/ Arhiv / Knjižnica

Minil ni niti teden, ko sem se znašla na VIP-zabavi na Gospodarskem razstavišču, ki jo je organiziral proizvajalec alkoholnih pijač, s katerim smo sodelovali. Branka, Rok in jaz smo zadnji oglas delali ravno zanj, zato je bilo za nas skoraj nujno, da se udeležimo dogodka. Ko smo zapeljali na dvorišče Gospodarskega razstavišča, nas je pričakala z masivnimi baklami osvetljena rdeča preproga, ki je vodila do vhoda, ob ograji pa sta postopala mladeniča v svečanih uniformah s strašansko resnima izrazoma na obrazu.

»Parkirate lahko zadaj,« nam je rekel eden od njiju. »To je VIP-vhod.«
»Gremo pa tja,« je skomignil Rok in obrnil. »Nič ne bo s sprehodom po rdeči preprogi.«
Avto smo pustili na stranskem parkirišču, na katerem je stalo nekaj avtomobilov višje cenovne kategorije. Najbolj je izstopala črna audijeva limuzina, ob kateri je besed zmanjkalo celo meni, čeprav sem se po službeni dolžnosti že velikokrat peljala z dobrimi avtomobili. Iz nje je izstopila blondinka v zlati toaleti in za hip sem ujela pogled v notranjost avtomobila, vso v svetlem usnju, ženska pa se je za nami postavila v vrsto pred vhodom. Nekaj časa se je živčno prestopala na mestu, slednjič pa le zbrala pogum, da bi nas ogovorila.
»Oprostite, kje pa je VIP-vhod?«
»Na drugi strani,« sem odvrnila.
»Kako na drugi strani? Varnostniki so me poslali sem. A je možno, da ne vejo, kdo sem?«

Dva meseca pozneje smo se v podjetju pospešeno pripravljali na prednovoletno službeno zabavo, enega od vrhuncev sezone. December je bil zame vedno najbolj naporen čas v letu: delno ravno zaradi te zabave in ostalih druženj, na katerih se je od tebe pričakovalo, da boš najboljša različica samega sebe, delno pa zato, ker so ravno takrat hoteli na pijačo, tradicionalnega kuhančka, vsi tisti, ki zame med letom niso imeli časa ali pa jaz zanje ne. Odkar sem pričela delati v zdajšnji službi, ki je bila bolj naporna kot prejšnja, sem prekinila redne stike z veliko ljudmi.

Ko nobena stran ne vlaga več v odnos, ta sčasoma propade, to je naravni red stvari, s katerim se ni smiselno pretirano obremenjevati. Sicer pa me je že druženje v službenem okolju zaradi obilice strpnosti, spretnosti in taktiziranja, ki jih je zahtevalo, stalo dovolj energije. Najbrž tudi zato, ker sem bila sorazmerno zadovoljna s tem, kar sem počela in kako sem si uredila življenje, to povedati naglas pa je bil za nekatere kolege, ki so drug drugemu nože iz hrbtov pobirali zgolj zato, da so si jih potem lahko še enkrat in še z večjim zanosom zarili globoko v meso, osmi smrtni greh.

Ko sem tisto jutro sicer zmačkana, hkrati pa še vedno precej evforična spričo dogodkov minule noči prišla v službo, sem na hodniku srečala našo čistilko. Z vedrom je mahedravo opletala po hodniku, najbrž spet ni vedela, kam bi se dala, ko me je opazila, pa se je postavila k vratom pisarne nasproti moji in začela mrzlično drgniti kljuko. Vedro je pustila na sredini hodnika, da sem se skoraj spotaknila obenj.

