1. decembra, leta 1955, je Rosa Parks zavrnila poziv voznika avtobusa, da odstopi sedež belcu. V njeni gesti se je simbolno zgostila zgodovina mnogih preteklih bojev, celo tako zelo, da je danes še avtobus, na katerem se je uprla, postal muzejski eksponat. Ampak že tako dolgotrajen boj za enakopravnost temnopoltih v ZDA je trajal še dolgo, šele leta 1968 so postali zakonsko povsem izenačeni z belci.

Einstein je nekoč dejal, da je lažje razcepiti atom kot predsodek. Kako resnična je njegova trditev dokazuje dejstvo, da se je odprava rasne segregacije zgodila šele leto dni pred pristankom Apolla 11 na luni. In če je takrat Neil Armstrong upravičeno dejal, da gre za majhen korak za človeka in velik za človeštvo, zgodovina dokazuje, da je za človeštvo še težji korak odprava neenakopravnosti ljudi.

V bizarnem izteku dogodkov, ki nam jih zgodovina rada postreže, je bila za “letošnjo Roso Parks” proglašena ženska, ki bi si to primerjavo najmanj zaslužila. Kim Davis, uradnica v ameriški zvezni državi Kentucky je septembra letos izrekla vse kaj drugačen ne. Gejevskemu paru, ki se je želel poročiti, je povedala, da tega kot vernica, zaradi njene veze z Bogom, ne more storiti. V tej prostodušni izjavi pa je jedro resnice. Res je, sploh ne gre za istospolne pare in njihove pravice, vprašanje je veliko širše, sprašuje pa nas predvsem, v  kakšnem svetu si želimo živeti:  v svetu Rose Parks, ki reče ne diskriminaciji ali v svetu Kim Davis, ki reče ne enakopravnosti? Potem, ko je Državni zbor marca letos z absolutno večino sprejel Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), so nasprotniki zakona zastavili isto vprašanje: ne diskriminaciji ali ne enakopravnosti? Čeprav se je ljudstvo o zakonu preko svojih državnozborskih predstavnikov z veliko večino izreklo za, je o pobudi za razpis referenduma odločalo še ustavno sodišče in razsodilo, da je refrendum dopusten. V obrazložitvi odločbe je pojasnilo, da je referendume nedopustno razpisovati glede vprašanj, o katerih je ustavno sodišče v preteklosti že ugotovilo protiustavnost. Manjša neprijetnost, ki se ob tem pojavi, je seveda dejanska praksa ustavnega sodišča, ki s tem, ko o določenih zadevah enostavno ne odloči, neustavno stanje podaljšuje v neskončnost.

Do leta 2001 so imele tudi samske ženske pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo

Ponazorimo to s konkrentim primerom. Do leta 2001 so imele v Sloveniji tudi samske ženske pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Nato je bila pripravljena novela zakona, o kateri je bil razpisan referendum in samske ženske so izgubile pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Do nje imajo pravico v pregovorno katoliški in konservativni Poljski, tudi v Belorusiji in Moldaviji, v Sloveniji pač ne. Kako pa je potem tovrstno neustavno stanje moč odpraviti? Zelo težko. Leta 2013 je to s pobudo poskušala posameznica, ki jo je ustavno sodišče zavrnilo in v obrazložitev napisalo: “Pobudnica ni izkazala, da se nahaja v položaju, v katerem je za zdravstvene težave, s katerimi utemeljuje prikrajšanje pri možnosti rojstva otroka, potreben prav postopek umetne oploditve.” Če poenostavimo to pomeni, da pobudnica ni prinesla ustreznega potrdila ginekologa o svoji neplodnosti, katerega pa seveda ne more dobiti, saj nima moškega partnerja, s katerim bi se šele lahko prijavila v postopek za oploditev z biomedicinsko pomočjo. Po tej zavrnitvi so pobudo o presoji ustavnosti dali še poslanci, vendar je ustavno sodišče z odločitvijo zavlačevalo do novega sklica državnega zbora, kar pomeni, da je bil postopek končan brez kakršnekoli odločitve. Tudi v tem sklicu sta, tokrat kar dve tretjini poslancev, ponovno vložili pobudo o presoji ustavnosti, vendar ni prav nobenega mehanizma, s katerim bi bilo moč ustavno sodišče “prisiliti”, da o ustavnosti zakona odloči  v doglednem času.

Ko odloča večina

Kot je razvidno iz ločenih mnenj ustavnih sodnic in sodnikov o referendumu o ZZZDR, večina med njimi ne odloča o protiustavnosti, ampak o svetu, v katerem si želijo živeti. Lep primer je ločeno mnenje ustavne sodnice Marte Klampfer, ki na koncu mnenja povsem iskreno zapiše, da je prav, da o tem ali bo v “zakonodaji še ostal tradicionalen pojem družine, povedo svoje mnenje ljudje in to na referendumu.” Ob tem izpostavi, da tako “zakoreninjenih institutov družinskega prava ni mogoče spremenjati na tako “lahkoten” način, kot se je to zgodilo z novelo zakona.”

Še bolj zaskrbljujoča je obrazložitev ustavnega sodnika Miroslava Mozetiča, ki zatrdi, da ne sprejema “stališč, ki se redno pojavljajo v javnosti, da večina ne more (ne sme) odločati o pravicah (in obveznostih) manjšine. Seveda odloča večina, kdo pa drug.” Prepričanje Kim Davis, da istospolne poroke preveč “lahkotno” odpravljajo njen sveti odnos z Bogom, in da kot predstavnica večine lahko odloča o pravicah manjšine, imajo v našem ustavnem sodišču očitno vsaj dva privrženca. O tem, ali se bomo pridružili njim trem ali Rosi Parks, bomo odločali to nedeljo, 20. decembra. Da bi bil zakon ovržen, bi se proti njemu moralo izreči vsaj 343 tisoč državljank in državljanov IN hkrati več kot polovica vseh udeleženk in udeležencev referenduma. Samo v primeru, ko sta izpolnjena oba pogoja, bo zakon na referendumu zavrnjen.

Kot dokazujejo javne razprave v času referendumske kampanje, bomo v nedeljo odločali o svetu, v katerem si želimo živeti. Odločali bomo o tem, ali smo za konec diskriminacije ali pa smo proti enakopravni družbi. Svet se bo spremenil in istospolni pari bodo dobili enakopravnost, vprašanje je samo, če bomo tudi mi del te spremembe. Kot je nekoč dejal Mahatma Gandhi: “Bodi sprememba, ki si jo želiš videti v svetu”, kajti čas je za.