/ Arhiv / Odprtina

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) se odzivamo na navedbe v sporočilu službe za odnose z javnostmi na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana 2. marca 2016, v katerem so ob kritiki novinarskega poročanja o programu otroške srčne kirurgije med drugim zapisali: “Zmoti pa tudi dejstvo, da večinoma poročajo o otroški srčni kirurgiji novinarke – ženske, ki bi le morale biti malo bolj subtilne, kajti, če ne drugega smo, so ali najverjetneje bodo mamice.”

Izjava in pričakovanje, da novinarke ne bodo kritične do delovanja našega največjega zdravstvenega zavoda, ki se financira iz sredstev davkoplačevalcev, nikakor ne sodi v 21. stoletje. Spol namreč nima nobene zveze z zahtevano profesionalnostjo novinarskega dela in kot tako tudi ne (potencialno) materinstvo.

Tudi v luči prihajajočega mednarodnega dneva žensk, ki opozarja na enakopravnost žensk, pozivamo UKC Ljubljana, naj se vzdrži seksističnih izjav na račun novinark, še posebej, če so izrečene z namenom njihove diskreditacije in če skušajo izpostavljati emocionalne plati pred racionalnostjo dejstev.

V DNS se načeloma strinjamo s pozivom k odgovornemu in profesionalnemu novinarstvu, ki ga je zaznati iz omenjenega sporočila, a ga v novinarskih vrstah očitno razumemo drugače kot omenjena služba za odnose z javnostmi. K odgovornemu novinarstvu namreč res sodi tudi pazljivost in posebna pozornost pri poročanju o občutljivih temah, še posebej pri poročanju o otrocih in mladoletnikih, k čemur novinarje zavezuje tudi Kodeks novinarjev Slovenije. A ta hkrati govori tudi o tem, da novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.

Poročanje o dogajanju v UKC Ljubljana je vsekakor v javnem interesu. Bolniki morajo (iz)vedeti, kaj se v tej javni instituciji dogaja in kako porablja njihov denar. Nikakor ni naloga novinarjev, da bi pripravljali zgolj pozitivne prispevke z namenom, da krepijo zaupanje bolnikov v zdravnike in zdravstveni zavod, kar je očitno pričakovanje UKC Ljubljana. Za to morajo poskrbeti sami s svojimi dejanji in dobrimi praksami.

Če v UKC Ljubljana menijo, da je novinar ali novinarka v konkretnem prispevku kršil/a novinarska etična in profesionalna merila, imajo možnost, da primer predajo v obravnavo Novinarskemu častnemu razsodišču. Sporočilo za javnost, kritično vsevprek do vseh novinark, ki poročajo o zdravstvu, zagotovo ni prava pot.

Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije

Čajanka z Roso obsoja kakršnekoli diskriminatorne ideje, v tem primeru seksistične izjave, ki zagotovo mejijo na sovražni govor, saj izrecno nagovarjajo k izvajanju nasilja nad ženskami. Tokrat objavljamo izjavo, ki jo je podal Svet za odziv na sovražni govor, in se izjavi vsekakor pridružujemo.

“Ljubljanski grafiti »posilimo levičarke« so jasen izraz zaobrnitve logike, ki pod pretvezo zaščite »naših žensk« napada tiste ženske, ki znotraj »nacionalnega telesa« zaradi političnih prepričanj in delovanja niso prepoznane kot »naše«, ampak kot sovražnice, ki si zaslužijo ponižanje in napad. Prehod od besed k dejanjem je lahko zelo hiter, na kar je Svet opozoril že 15. januarja 2016 z obsodbo napada na islamski kulturni center. Poziv k spolnemu nasilju nad ženskami presega t. i. abstraktno nevarnost in ni »le« odkrita grožnja z nasiljem, ampak je nasilno dejanje samo po sebi”. 

