Begunci: Sami Sirci, ki nas bodo ali zbombardirali ali pa nam pobrali vse službe, itak pa bodo živeli na sociali od države, naj gredo v Kuvajt ali nekam! (In druge neresnice spletnih komentatorjev.)

O beguncih smo do sedaj že res, res veliko lahko že prebrali, videli ali slišali v medijih in iz ust soseda iz drugega nadstropja, naše frizerke, možaka, ki je sedel zraven ob točilnem pultu v gostilni, svakinje in še vseh ostalih. Veliko odlično napisanih mnenj, zgodb in reportaž na eni, in poplave jeznih komentarjev na spletnih portalih na drugi strani. Kaj nam še preostane? Predvsem potrebujemo dejstva, poravnana od vsega izkrivljanja, ter nasvete o tem, kako naj v dani situaciji ravnamo. O tem sem se pogovarjala s tistimi, ki imajo z begunci izkušnje iz prve roke, se pravi se za njihove pravice glasno zavzemajo in jim v teh dneh pomagajo tudi na naših mejnih območjih. Kmalu jih bomo namreč tudi mi videli na lastne oči.

Posamezniki in kolektivi s takšnimi izkušnjami so se združili v gibanje, ki na ga na omrežju Facebook najdete pod imenom Protirasistična fronta brez meja (https://www.facebook.com/Protirasistična-fronta-brez-meja-962830080456004). Devetega septembra so v središču Ljubljane organizirali Protirasistični shod v podporo beguncem, ki se ga je udeležila dvatisočglava množica. Zaradi vse večjega navala zelo nasilnih, ksenofobnih in rasističnih komentarjev na spletnih portalih, ki širijo med ljudmi strah in sovraštvo do množice beguncev, ki se že trudi prečkati naše meje, bodo v petek, 25. septembra, na Prešernovem trgu v Ljubljani organizirali še en dogodek. S Festivalom odprtih meja za vse (https://www.facebook.com/events/1614909638769715/) želijo pokazati, da je naša družba mnogotera, da so kulturne razlike bogastvo in da se je treba na neutemeljene strahove, ki jih poganja nevednost, odzvati z medkulturnim dialogom. Radi bi pokazali, da nas je veliko, ki bi radi družbo gradili v sodelovanju z vsemi in bi to naredili na temelju priznavanja razlik in resnične emancipacije. Na festivalu pa bodo sodelovali umetniki, kulturniki, univerzitetniki in vsi, ki z besedo, pesmijo ali plesom vsakodnevno sestavljamo mozaik večkulturne družbe.

Premagajte strah, ki ga imate pred neznanim

»S Festivalom odprtih meja za vse želimo demistificirati begunce in begunsko krizo; želimo, da javnost spozna, da situacija sploh ni črno-bela. Predvsem želimo razbiti mite in stereotipe, ki se širijo o prihajajočih beguncih – treba je poudariti, da so to ljudje, ki so po sili geopolitičnih in geostrateških razmer pristali daleč stran od domov, ki so že zdavnaj v ruševinah. Naše sporočilo je torej: premagajte strah, ki ga imate pred neznanim, in z prisotnostjo na festivalu dokažite, da ni nihče ilegalen ter da smo si vsi enakopravni,« namen festivala obrazloži Adin Crnkić, politolog in študent doktorskega programa Balkanski študiji na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Še ena izmed mojih sogovornic, Iva Juhart, je magistrska študentka na smeri Etnologija in kulturna antropologija Filozofske fakultete v Ljubljani, poleg tega je pa je tudi prostovoljka pri društvih Slovenska filantropija in Odnos. Letos spomladi je s skupino študentov in profesorico s fakultete odšla na terensko delo v begunske centre v Srbiji, kjer so raziskovali različne vidike begunstva, vsi pa so intervjuvali begunce in z njimi vzpostavili nek kontakt, odnos. Celotna izkušnja, pravi Juhartova, se jih je vseh zelo dotaknila, zato so študentje ostali v tesnem stiku tako med sabo kot tudi z begunci, ki so jih spoznali v Srbiji. Priključili so se gibanju, ki sestankuje v Socialnem centru Rog, in se s pomočjo tamkajšnjih aktivistov ter še nekaterih posameznikov zavzema za pravice beguncev in poizkuša ozaveščati čim širšo javnost. Pa razbijmo nekaj mitov o beguncih.

