačne protagonistke, dva lokalna čudaka, šaljivec in dolgočasen brat. Prvencu je bilo malo mar za izgled osrednjih likov in klišeje, hkrati pa toliko bolj za stopnjevanje napetosti in obupa. Vratolomni posnetki niso bili potrebni. Dobro: nad montažo, razgibanimi prizori in posrečenim preskakovanjem med snemalci se niti ne gre pritoževati; a kaj ko je bil v drugih ozirih storjen korak nazaj. Za šalami in resnimi prizori se žal skrivajo neprepričljivi igralski vložki.

To je začutila celo dežurna hudičevka, ki igralce (in šotore) brez vsakršne milosti meče med košate krošnje, nad njih zvrača več sto kilogramska debla ali jih pač pahne v globino, ker se ji jih ne da več strašiti. Poslednjima junakoma ob koncu kljub vsemu uspe priti do zloglasne hiše, bržkone za to, da bi videla številna nova vrata, ki jih prej ni bilo. Stari, razdraženi vešči je bilo v letih, ko so njeni gozdovi samevali, očitno dolgčas. Mladina namreč ne zahaja več v naravo, saj raje ždi doma in bolj kot kostanj nabira všečke. Redna služba v gozdarskem turizmu je stvar preteklosti, zato je odprla tesarski s.p. in hudičevsko suho robo izdeluje le še občasno. Fleksibilizacija je dodobra spremenila njene metode: postala je bolj urna in večopravilna, a tudi bolj predvidljiva in generična.