S tem, da so življenja transspolnih oseb legitimna želimo povedati, da so življenja transspolnih oseb vredna spoštovanja, svobode in nenasilja. Zakaj je potrebno to specifično artikulirati? Ker se glede na vseprisotno družbeno in sistemsko transfobijo zdi, da večina še tega ne (z)more ozavestiti in sprejeti. Zadnje čase smo v okviru medijev in javnih diskurzov tako v tujini kot v Sloveniji priča porastu vidnosti transspolnih oseb in tematik o transspolnosti. Diskurzi o pluralnosti spolov in posameznicah_kih, ki presegajo binarne norme spolnih identitet in/ali spolnih izrazov, se vse pogosteje naslavljajo, zdi se da bolj intenzivno kot kdajkoli prej.

Če torej spremljamo izključno mainstream medije v Sloveniji in zahodnem svetu in se ne gibljemo v LGBT+ krogih, utegnemo dobiti vtis, da se položaj transspolnih oseb v družbi bliskovito izboljšuje, morda bi kdo celo upal trditi, da jim nič ne manjka. Realnost in vsakdanja življenja transspolnih oseb pa pričajo drugače.

Kaj je transspolnost

Transspolnost je krovni pojem za vse spolne identitete, ki so osnovane in (pre)oblikovane v skladu s posameznikovimi_činimi čutenji in doživljanji sebe, ne glede na spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Osnovna transspolnosti je samoidentifikacija; pravica vsake posameznice_ka, da sam_a (pre)oblikuje in (ne)definira svojo spolno identiteto.

Transspolne s(m)o vse spolne identitete, ki presegajo binarnost cisspolnosti; transspolnost ne temelji na nujnosti ujemanja ob rojstvu pripisanega biološkega spola in osebne spolne identitete, temveč zajema vse spolne identitete, ki niso v skladu s cisnormativnostjo oz. niso v skladu s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Transspolne identitete se vedno prvotno povezuje s telesnostjo in ne z osnovno transspolnosti – samoidentifikacijo. Niso vse transspolne osebe nezadovoljne s svojimi telesi, ne želijo vse transspolne osebe telesnih potrditev identitete in tudi vse osebe, ki opravljajo tranzicije in potrditev spola, niso vedno tudi nezadovoljne s telesom, v katerega so bile rojene. Transspolne osebe nismo ujete v lastna telesa, temveč v prepričanja drugih o naših telesih. Telesnost je eno izmed področij za potrditev identitete, a ne edino, samoidentifikacija pa je vedno osrednja in osnovna postavka transspolnosti.

Transspolne osebe s(m)o torej transspolne in transseksualne ženske in moški, nebinarne osebe, aspolne osebe, spolno fluidne osebe, spolno nevtralne osebe (neutrois), bispolne osebe, oboje, vse hkrati ali pa ničesar od tega. Transspolne osebe, kot cisspolne osebe (osebe pri katerih se spolna identiteta ujema s spolno identiteto, ki je osebi bila določena glede na osnovo spola pripisanega ob rojstvu), obstajajo od nekdaj, obenem pa sedaj končno obstajajo tudi raznoliki izrazi za poimenovanje osebnih (ne)identifikacije. Cisspolnost je pomembna beseda, saj beseda ‘biološka’ ženska ali moški vsebuje implikacijo, da obstajajo nekateri spoli in spolni izrazi, ki so bolj naravni, in posledično večvredni, kot drugi – hiearhizacija pa je nekaj, kar vodi do neenakovrednih razmerij družbene moči in se ji, če se le da, poskušajmo izogibati.

Pričakovale_i ali vsaj želele_i bi, da v večdesetletni zgodovini modernega gibanja za človekove pravice LGBT+ oseb, ta se je začela leta 1969 z upori v Stonewall Innu v New Yorku, sorazmerno naraščata tudi sprejemanje in spoštovanje transspolnih oseb. A dejstva pričajo drugače. Porast v vidnosti transspolnih oseb in tematik v medijih in splošni javnosti namreč ne zagotavlja legitimacije in sprejemanja transspolnih v družbi. Nespoštovanje, pomanjkanje dostopa do osnovnih storitev, kršenje človekovih pravic, diskriminacija in nasilje so namreč realnosti vsakdanjika (pre)mnogih transspolnih oseb. Nespoštljiv, diskriminatoren in/ali sovražen odnos do transspolnih oseb imenujemo transfobija.

Kaj je transfobija

Transfobija je skupek osebnih in kulturnih prepričanj, obnašanj in agresivnega obnašanja, ki temelji na predsodkih, gnusu, strahu in/ali sovraštvu usmerjenemu proti posameznicam_kom ali skupinam, ki ne ustrezajo družbenim pričakovanjem glede spolih norm ali le te prestopajo. (Transrespect versus transphobia: working definitions). Transfobija obstaja v raznolikih oblikah in ne pomeni samo sovražnega govora in nasilja nad transspolnimi osebami. Transfobni smo lahko tudi z neprimernimi komentarji in opazkami, s postavljanjem invazivnih vprašanj, nespoštovanjem osebnih zaimkov, ki jih oseba uporablja zase, itd.

Transfobija je, navkljub vedno večji vidnosti transspolnih oseb in tematik, na vzponu. V patriarhalni družbi, ki temelji na heteronormativnosti in cisnormativnosti, so transspolne osebe prepogosto deležne sankcioniranja na podlagi svoje spolne identitete ali spolnega izraza. Že sam njihov obstoj je dovolj za sovražen in/ali nasilen odziv. Transfobija je prisotna povsod, zaenkrat pa je še tako neznana, da se jo ali interpretira kot homofobijo ali pa popolnoma prezre.