Na tem mestu bi želeli izpostaviti, da kaznovanje izvajalk ali izvajalcev sovražnega govora ni dovolj za odpravo sovražnosti in diskriminacije. To pomeni, da je pred nami še veliko večji izziv, izziv, kako se izogniti prikazovanju žrtev kot nekoga, ki je popolnoma nemočen in odvisen od pomoči »od zgoraj« od pomoči, ki mu jo usmiljeno darujejo tisti, ki imajo družbeno moč. Še več, razmisliti moramo o tem, na kakšen način bi lahko ranljive skupine pridobile določeno pogajalsko oziroma družbeno moč. Razmisliti moramo o tem, kaj lahko storimo kot posameznice in posamezniki in kot skupnost ter kaj lahko storijo institucije. Se pravi, ne smemo razmišljati zgolj o viktimizaciji, ampak predvsem o opolnomočenju.

Čajanka z Roso

»Ste videli, kaj se dogaja?« načne pogovor taksist. Čeprav je bil pravi pogreb tudi na tekmi Ukrajina – Slovenija, je bilo jasno kam meri. »Koliko je že zdaj mrtvih, v Parizu, 150?« navrže. »132 ljudi, če se ne motim,« odgovorim. »To se ne bo dobro končalo, še do vojne lahko pride. Dokler ni bilo teh ljudi pri nas, ni bilo nobenih eksplozij. Eden napadalec je menda prišel celo z begunci. Jaz ne bi nobenega spustil gor,« nadaljuje gospod in zavija na vpadnico prit centru. Pomirim ga, da ne verjamem, da bo zaradi tega prišlo do velike vojne. »To so nam itak zakuhali Američani, kaj vse delajo.« Tudi njegovi trditvi, da so za vse krivi zgolj Američani, nasprotujem. Pogovarjava se naprej. »Upam samo, da se teh pet milijonov muslimanov ne bo razstrelilo tukaj v Evropi,« še doda, ko mi vrača drobiž za desetaka. »Ne bo, ne bo,« rečem in zaprem vrata. Strah že dela.

Normalnost. To je beseda, ki je vodilo vsega, kar počnejo ljudje, ki se v Trstu v italijanskem konzorciju solidarnosti z begunci – ICS, ukvarjajo z nastanitvijo in zagotovitvijo pravic prosilcev za azil. V najsevernejše italijansko pristaniško mesto prihajajo begunci od vsepovsod. Zadnja tri leta je prihodov vse več in letošnji avgust je predstavljal poseben izziv. A govorica je umirjena. Ve se, kaj je treba narediti, kaj so glavna vodila in zakaj ter česa ne želijo. Zavedanje, da prihodi beguncev niso izredno stanje, ampak sestavni del sedanjosti in prihodnosti, je vse bolj razširjeno in sprejeto.

Na vzhodni kopenski in morski meji vstopi v Italijo toliko prosilcev za azil, da jih del poskušajo premestiti tudi v druge italijanske regije. Uradne številke, koliko beguncev prebiva v Italiji glede na tisoč prebivalcev, kažejo, da je v različnih regijah in mestih različno: delež za celotno Italijo je 1.11; za Trst pa 3.2 – prosilci za azil in begunci tako predstavljajo 0.32 odstotkov celotnega prebivalstva tržaške province. V okviru nacionalnega programa namestitve prosilcev za azil pa pripade na pokrajino Furlanijo Julijsko Krajino približno 2.12 odstotka vseh prosilcev za azil v Italiji. Kot opozori Gianfranco Schiavone, predsednik ICS, nedaleč od železniške postaje v Trstu, to ni absolutna številka – prepričan je, da meje, koliko ljudi lahko Trst in Italija sprejmeta, ne more biti. Potrebno pa je odgovorno delovanje oblasti.

Objavljamo javno pismo direktorju ZRC SAZU dr. Otu Lutharju

Spoštovani dr. Oto Luthar, direktor Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

v letih 2011–2014 je na enem od vaših inštitutov – Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU – potekal temeljni raziskovalni projekt »Prostor slovenske literarne kulture«, ki ga je vodil dr. Marko Juvan. Rezultat projekta je med drugim knjiga Literarni atlas Ljubljane; avtor besedila je dr. Marjan Dolgan z Inštituta za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, avtorici zemljevidov pa mag. Jerneja Fridl in Manca Volk z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Delo, ki ga je izdala Založba ZRC, iz zgodovinskega spomina briše ženske in njihovo literarno ustvarjalnost. Da ne gre le za nesrečno naključje, temveč zavestno diskriminacijo, je avtor dr. Dolgan pokazal na vodenem ogledu z naslovom »Zakulisje literarne Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora« 7. oktobra 2015, kjer je izražal žaljiva stališča do žensk in feminizma, na kar nas je opozorilo več udeleženk_cev. S tem pismom, s katerim bomo seznanili tudi medije, vas želimo opozoriti na veliko nezadovoljstvo v zainteresirani javnosti.

