Razstavljene podobe izhajajo iz zbirke diapozitivov na steklu, ki jo je leta 1920 zasnoval Izidor Cankar, prvi profesor umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, za potrebe svojega seminarja. Podobe so posneli različni, v glavnem neznani fotografi, v medij diapozitiva pa so jih prenesli v fotografskih laboratorijih na tujih institucijah, specializiranih za reproduciranje umetnin in njihovo širjenje.

Podobe, prvotno namenjene študiju umetnostne zgodovine, sodobnega gledalca nagovarjajo tudi z drugimi pomeni: antropološkimi, kulturnimi, dokumentarnimi, ne nazadnje tudi z estetskimi, četudi so nastale brez umetniških pretenzij. Ker so se porodile v času, preden so nekateri arhitekturni spomeniki za vselej izginili z obličja sveta ali bili rekonstruirani po bombardiranjih v drugi svetovni vojni, imajo neprecenljiv dokumentarni pomen.

Moderna galerija z razstavo obeležuje spomin na stotrideseto obletnico rojstva utemeljitelja slovenske umetnostnozgodovinske stroke kot akademske discipline, pobudnika gradnje Moderne galerije in velikega zaščitnika slovenskih kulturnih institucij nasploh, Izidorja Cankarja.