Moja maternica je sveta mašina,
ključnega pomena za družbo in državo.
Moje prsi so vodnjak življenja,
hranijo njo in njega,
mastitisu navkljub.
Sem posoda prvega kakovostnega razreda,
najboljša, naravna, edina,
najčistejša cvetka raja,
krasni sončni svit, čudež razplojevanja,
garancija narodovega blagostanja.

Pridi. Napolni me nežno.
Stopi z mano.
Stopi se z mamo.

Pridi.

(iz predstave Idealna, avtoric Saške Rakef, Pie Brezavšček in Barbare Krajnc Avdić)

Prihaja oktober in z njim tudi čas, ko bomo obeležili 100. obletnico oktobrske revolucije, katere začetek je tesno povezan z bojem za enakopravnost žensk v družbi. To bo priložnost, da znova pretresemo norme in ideje, ki jih konzervativne in nacionalistične ideologije ponovno propagirajo kot nekaj naravnega. Poseben fokus ob tem je treba nameniti temam kot so splav, legalno nepriznane in ne-normativne družine, biologija in feminizem. Pri opozarjanju na tovrstno problematiko pa imajo pomembno vlogo tudi umetnice, ki se svojimi drznimi stvaritvami osredotočajo na ozaveščanje o temah, ki so pogosto odrinjene na stran in ne dobijo svojega prostora v širši javnosti.

Španska umetnica Laia Abril v svoji razstavi O splavu dokumentira in pojmuje nevarnosti in škodo, ki jih ženskam povzroča manko legalnega, varnega in prostega dostopa do splava ter poudarja kontinuirano erozijo reproduktivnih pravic žensk. Ko spleta svojo mrežo vprašanj okoli etike in morale, Abril tudi ustvarja niz vizualnih in tekstovnih manifestacij družbenih sprožilcev, stigem in tabujev okli splava, ki so bili do sedaj nevidni. Pod “naravnimi” okoliščinami bi ženska zanosila približno petnajstkrat v svojem življenju, kar bi pomenilo, da bi prišlo do približno desetih porodov. Sedem od teh otrok bi preživelo otroštvo. Skozi stoletja so ljudje iskali načine, kako bi se izognili, zamaknili ali prekinili nosečnost. Čeprav je dandanes varen in učinkovit splav mogoč, 47.000 žensk še vedno vsako leto umre zaradi neuspelega posega. Na milijone žensk, nepripravljenih donositi, ne glede na narodnost ali veroizpoved, je prikrajšanih za tehnologije splava, bodisi zakonsko bodisi zaradi družbene prisile. Številne med njimi so mladoletne in žrtve posilstev, njihova nosečnost zaradi različnih okoliščin ni zaželena ali ni izvedljiva ali pa je ogroženo njihovo zdravje.

Spolni red kot ključna politična tema

Po vsem svetu je ključna politična tema postal tudi spolni red. Boj okoli »istospolne zakonske zveze«, oziroma odpiranja dostopnosti zakona istospolnim parom in prepoznavanja enostarševskih družin je del zgodovine, kamor sodijo reproduktivne pravice žensk od kontracepcije in splava do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Da bi razumeli te politične in geopolitične debate okoli spola, seksualnosti in družine, še posebej reakcijo religij proti (domnevni) »teoriji družbenega spola« in za »človeško ekologijo«, je treba analizirati poseg demokratične logike v spolna vprašanja.

Javne razprave o tem, kaj je družina in kdo sme biti starš, v Sloveniji danes narekuje konservativizem. Pri tem je tako uspešen, da se je usidral v zakone, ki jih najbolj boleče izkušajo samske ženske ter lezbični in gejevski pari, ki si želijo otrok. Liberalna stališča so blažja, a zamejena s predstavo o družini kot skupnosti dveh odraslih, po možnosti zakoncev, ki svoji karieri uspešno združujeta z vzgojo največ dveh otrok. Nič ne pomaga, da temu ne ustreza niti statistika. Ta od leta 1981 v Sloveniji kot družino obravnava tudi zunajzakonsko skupnost in neporočene matere – in leta 2015 se je v takih družinah rodilo skoraj 60 % vseh otrok, pri čemer je bila četrtina vseh družin enostarševska. Od leta 2015 med družine končno umešča tudi istospolne partnerske skupnosti z otroki. Toda obstajajo še druge oblike družin, ki niso zajete v statistike in zakone. Na primer, starševsko vlogo lahko privzame več ljudi: v razširjenih večgeneracijskih družinah so to krvne_i sorodnice_ki, v samoorganiziranih skupnostih političnih sorodnic_kov so to prijateljice_i in tovarišice_i, v poliamoričnih zvezah pa več partnerjev ali partnerk. Če izhajamo iz pravne definicije družine, se vprašamo ali Ustava RS v 53. členu res varuje tudi lezbične in gejevske družine ter ustvarja »za to varstvo potrebne razmere«? Ali je odločanje o rojstvih otrok svobodno, če država celi vrsti žensk prepoveduje zanositev s postopkom umetne oploditve, in kaj to pomeni za ženske, ki v teh razmerah kljub vsemu postajajo matere? Kako se soočiti s silnim idealiziranjem in esencializiranjem materinstva? V kakšnih oblikah družin živimo in kakšnih družin bi si želele_i? In kako podružbiti starševstvo onkraj vrtcev in šol na načine, ki bodo vzgojno, skrbstveno in gospodinjsko delo iz zasebne sfere premestili tja, kjer vedno tudi že obstaja: v družbo?