Od skupaj 94 obravnavanih osebnosti Literarni atlas Ljubljane vključuje le 5 avtoric, kar kaže na znanstveno neutemeljen izbor in nespoštljiv odnos do literarnih ustvarjalk. Kot dokazuje monografija Starejše pesnice in pisateljice: izbrani spisi za mladino (priredila Fran Erjavec in Pavel Flerè), ki je izšla leta 1926, so znanstvena literatura in raziskave že pred skoraj sto leti izpostavile literarno ustvarjalnost žensk in jo tudi bolj cenile kot aktualni Literarni atlas Ljubljane.

Nedavno vodenje po mestnih ulicah, na katerega je vabil ZRC SAZU in ki naj bi zaokrožilo raziskovalno delo in izid monografije, je zaznamovalo znanstveno nekorektno poročanje dr. Dolgana, ki naj bi med drugim postavljalo na laž »feministke«, pri čemer govorec ni skrival podcenjevalnega odnosa do žensk nasploh. Tako je po pričevanju prisotnih med drugim zatrdil, da je bilo v Prešernovem času povsem normalno, da se ženske poročajo pri 14 letih, ne pa kot danes, ko se poročajo ob klimakteriju. Svoj odnos do tega vprašanja je podkrepil s sklicevanjem na Shakespearjev citat: »Ko štirideset zim ti pod oči oblegovalne jarke bo kopalo, bo plašč miline, ki te zdaj krasi, že prhka cunja, vredna bore malo.«

Diskriminacija žensk ter izražanje seksističnih in mizoginih stališč pod krinko znanosti v moderni slovenski družbi, ki temelji na ustavno zagotovljenih pravicah do enakosti in nediskriminacije, ni sprejemljivo in je v sramoto Znanstveno raziskovalnemu centru SAZU, o katerem ste v predstavitvi na spletu zapisali, da je povsem primerljiv z najprodornejšimi akademskimi ustanovami v srednji in jugovzhodni Evropi, na njem pa ravno v tem trenutku poteka tudi mednarodni projekt »Enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi: boj proti karierni nestabilnosti in asimetriji« (GARCIA), pri katerem sodelujete tudi vi osebno. Prav tako Literarni atlas Ljubljane ni v čast raziskovalni skupini, ki je izvajala projekt »Prostori slovenske literarne kulture«.

ZRC SAZU in vas kot direktorja institucije, ki v javnosti uživa visok ugled, zato pozivamo, da nadgradi raziskavo »Prostor slovenske literarne kulture« ter izda novo, dopolnjeno izdajo, ki bo upoštevala in celovito prikazala dosežke vseh spolov. Tako bo vsaj deloma popravljena nastala družbena škoda.

Podpisnice_ki (po abecednem vrstnem redu):