»Dober dan, gospodična,« je zamomljala.
»Živjo,« sem odsekala. »A lahko malo premakneš to vedro?«
»Ja, se opravičujem, gospodična, če vas to moti, gospodična, bom takoj.«
»Mene ne moti, ampak kdo bo še padel.« Nekaj mi je še govorila nazaj, a se mi res ni dalo ukvarjati z njo – vrata pisarne sem ji brez nadaljnjega zaloputnila v obraz.
»Kaj smo pa danes tako nasršeni?« je vprašal Rok, ne da bi dvignil pogled iznad papirjev, raztresenih po svoji mizi.
»Nič ni, samo promet me je spravil ob živce.«

Na naslednjih straneh bo torej govor o črnskem umu. S tem dvoumnim in polemičnim izrazom bi radi označili več stvari hkrati: figure vednosti, model črpanja in plenjenja, paradigmo podjarmljanja in načine njenega preseganja ter nazadnje psiho-onirični kompleks. Okvir te velike kletke, ki je v resnici kompleksna mreža podvajanj, negotovosti in dvoumnosti, je rasa.

Rekalibriranje

21. stoletje seveda ni 19. stoletje, zaznamovano z odločilno biologizacijo rase na Zahodu, kar je bilo povezano s kolonialnim prodorom v Afriko. V tistem času so se z darvinistično in postdarvinistično evolucionistično mislijo v številnih deželah širile tudi evgenične strategije in krepila se je obsedenost z degeneracijo in samomorom. Vendar pa zaradi procesa globalizacije in protislovnih učinkov, ki jih vsepovsod povzroča, v sodobni zavesti znova vznika logika rase. Skoraj povsod se je spet začelo proizvajanje rasnih subjektov. Med spreminjanjem struktur sovraštva in predelovanjem likov bližnjega sovražnika se predsodkom o nebelskosti, ki smo jih podedovali iz časov trgovine s sužnji in se izražajo v institucijah segregacije (na primer v »Jim Crow laws« v ZDA in v apartheidu v Južni Afriki), ter antisemitskemu rasizmu in kolonialnemu modelu poživinjenja domnevno inferiornih skupin dodajajo nove rasistične nespremenljivke. Po krajšem premoru konec 20. in začetek novega stoletja sovpadata z vračanjem biološkega razumevanja razlik med človeškimi skupinami. Rasizma še zdaleč ni konec, nasprotno, v genomični misli rasa znova prihaja na dan. Uporaba genetike kaže nagnjenje k potrjevanju rasnih tipologij iz 19. stoletja (bela kavkazijska, črna afriška, rumena azijska rasa), pa naj bo to pri raziskovanju genomske podlage bolezni pri določenih skupinah ali pri razkrivanju korenin in geografskih izvorov posameznikov. Enako rasno sintakso je mogoče zaslediti v razpravah o reproduktivnih tehnologijah, ki vključujejo obdelavo jajčec in sperme, ali pa v razpravah o reproduktivnih izbirah v obliki selekcije zarodkov in tudi v govoru o načrtovanju življenja na splošno.

Na naslednjih straneh bo torej govor o črnskem umu. S tem dvoumnim in polemičnim izrazom bi radi označili več stvari hkrati: figure vednosti, model črpanja in plenjenja, paradigmo podjarmljanja in načine njenega preseganja ter nazadnje psiho-onirični kompleks. Okvir te velike kletke, ki je v resnici kompleksna mreža podvajanj, negotovosti in dvoumnosti, je rasa.