Preseganje stereotipov spolnih vlog

Švedska umetnica Anna Linder v svojem eksperimetalnem filmu Kurbazaspermo problematizira nezaželeno življenje brez otrok v svetu, kjer normativno heteroseksualni odnosi narekujejo, kdo in na kakšen način lahko postane starš. Ko gre za reprodukcijo, nas naša neusmiljena telesa skrčijo zgolj na določen biološki spol ali dani družbeni spol. A hrepenenje po otrocih ni omejeno na naša telesa, kajti zmožnost nosečnosti je mogoče podariti, deliti in se je lotiti skupaj. Veliko nas je, ki na različne načine pripadamo.

Nadaljnje vprašanje je, kako lahko neantropocentrična perspektiva odpira prostor za nove koncepcije in konfiguracije življenja in prihodnosti, to je izgradnje alternativnih modelov relacij z nečloveškimi drugimi – najsibo rastlinskimi, živalskimi ali tehnološkimi – relacij, ki ne bi temeljile na privilegiranju človeškega.

Slovenska umetnica Špela Petrič v svojih delih raziskuje možnost interkognicije med človekom in rastlinami. Interkognicija je osnovana na prirojenih biosemiotičnih zmožnostih obeh partnerjev, torej na fizikalno-kemijskih znakih, ki omogočajo smiselno interakcijo teh skrajno različnih živih bitij. Umetnica si prizadeva vzpostaviti nove in nenavadne okoliščine, v katerih bi se rastline upirale degradaciji na surovino, medtem ko bi bil človek ambivalentno postavljen v podobno vlogo. Z osredotočanjem na rastlinsko bit pa ponovno premišlja subjektivizacijo, etiko in naš odnos do razkrajajočega se individuuma. Spolna reprodukcija kot simbolična reprezentacija spolne razlike se umakne številčnosti načinov prenosa informacij; namesto krvnega sorodstva vez vzpostavlja subtilnejši tok medvrstnega mešanja. Umetnica s pomočjo biotehnoloških postopkov razmnožuje rastlinsko-človeške entitete: iz vegetalnega tkiva v inkubatorjih spočne rastlinske zarodke, katerih rast spodbuja s spolnimi hormoni, pridobljenimi iz lastnega urina. Umetničini hormoni obveščajo rastlinske zarodke o njeni prisotnosti, v odziv nanje pa razvijejo svojevrstno obliko. “Male zelene pošasti” vzniknejo v času politične, ekološke in družbene krize kot bitja prepustnosti, kot rojenci afektivne agentialne interakcije, kot klice transvrstne komunikacije, prevajanja in mutacije pomena, ki prihodnost razveže reprodukcije sedanjosti.

Osveščanje o preseganju stereotipov spolnih vlog, uveljavljanje enakih možnosti, spodbujanje enakopravnosti, raznovrstnosti in drugačnosti, osveščanje o položaju žensk v umetnosti, afirmacija sodobne umetnosti in njene vloge v družbi – vse to je namen Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk. Prav zato vsako leto organizira festival, ki predstavlja in podpira predvsem tiste umetnice, ki se svojih vsebin lotevajo kompleksno, kritično, prodorno in drzno, pri tem pa eksperimentirajo in se spogledujejo z različnimi izrazi ali celo prestopajo meje posameznih žanrov. Takšen bo tudi letošnji 23. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk, ki se bo odvijal od 6. do 14. oktobra 2017. Že zgoraj omenjenim umetnicam in stvaritvam se bodo pridružili še drugi raznovrstni dogodki, premiere, otvoritve, edinstveni filmski dogodki, koncerti, pogovori in predavanja, delavnice, zabave. Vse pa se bo začelo z napovednim dogodkom festivala, ki je oblikovan kot feministična bralna kantina, kjer bodo na meniju poleg sestavin za skupno pripravo obroka izbrana besedila iz zgodovine in sodobnosti feminizma. Ob branju besedil in v polemiki z njimi se bomo skupaj s Sestrovščino ponosnega delfina pogovorjale_i o reproduktivnih pravicah, alternativnih oblikah socialne organizacije in drugačnih načinih reprodukcije življenja. Bodite del živahne festivalske atmosfere in se prepustite, da vam skrbno izbrani umetniški predlogi in razprave odstrejo nove poglede na področju enakopravnosti, solidarnosti in raznolikosti.

V članku so uporabljeni deli besedil avtoric_jev: Laia Abril, Anna Linder, Špela Petrič, Eric Fassin, Roman Kuhar, Tea Hvala, Teja Reba, Tjaša Pogačar, Saška Rakef, Sara Horžen, Sestrovščina ponosnega delfina.