Pred dvema letoma sem v Klub K4 prišel predvsem zaradi, po mojem mnenju, res težke situacije, ki je nastala zaradi, milo rečeno, neposrečenih menjav v vodenju kluba. Zdelo se mi je, da najbrž pelje zadnji vlak, s katerim se še lahko ohrani ali vsaj podaljša življenje temu privilegiju ljubljanske oziroma slovenske alternativne elektronske klubske scene. Sem se (z)motil?

K4 je namreč precej specifičen klub, ki deluje v precej specifičnem okolju. Sam sem prišel v klub po tem, ko je doživel dva precej huda pretresa. Prvega ob ugotovitvi, da je preteklo vodstvo zavoda K6/4 (danes Zavod Kersnikova) ustvarilo precejšno finančno luknjo, kmalu za tem pa še močan moralni pretres, ko je novi direktor zavoda izbral vodjo kluba, ki je precej pavšalno in na silo želel spremeniti programsko shemo, ki bi nagovarjala “širše” množice. Ker se v klubu, ki ima četrt stoletno tradicijo alternative, na silo tega ne da storiti, je bil ta intermezzo dokaj klavrno in hitro končan. Seveda je, tudi zaradi pritiska zainteresirane javnosti, novi direktor Zavoda uvidel, da je v danem trenutku bila edina možnost za klub, nadaljevanje programskih smernic, ki so v klubu odmevale že dobro desetletje, vse od Restarta leta 2001, ko si je klub začrtal pot v sodobno urbano elektronsko glasbo in sodobno umetnost nasploh.

Zakaj sem se odločil oditi prav zdaj

Tudi sam sem, glede na to, da se 15 let ukvarjam z organizacijo dogodkov, ki povsem sodijo v ta okvir, želel nadaljevati prav to poslanstvo kluba. Mnenja sem namreč, da je v trenutnem stanju slovenske klubske scene, edino takšna shema lahko smiselna in potencialno zanimiva v prostoru kakršen je K4. V ljubljanski kotlini je klubov, ki ponujajo godbo za “širšo” publiko povsem dovolj, sploh glede na dejstvo, da konzumentov, ki bi take dogodke redno obiskovali, vseeno ni tako zelo veliko. Izredno težko pa je klub, v katerega se že desetletje hodi pretežno po dozo elektronike, spet obuditi kot prostor, kjer bi bil doma punk, metal ali podobno , kar je dogajalo Štirki v devetdesetih.

In zakaj po dveh letih, po več kot 100 bolj ali manj uspešnih dogodkih, po predvsem zelo tehtni drugi sezoni, ko se je Klub K4 osamosvojil in postal samostojen Zavod Štirka, ki ga je bogatila tudi izjemno dobra ekipa programskih in sodelavcev, ki so skrbeli za njegovo podobo (Tine Vrabič – Nitz, Luka Lah – Levanael, Tea Dežman, Miha Artnak), ko se je klub končno znebil večkrat neprimernega vpliva ŠOU, ko so se razbile nekatere negativnosti, ki so krnile obisk in nad klubom ustvarjale bolj kot ne črne oblake, oditi praktično pred koncem sezone? Osnovni razlog so finance, je pa problem okrog njih seveda mnogo bolj kompleksen kot zgolj (minimalna) rdeča številka na koncu tunela. Kot oseba, ki v prvi vrsti ne želi zgraditi nove dolžniške zgodbe, si tudi ne želim, da nastopajoči v klubu ostajajo brez honorarjev. In tako sem v drugi polovici te sezone tudi sam spoznal, da klub v tej obliki, brez zunanjega financiranja (MOL, MK, ŠOU ali kakšen zasebni investitor), ne bo primerno prijadral do spodobnega zaključka v juniju. Kljub sezoni, ki jo lahko opišem kot uspešno.

Štirko so nam zavidali na Hrvaškem, v Avstriji in tudi v Italiji

Dejstvo je, da je tak klub s takim programom, torej programom, ki se posveča izključno alternativnim odvodom urbane, bolje rečeno elektronske glasbe, v Ljubljani/Sloveniji v današnjih časih obsojen na rdečo, če niso zagotovljeni konkretni zunanji viri financiranja. Tudi v preteklosti, ko so bili časi za Klub K4 finančno precej bolj ugodni, sem klub videl kot neizmeren privilegij, ki mu daleč naokoli ni enakega. Zavidali so nam ga na Hrvaškem, v Avstriji, tudi v Italiji. A danes očitno ni več čas za privilegije. Razlogov za tako spremembo v percepciji in stanju je seveda veliko. Težave so v mnogih segmentih klubske scene in težav z obiskom nima samo K4, temveč tudi drugi malo večji prostori v Ljubljani (za večkot 300 ljudi), ki pa še vedno lahko dobro delujejo predvsem zaradi podpore, ki Štirki manjka.

Za to, da je zainteresiranih za alternativno vedno manj, je več razlogov. Če navedem najprej najbolj banalnega – manjšanje generacije. Današnja generacija ciljne publike (v K4 med 20 in 30 leti), je za eno tretjino manjša kot “zlata” generacija, ki je najbolj intenzivno žurala med letoma 2000 in 2010. V alternativnih scenah se ta upad po mojem mnenju še nekoliko bolj pozna, kljub temu, da nekatere smeri bolje, druge pa slabše prosperirajo. V underground elektronski sceni je pomembnejši razlog tudi podmladek artistov, ki je tako minimalen, da praktično ne more vzdrževati stalnosti in ima posledično premajhen vpliv na različna družbena omrežja. K povsem drugačni sliki v K4, ki nas je spremljala preteklo desetletje, močno prispeva tudi segmentacija. Ni problem samo, da je prostorov, kjer se lahko srečaš z elektroniko (predvsem bolj sredinsko) vedno več, problem je predvsem v kulturi poslušanja, kjer z nekoliko bolj alternativnimi in recimo temu idm vsebinami, veliko težje navdušiš številčnejša ušesa. Če sploh ne omenjam vseh možnosti, ki nam te vsebine največkrat prinesejo zgolj do domače dnevne sobe in tako klubska izkušnja pri večini sploh ne dobi svoje priložnosti. Problem je vedno večji tudi v kulturi didžejevstva. Ne samo, da praktično vsakega alternativnega didžeja lahko v Ljubljani brezplačno poslušaš v vsaj petih različnih prostorih vsak teden, lahko se celo zgodi, da istega didžeja poslušaš v sredo nekje, v četrtek drugje in v petek na primer v K4. Kratko potegnejo seveda prostori, ki morajo zaradi specifike (torej zaradi dejstva da so pravi klubi, s svojimi stroški) gostom zaračunati tudi vstopnino. Posledično so v klubih didžeji nehigienično honorirani in na koncu raje vrtijo za tistih 50 evrov v nekem baru.

Rešitve za situacijo sam trenutno ne vidim. Zato sem po dveh sezonah zapustil našo klet. Prevečkrat nas razdružuje tudi politika, čeprav na koncu dneva, je glasba vse tisto, kar je res pomembno. Vsakič, ko smo to pozabili, nas je vse udarilo. Tiste bolj korektne in tiste manj. In vsakič, ko muzika ni zmagala, je bil na takšen ali drugačen način to udarec za klubsko sceno pri nas. In očitno se čas pravemu klubingu počasi izteka.