Zakaj Kino Udarnik kljub ponovnemu zaprtju ni mrtev.
Izak me je včeraj spodbodel, če bomo objavili kakšno osmrtnico za ponovno zaprt Kino Udarnik. Dolgo sem razmišljal, če sploh in v kakšni obliki jo sestaviti, na koga jo nasloviti, kakšne bridke verze pristaviti. Najbolj primerni, ki sem jih našel na spletu, bi lahko bili: »Mnogo si ustvaril, zdaj vsak korak, spomin je nate, in hvaležna misel, luč je, ki ne ugasne …« Zakaj? Ker ne žalujejo, ampak častijo, se navdihujejo in puščajo odprto, če nas je pokojni sploh zapustil ali vsaj s svojim duhom še ostaja med nami. Če skozi šalo, ki je v zadnjih dneh zaokrožila med ekipo, napravimo rahel teološko-metafizični ekskurz, lahko s trohico ironije povzamemo: »Umrlo je le telo, materialni Kino Udarnik. Njegov, filmski duh živi naprej. Razlezel se bo po vsem mestu. Kot Mobilni Udarnik.«
In tako si lahko enkrat, mogoče celo v bližnji prihodnosti, če bomo dovolj glasni, dovolj vztrajni, dovolj veliki, dovolj filmski, spet obetamo njegovo vstajenje, ki smo ga leta 2010 že doživeli. Zato vemo, da je mogoče in nujno in potrebno, da se enkrat znova prebudi in v svoje naročje sprejme ljubitelje filma in nasploh umetnosti, saj se je zato tudi rodil. Kino Udarnik ni trenutna ekipa, na svojih plečih namreč nosi več kot sto let kinematografske zgodovine. Je zadnji steber umetniške kinematografske zgodbe v Mariboru, zadnja mestna kinodvorana in zato toliko bolj bistven. Enkrat je že skoraj izdihnil, ko so ga vlaga, čas in uradniško-politična ter privatno-zaslužniška brezbrižnost pripeljali na rob propada. In tega ne smemo še enkrat dopustiti. Sploh zdaj ne, ko smo videli, kako hitro se lahko obudi, pomladi in oživi, in kako absurdne ovire nam pri tem stojijo naproti.
Evropska prestolnica kulture 2012 brez mestnega kina
Da občinski denar za kinematografijo pobere podjetje v javni lasti, ki v dvorano v 6 letih ni vložilo niti centa, niti za milimeter pa ne odstopa od bizarnega dejstva, da od zavoda v javnem interesu za najemnino pobira javna občinska sredstva in to za mestno kulturno dediščino. Z razlago, vredno, da se jo zapiše še enkrat: »Kino Udarnik ni javna kulturna infrastruktura, ker ni v 100-odstotni lasti države, ampak v 100-odstotni lasti podjetja, ki je v 100-odstotni lasti države.« Da pri tem niso prisluhnili pozivu občinarjev, EPK-jevcev, ministrstev ali pa resnega poziva sploh niso dobili – kar je ob dejstvu, da se je kinu mariborska občina enkrat že odrekla, tudi možno – je le še en nerazumljiv absurd v absurdni zgodbi. Kot je na primer ta, da je Evropska prestolnica kulture 2012 zdaj ostala brez mestnega kinematografa, ki bi redno in poglobljeno prikazoval umetniško, kinotečno, eksperimentalno, domačo, tujo, študentsko, otroško, izobraževalno, dokumentarno filmsko produkcijo. To bi si skoraj zaslužilo sedmino, osmrtnico, in memoriam, ampak potem bi že skrenili v preveč stereotipno kulturniške vode, ko se ustvarjalcev spominjamo samo še ob njihovem zadnjem izdihljaju, prej pa jih desetletja zaničujemo kot nedelovne lenuhe in parazite na javnih sredstvih.
»Dobra sedmina, stari,« smo lahko prav v soboto na v Vetrinjski dvor preseljenem in nabito polnem Hodniku poslušali svoje prijatelje, prijateljice, podpornike in podpornice. Več kot 200 se jih je zbralo, ga norelo dolgo v noč na udarno elektroniko in se spraševalo, zakaj nismo v kultnem udarniškem hodniku. Vzporedno s tem se je že razvila zgodba mobilnih pogovorov Ekstremno slovensko, v okviru katerih bomo v Maribor, mesto brez kina, in na Mobilni Udarnik, kino brez mesta, vabili najbolj vidne slovenske filmske ustvarjalke. Domov v lastna stanovanja, v nekdanje kinodvorane, v druge prostore umetnosti in kulture, kjer bomo pač našli umetniški azil, ki smo ga primorani iskati. Prva gostja bo nocoj, na dan žena, ki predstavlja odlično izhodiščno točko za damske filmske pogovore, kar nagrajenka Prešernovega sklada Katarina Stegnar, naslednja pa 15. marca v Kinu Partizan domačinka Maruša Majer – in obe sta z veseljem in zanimanjem potrdili svojo prisotnost.
#zakinoudarnik
Prav ti dve zgodbi in pa seveda uspeh akcije #zakinoudarnik, v okviru katere smo z vašo pomočjo zgolj v dveh dneh zbrali 1200 evrov za elektriko, a je bila žal očitno že pred začetkom obsojena na neuspeh, me navdajata z optimizmom in mi preprečujeta pretirano žalovanje. Ideja Udarnika namreč živi naprej, kot kaže vedno širše in vedno globlje tudi med meščani, meščankami in ustvarjalci, ustvarjalkami, in bo zdaj mogoče še močneje zagorela, ter glasneje in dlje zazvenela kot prej. Prav to namreč potrebujemo, če ne želimo v kratkem pisati dejanske osmrtnice, brati žalnih verzov in prirejati resnih, v črnino odetih sedmin. Naj bo jasno, Kino Udarnik sicer ni mrtev, a se je znova znašel v veliki nevarnosti, da bo to hitro postal. S tem pa bo zabit tudi zadnji žebelj v krsto možnosti razvoja umetniške in neodvisne kinematografije v Mariboru, saj bo izgubljena še zadnja mestna kinodvorana. In takrat bodo, kot v pismih bralcev ugotavljata lucidni bralki časopisa Večer in filmski ljubiteljici, Mariborčani dejansko morali v kino v Ljubljano (ali pa na Ptuj in v Celje, kot se že dogaja), saj bodo v mestu dokončno ostali le brezosebni multipleksi, kjer se gibljive slike umaknejo dobičkom, kokicam in spektaklu.