Sirija ni edino krizno žarišče

Izpostavljajo se vojna in begunci iz Sirije, kar je seveda prav, saj je tam trenutno resnično hudo in konflikt traja že več let, a se na ostale večinoma pozablja. Sirija ni edino krizno žarišče, veliko ljudi prihaja afriških držav – Eritreje, Somalije, Sudana, Nigerije ali Kameruna, kjer imajo ali militantno stroge režime, notranje konflikte, dolgoletno brezvladje, ali pa po njih pustoši islamska ekstremistična skupina Boko Haram. Iva Juhart dodaja, da »ne smemo pozabiti na Afganistance, ki v Sloveniji večinoma ne dobijo mednarodne zaščite, saj naj bi bilo v njihovi domači državi varno. Pa več kot očitno to ni res«. Kljub umiku vojske ZDA in organizacije NATO med letoma 2011 in 2014 in prenosu oblasti na afganistansko vlado, se vojaške sile niso nikoli do konca umaknile in imajo vedno bolj polne roke dela, saj se napadi Talibanov in pripadnikov ekstremistično militantske samo poimenovane Islamske države ali bolje znano ISIS v letu 2015 niso umirili.

Spletni komentatorji radi omenjajo, da v Evropo prihajajo večinoma moški in da je to sumljivo, s čimer med drugim namigujejo na možnost terorizma. »Pot v Evropo je zelo težka in naporna, zaradi česar v družini izberejo najmočnejšega člana, da jo opravi. Poleg tega je tudi zelo draga, že samo prečkanje med Turčijo in Grčijo s tihotapci lahko stane od 1000 do 1500 evrov, in velikokrat družina lahko zbere denar samo za enega. Ko naj bi ta prišel do cilja, bi na podlagi Direktive EU o pravici do združitve družine v Evropo po legalni poti pripeljal še preostalo družino, kar naj bi bilo cenejše, varno in hitreje kot pot, ki jo je moral opraviti on. Seveda je v trenutnem navalu tudi veliko celotnih družin, a ko smo bili v Srbiji, smo srečevali večinoma moške,« pojasnjuje Juhartova.

V Perzijskem zalivu ni možnosti pridobitve azila

Tako med ljudmi kot v medijih je veliko dodeljevanja krivde drugim državam, še posebej ZDA in bogatim narodom Perzijskega zaliva, kot so Savdska Arabija, Združeni Arabski Emirati, Katar in Kuvajt. Zakaj torej beguncev ne sprejmejo njihove bogate sosede? Glavni razlog je, kakor navaja Juhartova, da imajo begunci v Evropi »možnost pridobitve mednarodne zaščite, azila, tukaj imamo za to pravno podlago, medtem ko je v Perzijskem zalivu ni«. Te države preprosto niso med podpisnicami mednarodnih konvencij o pravicah beguncev in so v svetovnem merilu tako v manjšini. Kakor razlaga Jane Kinninmont, namestnica direktorja Bližnjevzhodnega in Severno afriškega programa v londonski Chatham House, v članku Bussiness Insiderja (http://www.businessinsider.com/heres-why-rich-arab-gulf-states-wont-welcome-syrian-refugees-2015-9), je »nekaj Sircev našlo zatočišče v državah Perzijskega zaliva, še posebej v Katarju, ampak jih ima večina nekakšne začasne vize«. Veliko je v teh državah delavcev, ki so tam začasno, ekonomskih migrantov. Po mnenju Kinnimontove naj bi bila skrb zalivskih držav predvsem v tem, da »če bi dodeljevali politični azil, bi to lahko odprlo vrata množicam njihovih začasnih delavcev, da tam kar ostanejo, kar bi odprlo mnogo zapletenih vprašanj«.

Begunci naj bi, kakor trdijo prestrašeni komentarji po spletu, živeli na stroške države in od socialne podpore. Juhartova zatrjuje, da »hočejo delati. Živčni so, ker vedno in povsod samo čakajo in ne morejo biti pri miru, vsi iščejo dela na črno, ker drugačnega pač ne morejo dobiti. Ko smo jim skušali povedati, da bo vse v redu in da, ko bodo dobili papirje, bodo s tem dobili tudi finančno podporo, je bil odziv nekaterih jasen in glasen – nočejo podpore, hočejo samo službo«!

