Zakaj bi milenijci plačevali socialno državo, če pa živimo v razmerah skrajnega kapitalizma?

“Mogoče ne bom nikoli razumel, kaj je internet, ampak ti ne boš nikoli razumel, kaj je pokojnina,” se glasi milenijski generaciji namenjeni vic.

Dobro izhodišče za razumevanje slovenskega družbenega reda; starejše generacije so računale na nepremičnine, službe in pokojnine. Milenijska generacija pa naj računa na kickstarter, začasna dela in letalsko karto za tujino.

Stanovanja se umetno držijo prazna, nepremičnin se ne obdavči, javna uprava čaka na upokojitev. Zaradi časom neprilagojene delavske zakonodaje je obstoječe zaposlene pogosto nemogoče odpustiti, novih pa noben delodajalec ne bo zaposlil za nedoločen čas. Ena država, dva sistema. Tisti, ki so bili navajeni na več, pričakujejo več; za tiste, ki niso nikoli ničesar imeli, pa študij, zavod in negotove zaposlitve. Ter večna mladost.

Za odrasle zmanjkalo prostora

Edini zastopnik dela milenijske generacije z resnim političnim vplivom so študentske organizacije. Njim pa je v prvi vrsti interes čim številčnejša študentska populacija, podaljševanje študija in “mladosti”. V osnovi so konzervativna inštitucija; borijo se za vzdrževanje obstoječega stanja. To je izborjeno okoli leta 1968, torej v obdobju študija starih staršev današnjih študentov. Odveč je poudarjati, kako sta se od takrat spremenila svet in slovenska družbena realnost.

Brezplačno šolstvo ne more biti argument za priviligiranost milenijcev. Kot prvo, bilo je brezplačno tudi za predhodne generacije. Kot drugo, vsem ostalim koristi ravno toliko kot študentom. Državi razvlečen študij služi kot socialni korektiv gospodarstvu, katero potencialnim prišlekom na trg dela ne more zagotoviti služb. Od bonov za hrano si roke manejo gostinci, od subvencioniranih najemnin stanodajalci.

Brezplačen študij + žuri + boni + nižje najemnine. Čim dlje, ker potem pa … Črički. Staranja pri nas ni več. Za odrasle je zmanjkalo prostora. Zmanjkalo je služb za nedoločen čas, zmanjkalo je ugodnih stanovanj in zmanjkalo je pokojnin. Milenijci ostanemo večno mladi.

Mnogim na srečo kaj dosti vseeno ne manjka; situacijo praviloma rešuje pomoč družine (premoženje, rešeno stanovanjsko vprašanje, varne službe prek vez in poznanstev ipd.), je pa tudi nekaj tistih, ki jim je uspelo čisto samim – so ”res dobri”.

Izjeme pa ne kažejo na uspešnost sistema; tistim s premožnimi ali vplivnimi starši in pa tistemu gornjemu odstotku najboljših bi šlo super (realno še bolje) tudi v najbolj čistem kapitalizmu. Vsaj osnovno možnost za neodvisno odraslost – varno službo, lastno streho nad glavo, obet pokojnine – naj bi socialna država pomagala doseči vsem ostalim. Tudi tistim s premožnimi starši naj bi pomagala, da se rešijo vpliva in zaživijo svoje življenje; razbremenitve pa si zagotovo želijo tudi starši. Da bi milenijcem karkoli omogočila, pa bi morala država prilagoditi pravice predhodnih generacij. Te pa so večkrat pokazale, da se o tem ne mislijo niti pogovarjati.

Negotove zaposlitve in dosmrtni regresi

Milenijce v Sloveniji praviloma označujemo kot “mlade.” Dokler to sprejemamo in se tudi sami imamo za “mlade” čakamo, da se nekaj zgodi; čakamo, da odrastemo. Ker mladi nujno odrastejo, mar ne?

Zato – odj**ite že s temi mladimi. Mladost je prehodna – generacijska zaznamovanost je dosmrtna. Ne opredeljuje nas starost, ampak to, da smo rojeni po letu 1980. Nismo mladi; smo milenijci. Smo tisti, ki smo zamudili zaposlitev v času gospodarskega razcveta. Tisti, ki nas v času osamosvojitve, ko se je delilo premoženje ter pisalo pravice, še ni bilo, ali pa smo bili otroci. Tisti, za katere bi vsi najraje videli, da otroci tudi ostanemo. Ker sicer smo visoko izobražena, visoko sposobna in visoko motivirana motnja dosedanjemu redu. Ker sicer smo motnja državi, zamrznjeni v času.

