Natanko deset let po krstni uprizoritvi so na veliki oder SNG Drama Ljubljana ponovno postavili Tolstojevo Ano Karenino. Glavni vzrok za njeno revitalizacijo, javno priznan ali ne, je vključitev romana v obvezno maturitetno branje. Ker gre za obnovitev predstave, je bilo to seveda pričakovati – obnovitev. Radikalno okrnjena igralska zasedba ter močno spremenjeni scenografija in kostumografija pa nakazujejo popolnoma novo uprizoritev. Uprizoritev, ki se, morda tudi za ceno svojega ciljnega občinstva, izteče popolnoma srednješolsko.

Novo dramatizacija Ane Karenine vsebuje mnogo dobrih idej in zanimivih ter inovativnih izhodišč, a je njihova uprizoritev na odru žal neuspešna. Dušan Jovanović s tekstom, Jasna Vlastl s sceno in Urška Recer s kostumi Tolstojevo junakinjo iztržejo iz okvira prostora in časa. Ta poteza se sprva ne zdi nepremišljena. Minimalistična scena, ki se sicer neuspešno spaja z moderno projekcijo v ozadju, na odru deluje sodobno in pričakovano. Malce manj uspešna je kostumografija, ki gledalcem ne podaja občutka imperialistične Rusije, a gotovo tudi ne občutka brezčasnosti; za določene kostume pa se zdi, da še najbolj spadajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Kolektivno bi lahko zatrdili, da se predstava trudi biti sodobna, vmeščena v današnji čas in v današnjo družbo. Aktualizacija je pomemben del uprizarjanj prozaističnih klasik, saj se pri teh vedno odpira vprašanje nadgradnje, ki jo lahko ponudi oder. Glede na to, da se že vsi strinjamo, da je Tolstojev roman izvrsten oziroma vsaj obvezen del železnega repertoarja literarne zgodovine, predstava težko cilja, da bi nas v to dodatno prepričala. Iz tega vidika je razumno, da so ustvarjalci Ano želeli preseliti v 21. stoletje in poudariti večnost njenega sporočila. Če je Tolstojev roman izjemno napisana kritika celotne Ruske družbe takratnega obdobja, Jovanovićeva predstava to še zdaleč ni. Replikam je res odvzeta dimenzija izvirnega literarnega toposa, a v njih ni vzpostavljenega dovolj sodobnega konteksta. Poudarek zgodbe je smotrno prestavljen izključno na Ano do te mere, da liki okoli nje nastopijo skorajda karikirano, kar se morda lahko še najbolj prisodi igri Zvezdane Mlakar v enem izmed začetnih prizorov. A problematika sodobne Ane ne more biti prešušništvo ali ločitev, saj sta temi danes že del vsakdana in vsekakor ne več tabuja, kakršna sta bila nekoč. Ključna polemika Ane Karenine v enaindvajsetem stoletju bi lahko bil položaj ženske predvsem v njenem odnosu do otroka, ki ga zapusti sprva za ljubimca, nato za smrt. Hiter tempo in popolnoma linearna pripoved pa predstavi ne dopustita, da bi se osredotočila na ta problem in zato se zgodba glavne junakinje pred gledalcem odvrti prehitro. Brez časa za predah, ki bi omogočil premislek in refleksijo.

Kaj lahko pove oder, česar ni povedal že pisatelj sam?

Celotna predstava je zasnovana skorajda filmsko. Sestavljena je iz kopice kratkih prizorov, ki jim sledijo zatemnitve, minimalne spremembe scen in dramatična inštrumentalna glasba, ki določa vzdušje oziroma poudarja določene podtone. Prav ta kombinacija elementov v povezavi s karikirano igro in poenostavljeno obravnavo tematik pripelje na neki točki do občutka, da Ana Karenina, ki jo gledamo, pravzaprav ni aktualizacija klasičnega romana, temveč njegova preobrazba v vsem nam dobro poznano “žajfnico”. Ob tako obsežni zgodbi in tako kompleksnih likih, kot jih ustvari Tolstoj, je poustvarjanje likov za igralce najverjetneje še trši oreh kakor ponavadi. Ano vsak bere in interpretira po svoje, a predstava večine je nekakšna uglajena, elegantna femme fatale, ki se morda ravno v svoji razsodnosti in razumnosti razlikuje od njene najpogostejše vzporednice Eme Bovary. Polona Juh Karenino oživi na svoj način in jo izgradi ravno tako kompleksno in celostno, kakor je v romanu, a drugače. Kjer je Tolstojeva erotika prefinjena, je Jovanovićeva direktna, kjer je Karenina le tragična, je v Drami skorajda nevrotična. Problem se kaže tudi v njenem odnosu z grofom Vronskim (Klemen Janežič), ki se skozi predstavo ne uspe postaviti na noge realnega intimnega razmerja, kar lahko pripišemo tudi “prehitremu” tempu razvoja zgodbe. Zelo močna inhibicija je tudi odsotnost zgodbe Aninega protipola Levina, izpustitev katerega smo sicer navajeni že iz mnogih filmskih reinkarnacij romana. To je element, ki posledično razvrednoti lik Kitty (Iva Babić) in gledalcu onemogoči primerjavo Aninega razmerja z idealom, ki ga v knjigi predstavljata Lenin in Kitty.

Linearna struktura, ki gledalca popelje skozi zgodb, ne da bi kateremukoli problemu posvečala preveč pozornosti, je torej ključni neuspeh nove uprizoritve Ane Karenine. Morda bi ga lahko prisodili podcenjevanju srednješolske publike, saj ima ta, deloma tudi zaradi mature, veliko globlji vpogled v Tolstojev roman. Vseeno pa se v drugem delu predstave, ko se tempo malce upočasni, pred občinstvom odigra nekaj resnično pristnih situacij, ki skorajda popolno zadanejo Tolstojev slog. Za eno od teh je odgovorna Grofica Lidija Ivanovna (Maja Sever, poleg Polone Juh edina igralka iz prejšnje uprizoritve) s svojim prenosom verskega fanatizma na Alekseja Karenina. Ravno ta prizor, ki razkrije ves potencial, ki ga uprizoritev romana tovrstnega kalibra predstavlja, postavi še toliko bolj pod vprašanje dramatizacije romanesknih klasik. Kaj lahko pove oder, česar ni povedal že pisatelj sam?