Velik ovinek okoli Slovenije, ker pri nas ni služb

Prav zanimivo je tudi, da še eden izmed argumentov proti sprejemanju beguncev popolnoma nasprotuje tistemu, ki smo ga omenili prej, in sicer da nam bodo pobrali službe, saj bodo pripravljeni delati za manj denarja. Večina beguncev pa na poti do svojega cilja v Evropi tako ali tako naredi velik ovinek okoli Slovenije. Zakaj? Ker je tu tako težko dobiti službo. Po podatkih vladne spletne strani (http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/integracija_oseb_z_mednarodno_zascito/ ) in e-uprave (https://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=499&sid=595) prosilci za mednarodno zaščito lahko devet mesecev po vložitvi prošnje dobijo osebno delovno dovoljenje, ki se izda za čas treh mesecev z možnostjo podaljševanja za prav toliko časa. Prav tako to dovoljenje dobijo tisti, ki jim je dodeljen status subsidiarne zaščite (se pravi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda) in sicer za čas trajanja te zaščite. Kaj pa pomeni osebno delovno dovoljenje? Tej osebi omogoča, da se registrira kot samostojni podjetnik posameznik ali da (so)ustanovi osebno gospodarsko družbo. Je domneva, da je prosilec za azil oz. tisti s subsidiarno zaščito zmožen tega, finančno in brez postopka integracije, zasidrana v resničnosti? Šele, ko je beguncu dodeljen ta najbolj zaželen status tudi v pravnem smislu, lahko prosto dostopa do trga dela. Šele takrat nas lahko ‘ogrožajo’ pri boju za delovna mesta, pa še to bolj teoretično kot pa v resničnosti. »V praksi jim je težko že, ko poskušajo nadaljevati šolanje, saj od njih zahtevajo dokazila o dopolnitvi ravni izobraževanja od doma, a kdo nosi s seboj te papirje iz vse prestane groze, od katere bežijo?« se sprašuje Juhartova in si želi, da bi jim bila vsaj možnost izobraževanja bolj dostopna in približana v praksi.

Kako najbolj učinkovito pomagati beguncem?

Pogovarjala sem se še z dvema aktivistkama, ki sta mi pa pomagali pri odgovarjanju na vprašanje, kaj bi svetovali navadnemu človeku, ki bi si želel najbolje in najbolj učinkovito pomagati beguncem.

»Navadni ljudje imamo možnost empatije in se lahko na tej ravni soočamo z begunci, ki so tako kot mi samo “navadni ljudje”, s to nesrečo, da so se rodili na napačnem kraju – kar pa ne pomeni, da se ne bomo tudi mi kdaj znašli v enaki situaciji!« opozarja Larisa Petrič, prav tako magistrska študentka na isti smeri in fakulteti kot Juhartova, ki je bila prav tako na terenskem delu v Srbiji in je zagreta aktivistka. Meni, da se o humanitarnosti govori v povezavi s količino vpliva, ki ga ima neka država. Po njeno uradniki in birokrati, ki odločajo o azilu, tega ne dojemajo več kot politično obvezo in ne ravnajo po osnovah Ženevske konvencije, ampak podelitev statusa dojemajo kot dejanje radodarnosti oz. humanitarnosti. Zato pravi, da bi morali vsi namesto humanitarnosti udejanjati solidarnost, tako v besedah in diskurzu kot v dejanjih. Navadni človek tako lahko pomaga na sto in en način že s tem, da pokaže solidarnost z begunci – ali z neko materialno pomočjo, dobro besedo, ali pa s tem, ko se jim poskuša približati ali jih poslušati. Kljub pozitivni naravnanosti je pa še vedno prepričana, da bo “Navadni človek” drugače kot z nekim pritiskom, ki ga lahko izvaja v skupini enako mislečih, težko karkoli resnično spremenil.

Za Aigul Hakimovo, aktivistko Socialnega centra Rog, je temeljna težava pri situaciji z begunci kjerkoli po svetu v tem, da obstajajo med državami meje. Hakimova je že leta vključena v boje migrantskih delavcev in prosilcev za azil za dostojno življenje in po njenem je bilo eno izmed pomembnejših sporočil, ki so jih izrazili na Protirasističnem shodu to, da »nočemo meja, ki ustvarjajo hierarhično družbo prvo- in drugorazrednih državljanov.« Tudi Petričeva se strinja s tem: »Pravzaprav ni važno, zakaj nekdo beži in zakaj, če sploh, potrebuje zaščito – človek bi moral imeti osnovno pravico do svobodnega gibanja.« Hakimovi se zdi prav boj za svobodo gibanja »ključni boj 21. stoletja, to pa zaradi tega, ker se je na njegovem začetku vzpostavila migracijska politika EU, ki “na svojih tleh” ljudem onemogoča pravico do bivanja in proizvaja drugorazredne državljane.« Poleg tega s Petričevo obe zatrjujeta, da se z begunci in migranti borimo v istem boju, na isti strani, saj »smo tako imenovana raja oz. prekerci in delavski razred z vidika strukturnega nasilja v kapitalizmu v istem položaju kot so sedaj begunci pred Trdnjavo Evropo,« še dodaja Hakimova.

Jasna Rajnar Petrović,
novinarka in aktivistka