O rasi (ali o rasizmu) lahko govorimo samo z neizbežno nepopolnim, turobnim ali celo neustreznim jezikom. Naj za zdaj rečemo samo, da je rasa oblika primarne predstave. Ker ne zmore razlikovati med zunanjostjo in notranjostjo, med ovojnicami in njihovo vsebino, napotuje predvsem k površinskim simulakrom. V navezavi na globine je nato rasa perverzni kompleks, ki poraja strahove in stiske, zmedene misli in grozo, predvsem pa brezmejne muke in morda tudi katastrofe. V svoji fantazmagorični razsežnosti je figura fobične, obsesivne ali včasih histerične nevroze. Sicer pa je nekaj, kar najde gotovost v sovraštvu, izrabljanju strahu, umoru drugega, se pravi v vzpostavljanju Drugega ne kot sebi enakega, pač pa kot v pravem pomenu besede grozečega objekta, ki bi se ga bilo treba varovati, se ga znebiti ali pa ga preprosto uničiti, saj ga ni mogoče popolnoma obvladati. A kot je pojasnjeval Frantz Fanon, je rasa tudi ime, ki ga je treba podeliti grenki zameri, resentimentu, neukrotljivi želji po maščevanju ali celo besu tistih, ki so prisiljeni v podložnost in zato prepogosto primorani prenašati številne žalitve, najrazličnejše skrunitve in ponižanja ter nepreštevne rane. V tej knjigi se bomo torej spraševali o naravi tega resentimenta, ob tem pa pojasnjevali, kaj tvori raso, njeno dejansko in hkrati fiktivno globino, odnose, v katerih se izraža, in kakšna je njena vloga v gesti, ki raztaplja človeško osebo v stvari, v objektu in v blagu, kar se je v zgodovini dogajalo z ljudmi afriškega porekla.

Fabuliranje in zapiranje duha

Morda je uporaba koncepta rase, vsaj take, kot smo jo zarisali, presenetljiva. Rasa sicer ne obstaja kot naravno fizično, antropološko ali genetsko dejstvo. Vendar ni zgolj uporabna fikcija, fantazmatska konstrukcija ali ideološka projekcija, ki bi bila namenjena odvračanju pozornosti od sicer precej resnejših konfliktov – na primer razrednega boja ali boja spolov. V številnih primerih je avtonomna figura realnega, katere moč in gostoto pojasnjuje njen izjemno gibljiv, omahljiv in nestanoviten značaj. Sicer pa je svetovni red še ne tako davno temeljil na začetnem dualizmu, ki je del svojih upravičevanj našel v starodavnem mitu o rasni superiornosti. Zahodna polobla je v svoji pohlepni potrebi po mitih, ki naj bi utemeljili njeno moč, samo sebe obravnavala kot središče sveta, domovino uma, univerzalnega življenja in človeške resnice. Zahod je kot najbolj »civiliziran« predel sveta izumil jus gentium [pravo med narodi]. Samo Zahodu se je posrečilo vzpostaviti civilno družbo narodov, pojmovano kot javni prostor recipročnosti prava. Sam je bil izvor ideje o človeškem bitju, ki mu pripadajo civilne in politične pravice, s pomočjo katerih lahko kot oseba, kot državljan, ki pripada človeški vrsti in ga kot takega zadeva vse človeško, razvija zasebno in javno moč. Sam je kodificiral lestvico običajev, ki so jih sprejela različna ljudstva in so obsegali diplomatske rituale, vojne zakone, osvajalske pravice, javno moralo in bonton, trgovske, verske tehnike in tehnike vladanja.
Preostanek – skrajna figura neenakega, razlike in čiste moči negativnega – je bil pojavna oblika objektnega obstoja v najboljšem pomenu besede. Afrika na splošno in posebej Črnec sta bila predstavljena kot dovršena simbola takega vegetativnega in omejenega življenja. Črnec kot ekscesivna figura vseh figur, torej v temelju nepredstavljiva, je bil še posebej dovršen primer tega biti-drugi, ki ga silovito oblikuje praznina in pri katerem je negativno nazadnje preželo vsak trenutek obstoja – ugašanje dneva, uničenje in nevarnost, nepopisna noč sveta. O takih figurah je Hegel govoril, da so kipi brez govorice in brez zavesti o sebi; človeške entitete, ki se ne morejo dokončno otresti živalske figure, s katero so bile pomešane. V njihovi naravi je, da v sebi nosijo, kar je že mrtvo.

Objavljamo odlomek iz knjige Šola, kam greš?. Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ. Več o knjigi si lahko preberete na tej spletni povezavi, kjer jo lahko tudi naročite.