Zmagovalka letošnjega resničnostnega šova Big Brother, Pia Filipčič, je transseksualna ženska. Pia je bila tekom šova deležna številnih transfobnih komentarjev in nalog, ki se odgovornim niso zdele diskriminatorne, kar razumemo kot popolno odsotnost senzibilnosti in spoštovanja pravic in potreb transspolnih oseb. Pogled onkraj meja Slovenije nam prikaže pa še mnogo bolj alarmantno podobo posledic transfobije.

Posilstvo v Turčiji

Prejšnji mesec nas je pretresla novica o posilstvu LGBTI aktivista_ke Kemal Ördek iz Turčije in diskriminatorni obravnavi s strani policije, ki je je bil_a deležen_a. Deležen_a je bila diskreditacije na osnovi spolne identitete in spolnega izraza. Kemal, sicer že več let aktiven_a na področju človekovih pravic pravic LGBTI oseb in seksualnih delavk, je bil_a posiljen_a na svojem domu. Kar je sledilo, ni nič manj šokantno od posilstva samega – ukrepanje oziroma neukrepanje in ignorantski odnos policije po dogodku. Slednji Kemal niso zaščitili, temveč skušali utišati. Namesto tega so raje prisluhnili transfobnim, homofobnim besedam napadalcev. Policija je napadalce izpustila, zato Ordek še vedno živi v strahu in z grožnjami. Turčija je sicer vodilna država po umorih transspolnih oseb v Evropi in 9. na svetovni lestvici.

Transrespect versus Transphobia Worldwide (TTW) je primerjalna longitudinalna kvantitativno-kvalitativna raziskava Transgender Europe, krovne organizacije za tematike transspolnosti v Evropi. TTW od leta 2008 naprej vsako leto izdaja poročilo o zabeleženih umorih transspolnih oseb na svetovni ravni. Od leta 2008 dalje je bilo poročanih 1,374 umorov transspolnih oseb, od tega 226 zabeleženih umorov v letu 2014. Za veliko večino nasilja in umorov, ki se kot posledica transfobije dogajajo po svetu niti ne izvemo, saj niso poročani, niti prepoznani kot transfobno nasilje ali zločini iz sovraštva.

Trenutne razmere za nebele transspolne osebe v ZDA so trenutno ‘urgentno stanje’, kot ga je poimenovala Laverne Cox, temnopolta transseksualna ženska, igralka in aktivistka. V zadnjih mesecih smo priča alarmantnemu porastu umorov transspolnih žensk v ZDA, samo v letu 2015 jih je bilo umorjenih že 17. Kot ponavadi so tudi tokrat glavne žrtve diskriminacije, nasilja in umorov nebele transspolne ženske. To je posledica transmizoginije, ki prizadane transspolne ženske, saj se nahajajo na preseku identitet/diskriminacij kot ženske in transspolne osebe hkrati pa v veliki večini prispeva tudi okoliščina rase/etnične pripadnosti. Transmizoginija je mizoginija, ki prizadane specifično transspolne ženske, ki so pogosto žrtve nasilja prav zato, ker so diskriminirane kot transspolne osebe in še dodatno kot ženske. Mizoginija je sovraštvo do žensk in/ali ženskosti ter prepričanje, da so ženske manjvredne. Ženskost in ženstvenost sta določeni kot manjvredni od moškosti in možatosti. Nebele transspolne ženske so med najbolj ranljivimi družbenimi skupinami, saj so deležne multiple diskriminacije – rasizma, transfobije, mizoginije, transmizoginije, … Zato je bistvenega pomena, da se v lgbT in transfeminističnem aktivizmu vedno hkrati naslavlja razmerja moči ter družbene normative čimveč osebnih okoliščin.

Zakaj te realnosti ne vidimo v medijih

Potrebno se je tudi vprašati, zakaj te realnosti ne vidimo v medijih, razen če spremljamo aktivistične in/ali feministične spletne strani. Gre namreč za transspolne ženske, ki nimajo privilegijev, kot jih ima zaradi svojega družbenega statusa naprimer bela premožna transsspolna ženska Caitlyn Jenner. Najbolj ranljive družbene skupine, v tem primeru nebele transspolne ženske se (pre)pogosto namerno zanemarja, poskuša spregledati ali celo izbrisati iz zgodovine.

V medijih se vedno več govori o prihajajočem filmu Stonewall, ki naj bi prikazal zgodovinske upore v Stonewall Innu, ki jih štejemo kot začetke modernega LGBT aktivizma in gibanj. Film, žal, a nepresenetljivo, prikazuje Stonewallske upore skozi perspektivo belega cisspolnega gej moškega, pri čemer ob rob potiska osebe, ki so bile dejanske začetnice uporov; temnopolte in latina transspolne ženske in kraljice preobleke Marsha P. Johnson, Sylvia Rivera, Miss Major in Stormé DeLarverie. Nesprejemljivo je, da film, ki predstavlja enega bistvenih momentov LGBT moderne zgodovine, nespoštuje in prepoznava oseb, ki so dejansko tvegale svoja telesa, za legitimiteto LGBT+ oseb. LGBT gibanje je vedno bilo in bo gibanje, ki mora naslavljati razmerja moči – takšni filmi, si pred tem dejstvom zatiskajo oči. In posledično slepijo (pre)mnoge druge.

Nasilje, transfobija, transmizoginija, nespoštovanje in nelegimitiranje drug drugega so vseprisotne in v porastu, transspolne osebe pa nujno potrebujemo zaščito naših človekovih pravic, prepoznavanje, spoštovanje in zavezništvo. Na katero stran se boste postavile_i ve_i?