Pred dobrimi dvemi desetletji smo se blokovski mulci na medblokovskem zbirališču nenehno pogovarjali o muziki. Naše edino skupno stališče, neoporekljiva resnica pa je bila zgolj trditev, da narodno-zabavna glasba izumira, da med mladimi ni zanimanja niti ustrezne fluktuacije, da bomo žanr slej kot prej poslali na pogorišče zgodovine. To smo radi podkrepili s tem, da ne mi, ne naši sošolci te glasbe niti ne maramo niti je ne poslušamo. Obvezno zmrdovanje nosu nad domačimi vižami, ki so ob nedeljskem kosilu in takratnem izboru treh do petih televizijskih postaj, hočeš-nočeš prihajale bodisi iz televizijskih bodisi iz radijskih sprejemnikov, je bilo ritualno dejanje. Tako rekoč protestna nota jamranja med nedeljskimi kosili.

Kako smo se srečevali s svojimi bolj ruralnimi kolegi

Urbanost smo dojemali s prihodom novih glasbenih praks in žanrov, raznorodnih vsebin, kjer je vsak mulček našel nekaj zase in čakali na momente, ko bomo namesto “najedanja” Avsenikov, Slakov, Henčkov, Štajerskih 7 in sorodnih ansamblov, ob družinskem nedeljskem kosilu poslušali rockerje, pankerje, metalce, raperje, jazzerje in ko se bo namesto Borisa Kopitarja iz televizijske škatle bohotil kak Jonas v vsej svoji veličini. Svoje trditve smo še bolj utemeljevali, ko smo se eden za drugim srečevali s svojimi bolj ruralnimi kolegi, bratranci in sestričnami. Tudi tam so častilci narodno-zabavne muzike projecirali skoraj neopazno manjšino, saj so ena za drugim v devetdesetih nastajala razna urbana stičišča in mladinski klubi skoraj v celotni kuri. Naši kolegi in bratranci so v Ljubljano skupinsko romali na Novi rock, na plejado metalnih bendov od Sepulture naprej, na Fugazije, Niete, Nirvane, na razne klubske večere plesne, pop in rock pa tudi alter muzike v K4, Turista, Babilona, Palmo, Bunker na Gerbičevo, Študentsko menzo, kjer ni niti za trenutek „smrdelo“ po narodnjakih. V kolikor postavimo ob stran zgolj alternativna prizorišča, smo na TV zaslonu lahko ugledali vsaj Stojana Auerja, turbo Alfi pa je bil “troll” smešnica našega časa. V svojem okolju širom domačije so na kitare žulili zimzelene Stairway to Heaven, Smoke on the Water ali Sweet Child O’Mine in mladeniči ustanavljali take in drugačne bende. V mestu so dolgolasci strigli strune kitar, napenjali opne bobnov, otročjad iz glasbenih šol je pihala v pihala, trobila v vse vrste trobil ali maksimalno pritiskala po belo-črnih klavirskih tipkah, ki so bile obvezno čtivo glasbeno-šolske izobrazbene strukture – o harmoniki ni bilo ne duha ne sluha.

Dolgolasi znanci v narodnih nošah

Že res, da so naše babice, dedki, starši in ostali še vedno poslušali “govedarje”, a to je bila stvar generacije, ki odhaja in ne prihajajoče. Kar naenkrat je sredi devetdesetih začel ružiti Radio Veseljak, nato smo enega za drugim dobivali nove in nove goveje bende polne mladih fac. Pojavilo se je vse več mladostniških govedarskih zasedb, televizijske oddaje z nenarodno-zabavno vsebino so ena za drugo izginjale, namesto Saše & Saše, Jonasa, Šaleharja, Mojce, Katarine, Oriane, Braneta, Leile, Blaža in drugih smo gledali le vse več Borisa Kopitarja in njemu podobnih pajdašev. Čez nekaj let se je pojavila še Kauričevo-Pavčeva Atomik Harmonik atrakcija in veseličarsko poplesovanje na domačo različico turbo folka se je pričelo tudi v metropolitanskem središču mesta. Celo pop radii so vrteli harmonični dvojni dojkovni par, ki sta ga tvorili urbani deklini. Za mikrofonom je vratne žile napenjal tip, ki je bil prvo grlo rockerskega kolektiva Heroji hrupa, kasneje pa v mavrične barve obdal še ekran v projektu Ritem planet. Kar naenkrat so naši dolgolasi znanci poleg svojega osnovnega benda, igrali še v narodni noši.

V vseh teh letih so “negovedarske” glasbene vsebine postale redka dobrina, medtem ko so kot gobe po dežju zrasle celo televizijske postaje (TV Golica), ki celoten program namenijo zgolj harmonikarskim vsebinam. Novodobni glasbeni žanri nikakor ne najdejo možnosti, da se predstavijo publiki celo na nacionalnem mediju, kaj šele na komercialnem, čeravno naj bi po svojem statutu RTV pokrival ravno tovrstne vsebine in ne zgolj onih, ki imajo v svojem medijskem prostoru tako svojo TV kot radijsko postajo.

Gasilske veselice pod okni blokovskih naselij?

“Harmonika” je eskalirala celo tako daleč, da največji hit domače muzike zadnjih let predstavlja “rožica” ansambla Modrijani in da je folklora na košarkarskih, hokejskih ter ostalih prireditvah obredno nažiganje narodno-zabavnih uspešnic. Tovrstne oddaje so prezentne na skoraj vseh najvidnejših programih. Ruralizacija urbanega prostora je postala nekaj vsakdanjega, vseprisotnega.

Edina “sveta resnica”, ki smo jo z mladostniškimi prijatelji pred blokom vedeli, da se tako z vsakim novim letom novega tisočletja razblinja kot milni mehurčki, otroci v mestnem središču doma nažigajo takšne ali drugačne narodnjake, mi pa se čudimo in sprašujemo, kam to pelje in kako je do tega sploh lahko prišlo. V petek zvečer odhajamo domov in poslušamo harmonike, v soboto priskovikamo na svoj dom in zaslišimo harmoniko, v nedeljo odidemo k staršem in slišimo harmoniko, nacionalka v svoj obvezni izbor vklaplja le v narodno nošo odete spektakle, prizorišča urbanega dogajanja pa postajajo platforme za represivne organe.

Zadnji čas je, da vsaj od nacionalnih medijev zahtevamo posluh za vse globalno glomazne, pri nas pa odrinjene vsebine, sicer bomo čez nekaj časa postali odrinjena manjšina, brez resnejših pravic in imeli gasilske veselice pod okni blokovskih naselij.