KUD Apokalipsa – projekt Gender
Čajanka z Roso
Društvo ŠKUC
Društvo za nenasilno komunikacijo
Društvo za promocijo žensk v kulturi Mesto žensk in Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk
Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa in spletni portal spol.si
Feministični pevski zbor Z’borke
GLASNE – Iniciativa žensk v glasbi
KUD Mreža
Lezbično-feministična univerza
Mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore
Sekcija za spol in družbo pri Slovenskem sociološkem društvu
Slovensko seksološko društvo
Zavod Metina lista
MIRA – Ženski odbor Slovenskega centra PEN
Mirovni inštitut
Študentska Iskra
Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija
Združenje univerzitetnih izobraženk Slovenije
Ženski lobi Slovenije
Ženski pevski zbor Kombinat
Urška Ameršek
dr. Milica Antić Gaber
Katarina Avbar
dr. Veronika Bajt
Neja Blaj Hribar
Mitja Blažič
dr. Milena Mileva Blažić
mag. Nataša Briški
Alja Bulič
dr. Lilijana Burcar
dr. Ana Cergol Paradiž
dr. Elena Cerkvenič
dr. Uršula Čebron Lipovec
mag. Ana Čigon
Mojca Dobnikar
Miriam Drev
Maša Flogie
mag. Mojca Frelih
Aleš Gaber
Zdenka Gajser
Eva Gračanin
mag. Ana Grobler
Bogdana Herman
dr. Živa Humer
mag. Tea Hvala
dr. Maca Jogan
Katarina Juvančič
Barbara Korun
Nina Kozinc
dr. Miha Kozorog
Sebastian Krawczyk
dr. Roman Kuhar
Karmen Kukovič
dr. Aleš Lamut
dr. Vesna Leskošek
Miha Lobnik
Sonja Lokar
Aprilija Lužar
dr. Ana Makuc
Miha Marinč
dr. Tanja Mastnak
dr. Metka Mencin Čeplak
dr. Mojca Pajnik
Nina Perger
mag. Biljana Pejova
dr. Jasna Podreka
Tatjana Pregl Kobe
Irena Rahne Otorepec
Teja Reba
dr. Stanislava Repar
dr. Sara Rožman
dr. Gabrijela Simetinger
dr. Barbara Simoniti
dr. Ana Marija Sobočan
Jaka Sotlar
dr. Alenka Spacal
Darija Šćepanović
Majda Širca
Sonja Šmuc
dr. Iztok Šori
dr. Renata Šribar
dr. Alenka Švab
Tanja Tuma
mag. Suzana Tratnik
dr. Mojca Urek
Erik Valenčič
dr. Marta Verginella
Brina Vogelnik
Mara Vujić
dr. Natalija Vrečer
Nesa Vrečer
dr. Darja Zaviršek
dr. Anja Zalta
dr. Pavel Zgaga
Matjaž Zgonc
mag. Angelika Zimmermann
dr. Jelka Zorn
dr. Tjaša Žakelj

Begunci: Sami Sirci, ki nas bodo ali zbombardirali ali pa nam pobrali vse službe, itak pa bodo živeli na sociali od države, naj gredo v Kuvajt ali nekam! (In druge neresnice spletnih komentatorjev.)

Obstaja cel seznam temeljnih političnih pojmov, ki jih več ne znamo uporabljati resno. Zvenijo preveč svečano. Politik, ki bi danes govoril o Pravici, o Zvestobi skupnosti, si še sam ne bi verjel. Zato smo izumili birokratske evfemizme, tehnične izraze, s katerimi nadomeščamo klasične pojme naše politične tradicije. Pravica je postala družbena pravičnost. Zaveza politični skupnosti je zdaj družbena odgovornost. In naposled, najpomembneje za nas, skupno dobro – ta prvi predmet politike – se imenuje »javni interes«.

Ob poznavanju vseh pravil evropske migracijske in azilne zakonodaje, Vlado Republike Slovenije zavestno pozivamo, da začasno suspendira izvajanje teh pravil, vključno z Dublinsko uredbo in sporazumi o vračanju, in nemudoma vzpostavi koridor. Opozarjamo, da je trenutno na Hrvaškem prek 13.000 beguncev in prav vsi imajo namen prečkati Slovenijo.

Preden smo si ogledali 146 slovenskih filmov, kolikor se jih je letošnje leto prijavilo na Festival slovenskega filma (FSF), smo se selekcijski skupini šalili, da bi lahko sestavili osvežen seznam klišejev, ki  jih je v zadnijih letih moč zaslediti v slovenskih filmih. Ta seznam bi obsegal »zimzelene« tematike, kot so samomori in pogrebi (smrt je večna sopotnica slovenskega filma), problematične družinske odnose (ločitve, odsotni in brezbrižni očetje, večno trpeče slovenske matere), med novejše refleksije-obsesije slovenskega filma pa bi lahko šteli finančno krizo, ki ponavadi udari po nič hudega slutečem podjetniku in ga pahne v brezno dolgov in v brezizhoden inferno … Voda na mlin ponarodelemu stereotipu torej, ki pravi, da so slovenski filmi zamorjeni in morbidni in v obče negledljiv plod kvaziartistične masturbacije ljudi, ki nimajo pojma o resničnem življenju.

Z vami bi želela deliti zgodbo, lastno stisko. Kako se preleviti iz finančno stabilne podjetnice v “rak rano” države.