»Če ste vi morali za dosego cilja odpreti nekaj vrat, sem jih jaz za isti cilj moral odpreti petdeset,« je leta 2013 v Delovem intervjuju z Vesno Milek izjavil skladatelj in glasbenik Imer Traja Brizani in v enem stavku opisal, kaj danes pomeni biti Rom v Sloveniji. Navidezna enakopravnost znotraj pravne države, konkretna neenakopravnost znotraj družbe.

V tednu, ko praznujemo svetovni dan Romov, se bodo zvrstili številni dogodki, ki bodo v prvo vrsto postavili romsko kulturo in glasbo. A kot nas vsakič znova s svojevrstnim glasbenim pristopom opominja Brizani, ki bo v nedeljo s svojo zasedbo stopil na glavi oder ljubljanske Drame – orientaliziranje romske kulture je vsaj tako nevarno kot odkriti institucionalni in spontani rasizem, ki ga pri nas vsekakor ne manjka.

Družba strahu, nadzora in sovraštva

Od filmov Emirja Kusturice in navduševanja nad romsko glasbo na eni strani, do ločevanja medicinskih kartonov romskih otrok, prisilnega tuširanja v šolah in pretepanje Romov na policijskih postajah na drugi. Vse to so obrazi sodobne Slovenije in odnosov tako države kot prebivalstva do največje evropske manjšine. Slovenija redno dobiva opozorila s strani Evropske unije (EU), predvsem zaradi neurejenih bivalnih razmer v romskih naseljih. Ukrepov, da bi se to spremenilo, je le malo. Romi, predvsem na Dolenjskem, še naprej živijo v getoiziranih skupnostih brez ustrezne vode, kanalizacije in elektrike. Eden izmed redkih sistematičnih ukrepov, ki jih država na teh območjih izvaja, je policijska represija.

Na drugi strani ostajajo nestrpni izpadi in globoko sovraštvo ter rasizem. Primer Strojan in poskusi preprečevanja pokopa Rominje izpred nekaj let sta le dva izmed številnih primerov eskalacij. Nešteto ostalih dogodkov je nevidnih – ko Romom ne postrežejo v lokalni gostilni, ko medicinsko osebje prezrači ambulanto, ko jo Romi zapustijo, ko se poskušajo preseliti v običajna blokovska naselja, pa jim nihče noče prodati stanovanj.

V zadnjih letih se je sovraštvo proti Romom, ki je bilo prej nekaj let na prvih straneh časopisov umaknilo drugim skupinam, dežurni nestrpneži imajo polne roke dela z migranti in ženskami, ki si nočejo odvzeti pravice do splava. A poleg grafitov o tem, kako je potrebno posiliti levičarke (ki so se pred nekaj dnevi ponovno pojavili v Ljubljani), so stene še vedno prepredene s sporočili o »ciganih«, »socialnih parazitih« in »izkoriščevalcih«.

Politika, ki gradi žico na južnih mejah, uvaja nove represivne ukrepe in daje vse večja pooblastila vojski in policiji v imenu varnosti in reda v družbi sistematično ustvarja vzdušje strahu in sovraštva. V takšni situaciji vsakdo lahko postane sovražnik, nasilje skrajne desnice pa ne nekaj, kar se morda lahko zgodi, temveč nekaj, kar je na ulicah že nekaj časa redno prisotno.

Alternativa niso strožji zakoni

Mnogi se ob pojavih sovražnega govora naslanjajo na medije, kličejo k odgovornosti novinarjem in moledujejo za drugačne zakone. Gotovo drži, da je obstajajo situacije, v kateri je medijski prostor bolj odprt za intervencije tistih, ki kličejo k strpnosti in ne sovraštvu ter družbenim delitvam. A na koncu dneva je alternativa dovoljena zgolj do točke, ko začne resnično navdihovati ljudi, da vzamejo nadzor nad svojimi življenji v svoje roke. Tudi politiki bodo sovražnosti v družbi preganjali zgolj (v najboljšem primeru) na ravni ekscesov. Vse majhne nestrpnosti, ki na koncu tvorijo klavstrofobično družbo za vse, ki vanjo zaradi svoje etničnosti, spolne usmerjenosti, spola, starosti, izobrazbe ali videza ne spadajo, pa noben zakon ne more spremeniti.

Proti tovrstni nestrpnosti se lahko upremo zgolj z družbenimi odnosi, ki ne temeljijo več na slepemu sprejemanju obstoječega sveta kot edinega možnega. Ki namesto hierarhij uvajajo horizontalne mreže, solidarnost, vzajemno pomoč. Kot je v Delovem intervjuju rekel Brizani: »Vprašal sem se, kdo pravi, da je zahodni tip civilizacije edini pravilen. Navsezadnje smo jo prignali do skrajne točke samouničenja. Kdo je rekel, da je dobro, da se tuširaš dvakrat na dan? Kdo je rekel, da je prava pot človeka, da živi za jutri in kopiči materialne dobrine?«

Brizani je glasbenik, ki je svoje življenje posvetil ustvarjanju romske glasbe, a se pri tem ne zadovolji s stereotipno predstavo romskega glasbenika, temveč premika meje in jo potiska v jazz, klasično glasbo, funk in številne druge zvrsti. Znotraj romskega društva Amala izobražuje romske otroke v šolane glasbenice in glasbenike, zapisuje in izdaja romsko poezijo ter skrbi za prenašanje romskega izročila in skozi glasbo plete vezi med romskim in ne romskim prebivalstvom. V nedeljo bo v Drami nastopil na 50. izdaji glasbenih večerov Drama akustika. Z nastopom skupine Amala z gosti bodo tako obeležili svetovni dan Romov.

»Ne vem, zakaj me vsi, ki pišete, že trideset let sprašujete, zakaj me ta beseda moti? Bodite Rom sedem dni in zanima me, kako boste gledali na to besedo. »Cigansko« se zdi eksotično ali simpatično samo vam, ki nikoli niste bili soočeni s predsodki,« je v Delovem intervjuju pred leti zaključil Brizani. Njegovo sporočilo bo potrebno resno misliti tudi ob letošnjem 8. aprilu.