Oblast govori o reševanju krize, hkrati pa zaradi socialnega miru marginalizira in v tujino izganja sodobnemu svetu najbolje prilagojen del prebivalstva.

Namesto da smo “mladi” in naivno čakamo, da se “postaramo” – ali pa pristanemo na izgon možganov – se že enkrat opredelimo in politično organizirajmo kot generacija. In sporočimo – dovolj, tudi mi si zaslužimo enake priložnosti. Zaslužimo in izboriti si moramo generacijsko neodvisnost; torej sposobnost sprejemanja lastnih odločitev kot posledice vsaj približne premoženjske neodvisnosti. Naša moralna odgovornost v prvi vrsti ni in ne sme biti do staršev in starih staršev, ampak do lastnih partnerjev in – morda ravno zaradi katastrofalne socialne situacije nerojenih in zato povsem neupoštevanih – otrok. Socialna država je super; ampak veljati mora v istih ključnih točkah za vse, ali pa je ni.

Res je, so tisti, ki danes bolj trpijo. Ampak to ni razlog, da smo tiho. Vsi drugi se borijo zase; politika je pač vsota izraženih interesov. Obstoječe zaposlene v tradicionalnih panogah zastopajo sindikati, upokojenci imajo svojo stranko. Medgeneracijska solidarnost? Tisti, ki jim obstoječe stanje odgovarja, so tenkočutnost do prihodnjih generacij pokazali na seriji padlih reformnih referendumov. Nič se ne sme spremeniti; niti koraka nazaj; tudi v korist lastnih otrok ali vnukov ne. V času, ko sindikati kričijo proti minimalnem nižanju plač, smo bili mnogi milenijci prisiljeni zamenjati že po tri službe.

Tisti ki imajo, ne bodo dali nič, tisti, ki še nimajo, ne bodo imeli nikoli. Če jim že uspe kaj zaslužiti, pol pobere država za vzdrževanje obstoječega stanja. Medtem ko milenijci (ki sploh imajo delo) večinoma delajo v negotovih oblikah zaposlitve, bodo slovenski upokojenci regrese nesli v grob.

Obdavčitev socialna, pravice fevdalne

Ne pišem, da bi se pritoževal; pišem, da bi se kaj spremenilo. Ker se mora. Prva težava leži v identifikaciji; dokler se označujemo za mlade, verjamemo, da je težava začasne narave; da socialna depriviligiranost z leti mine sama od sebe.

Druga težava leži v občutku, da smo si za pomanjkanje osnovnih pogojev za socialno varno življenje krivi sami; da pač nismo dovolj dobri. To ne more biti res; so današnji zaposleni za nedoločen čas ali upokojenci za normalno življenje znotraj sistema morali biti najboljši od sto in več kandidatov, kot se jih sedaj prijavi na vsako službo? Medtem ko je danes sanjska že služba za določen čas, s katero ne vidiš niti leto vnaprej in si lahko samo narišeš lastno streho nad glavo? Sta višina obdavčitev plač in višina prispevkov res sorazmerni z loterijskimi možnostmi za samostojno, socialno varno življenje v tej državi?

Če je argument, da pač živimo v kapitalizmu, zakaj se potem pretvarjamo, da hiše in stanovanja niso največji kapital v državi? Za lastnike so socialna nujnost in bi bili brez njih “na cesti”. Hkrati pa so za milenijce, če si jih lahko privoščijo – in ob tem še dodatno nepovratno izgubijo pol ali tretjino plače – povsem dobre najemniške sobe in stanovanja? Pa kdo je tu nor!

Tisti z dobrimi službami, ki zdaj zmajujete z glavo; koliko od vas bi, če vas jutri odpustijo, še kdaj imelo tako dobro pozicijo? Ali sploh še kdaj službo za nedoločen čas? Kako daleč bi prišli s svojim življenjepisom in izobrazbo na današnjem trgu dela?

Slovenija je po ustavi država vseh njenih državljank in državljanov. Čas bi bil, da se zavemo pripadnosti milenijski generaciji, se kot samostojna sila in brez slabe vesti organiziramo v politično silo ter tistim pred nami – če ne zase, pa za generacije naših otrok – sporočimo: dovolj. Ne, nismo neki trenutni “mladi” in ne, ne bomo tiho. Res nas je malo, ampak znamo biti glasni. Nori ste, če mislite, da si bomo v nedogled od ust trgali za pokojnino, medtem pa nihče v tej državi ne misli poskrbeti za to, da jo bomo kdaj dejansko dočakali.

Avtor: D.H.