Nekateri zgodovinski viri torej nakazujejo, da sistem obveznega šolanja ni bil vzpostavljen za dobro ljudstva, ampak prvenstveno v korist namenom vladajočih. Možnost brezplačnega osnovnega izobraževanja, nesporno pomembno in vredno dobrino, je ljudstvo prejelo bolj kot stranski učinek. Po drugi strani veliko ljudi v našem prostoru goji prepričanje, da je cesarica Marija Terezija uvedla šolanje za vse iz čistih altruističnih nagibov do svojega ljudstva. Do tega, ali je šlo bolj za utrjevanje oblasti ali bolj za altruistične nagibe, ali za oboje hkrati, se nam za potrebe te knjige ni nujno opredeliti; poglavitno je to, da sistem za potrebe današnje družbe in posameznikov nesporno ni več ustrezen. Glede na to, kako so se ostala področja družbe v vmesnem času spremenila, je presenetljivo, kako so šole še vedno v mnogih elementih enake kot takrat, ko so jih zasnovali.

Zametek šolskega sistema, kjer učitelj predava učencem in nato preverja, koliko so si zapomnili ter jih ocenjuje, učni načrt predpiše država, učna snov je razdeljena na predmete, šolska ura pa traja 45 minut, je bil torej zasnovan v drugi polovici 18. stoletja v Prusiji. V naslednjem stoletju in pol so različni zakoni vedno bolj utrjevali in širili obveznost šolanja na vse skupine prebivalstva. Do začetka prve svetovne vojne so ga prevzele številne evropske države, pa tudi Amerika. Zato je ameriški šolski sistem zelo podoben našemu, s tem pa tudi njegovi problemi.

Pred vami je prva knjiga vseobsežne zbirke kratke proze, ki jo je napisal Kurt Vonnegut, eden najpomembnejših literarnih velikanov zadnjih stotih let. Vonnegut velja za enega najboljših avtorjev sodobne ameriške književnosti, ostrega kritika ameriške družbe in politike ter prepričanega pacifista. Živel in ustvarjal je v New Yorku.

Zbrane zgodbe, ki sta jih zbrala in uredila Vonnegutova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz, so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti velepisatelja, izid zbirke pa je praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.

Največ zgodb je Vonnegut napisal v mlajših letih, ko si je z njimi lahko služil kruh, saj so polakirane družinske revije tistega časa take zgodbe, s katerimi so poživljale vsakokratno glavno temo številke, dobro plačevale. V 1960. letih, ko je oglaševalski denar ušel k televiziji, se je posvetil pisanju romanov. Prijetno branje!

DER ARME DOLMETSCHER

Nekoč v letu 1944, sredi služenja Pekla na frontni liniji, sem z osuplostjo
zvedel, da sem izbran za tolmača, Dolmetscherja, če želite po nemško, in sicer
kar bataljonskega, in da mi je odkazan kvartir v hiši belgijskega župana, v
artilerijskem dosegu Siegfriedove linije.

Pred vami je prva knjiga vseobsežne zbirke kratke proze, ki jo je napisal Kurt Vonnegut, eden najpomembnejših literarnih velikanov zadnjih stotih let. Vonnegut velja za enega najboljših avtorjev sodobne ameriške književnosti, ostrega kritika ameriške družbe in politike ter prepričanega pacifista. Živel in ustvarjal je v New Yorku.

Zbrane zgodbe, ki sta jih zbrala in uredila Vonnegutova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz, so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti velepisatelja, izid zbirke pa je praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.

Največ zgodb je Vonnegut napisal v mlajših letih, ko si je z njimi lahko služil kruh, saj so polakirane družinske revije tistega časa take zgodbe, s katerimi so poživljale vsakokratno glavno temo številke, dobro plačevale. V 1960. letih, ko je oglaševalski denar ušel k televiziji, se je posvetil pisanju romanov. Prijetno branje!

RETROSPEKTIVA HARMAGEDONA

Spoštovani prijatelj,
ali mi naklonite minutko svojega časa? Nikoli se nisva srečala, vendar si
vam dovoljujem pisati, ker vas najin skupni prijatelj hvali, češ da zelo zelo
presegate povprečje, kar se tiče pameti, pa tudi skrbi za soljudi.
Ker je učinek vsakodnevnih sprotnih novic zelo velik, hitro pozabljamo
poglavitne dogodke izpred komaj nekaj dni poprej. Naj vam torej osvežim
spomin glede dogodka, ki je pretresel svet komaj pet kratkih let tega, zdaj pa
je tako rekoč povsem pozabljen od vseh razen nas redkih. Govorim o reči, ki je
postala iz dobrih svetopisemskih razlogov znana pod imenom Harmagedon.
Mogoče se še spominjate težavnih začetkov Inštituta Pine. Priznam, da sem,
ko sem sprejel položaj direktorja inštituta, občutil sram in lastno neumnost,
tako da je bil moj edini argument denar. Imel sem mnoge druge ponudbe,
a kadrolovec inštituta mi je ponudil dvakrat višjo plačo kot najboljši drugi
ponudnik. Po treh letih, ko sem kot podiplomski študent tolkel revščino, sem
bil zadolžen, in tako sem sprejel ponudbo, pa si pri tem govoril, da ostanem
leto dni, toliko da odplačam dolgove in kaj privarčujem, medtem pa si že
najdem kako spodobno zaposlitev in do konca dni tajim, da bi bil kdaj magari
v daljni okolici Verdigrisa v Oklahomi.

Pred vami je prva knjiga vseobsežne zbirke kratke proze, ki jo je napisal Kurt Vonnegut, eden najpomembnejših literarnih velikanov zadnjih stotih let. Vonnegut velja za enega najboljših avtorjev sodobne ameriške književnosti, ostrega kritika ameriške družbe in politike ter prepričanega pacifista. Živel in ustvarjal je v New Yorku.

Zbrane zgodbe, ki sta jih zbrala in uredila Vonnegutova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz, so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti velepisatelja, izid zbirke pa je praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.

Največ zgodb je Vonnegut napisal v mlajših letih, ko si je z njimi lahko služil kruh, saj so polakirane družinske revije tistega časa take zgodbe, s katerimi so poživljale vsakokratno glavno temo številke, dobro plačevale. V 1960. letih, ko je oglaševalski denar ušel k televiziji, se je posvetil pisanju romanov. Prijetno branje!

VSE NAJBOLJŠE, LETNIK 1951

≫Poletje je fin čas za rojstni dan,≪ je rekel stari. ≫In če že lahko izbiraš, zakaj
si ne bi vzel poletnega dne?≪ Omočil si je palec na jeziku in polistal skozi
sveženj dokumentov, ki so mu jih vojaki ukazali izpolniti.
Dokument ni mogel veljati, če ni vseboval rojstnega dneva, tako da ga je
bilo treba za dečka pač izbrati.
≫Lahko imaš rojstni dan na današnji dan, če ti je prav,≪ je rekel stari.
≫Zjutraj je bil dež,≪ je rekel deček.
≫No prav, potem pa jutri. Oblaki jadrajo na jug. Jutri bi moralo biti ves dan
sonce.≪

Dunajski konservatorij.

Z Lucienom so obredli vse ulice v Mestni državi. Psi so se hehetali dalje …
»Prosim …«
»Kaj pa, če bi ga izročili plačancem?«
Odločili so se, da ga predajo na najbližji policijski postaji.
Policisti v civilu so z glasnimi vzkliki pozdravili domoljubno dejanje.
Komandir, med lupljenjem banan in basanjem velikih kosov v usta:
»Tu smo zato, da skrbimo za spoštovanje zakonov, ta narodni škodljivec si zasluži, da jih dobi pošteno po grbi!«
Psi …
»Gospod komandir, cigarete …«
Izročil jim je škatlico.
»Le korajžno, bratci …«
»Prosim, moj zvezek …«
Mogotec je pookleval, izvlekel notes, iztrgal nekaj listov in si jih zataknil v škornje.
»Ujemi, škodljivec!«
Psi so se hehetali dalje …