/ Arhiv / Odprtina

Škuc je Javni agenciji za knjigo RS poslal odziv na odločbo o sofinanciranju s področja Literarne prireditve. Njihovo pismo spodaj objavljamo v celoti. 

Prejeli smo vašo odločbo o sofinanciranju našega programa s področja Literarne prireditve. Po predlogu strokovne komisije ste podprli enoto Živa književnost, enoto GLBT branja pa ne. Na odločitev se ne bomo pritožili, ker bi to zavleklo samo proceduro in ogrozilo izvedbo enote Živa književnost. V pravilnost vaše odločitve se ne bomo spuščali, pač pa bi radi izpostavili nenavadne izjave, ki jih v obrazložitvi navaja strokovna komisija. Ni jasno, ali so izjave premišljene, ali so formulirane nerodno, toda take, kot so, zahtevajo posebno pozornost, saj odražajo ne samo homofobijo, pač pa celo diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti. Glede na to, da na JAK že leta prijavljamo tudi druge LGBT projekte, upamo, da se ne bo tako razmišljanje razširilo še drugam.

Citiramo: »GLBT branja odpirajo prostor / … / vendar se zdi, da ostajajo vse preveč ekskluzivno zaprta v lasten krog GLBT populacije.« – Če pustimo ob strani dejstvo, da se branja odvijajo na javnih prostorih in so javno promovirana, torej dostopna za celotno populacijo, se sprašujemo, ali nimajo pravice do javnih sredstev, tudi če bi bila resnično zaprta »v lasten krog GLBT populacije«? Je tako ta populacija glede na večinsko pri JAKu torej diskriminirana?

In drugi citat: »Na branjih nastopajo vidna imena domače in tuje GLBT literature, ni pa dialoga z drugače usmerjenimi ustvarjalci.« – Tudi tu ni treba poudarjati, da so prireditve javne ter tako obstaja možnost dialoga z drugače usmerjenimi ustvarjalci, ki pa, nedvomno ob podobnem razmišljanju, kot ga goji strokovna komisija, enostavno ne obiskujejo teh prireditev, kot tudi večinoma ne berejo knjig z GLBT vsebinami. Hkrati pa se sprašujemo, ali JAK med pogoje ali v ocenjevanje drugih projektov prav tako presoja, ali so v dialogu z ustvarjalci drugačnega spola, rase, nacionalnosti, spolne usmerjenosti … ali kakršnekoli druge osebne okoliščine? Slovenska zakonodaja je glede diskriminacije zelo jasna in zgoraj citirana dikcija odraža diskriminacijo.

Morda bo v prihodnje JAK podprl le tiste knjige z LGBT vsebinami, ki bodo odprte za širši krog populacije, ali ki bodo vsebovale dialog z drugače usmerjenimi ustvarjalci? Bo podprl le tiste predstavitve slovenske LGBT literature v tujini, ki bodo imele v ekipi tudi vsaj enega »drugače usmerjenega ustvarjalca«? Ne bo podprl prevodov in izdaj del slovenskih LGBT avtorjev, če naj bi dela izšla pri tujih LGBT založbah? …

Tu ne gre le za droben projekt, ki ni bil uvrščen v sofinanciranje, pač pa za osnovna vprašanja odnosa JAKa do LGBT knjig, avtorjev, literature, prireditev … Prav zato se nam je zdelo pomembno opozoriti na dikcijo, ki jo je podala vaša strokovna komisija, JAK pa jo je dejansko tudi sprejel.

Manjšinjska zavest in samopodoba se oblikujeta na način izgradnje identifikacije in samoidentifikacije prevsem preko kulture, umetnosti, zgodovine – zato je ključno, da imajo manjšine možnost identifikacije z lastno kulturo in umetnostjo – prav zato so taki projekti NUJNI.

Prosimo, da s tem dopisom seznanite člane in članice te strokovne komisije. Dopis pošiljamo tudi medijem, saj gre za vprašanje, ki presega »zaprti krog« struktur JAKa.

Za Škuc
Brane Mozetič, urednik

in ustvarjalci/ke LGBT knjižne produkcije:

Alenka Spacal
Gašper Malej
Jedrt Lapuh Maležič
Kristina Hočevar
Milan Šelj
Nataša Sukič
Nataša Velikonja
Roman Kuhar
Suzana Tratnik
Tatjana Greif
Uroš Prah
Vesna Lemaić

Društvo novinarjev Slovenije je ogorčeno nad naslovnicami Večera, Dela in Dnevnika, zato ostro protestira proti zlorabi novinarskega prostora. Gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki po našem mnenju niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil, kot to zahteva Kodeks novinarjev Slovenije v 25. členu: “Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.” Enako zahteva tudi Listina o nedopustnosti prikritega oglaševanja: “Promocijski ali predstavitveni prispevki ne obstajajo. V medijih so le oglasi in novinarski prispevki. Slednji so delo uredništva.”

Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Oglaševalski denar, ki so ga za to dobili, ne more biti kompenzacija za nepopravljiv udarec novinarski in uredniški integriteti in verodostojnosti. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.

Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije

Novinarji in uredniki Večera smo ogorčeni zaradi današnje prodane naslovnice Večera in proti njej ostro protestiramo. Ne gre za oglaševalski ovitek, ampak za nevaren presedan, nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopis, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil, kot to zahteva kodeks novinarjev Slovenije. Ta v 25. členu pravi: “Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.”

Kupljena Mercatorjeva naslovnica je kopija značilne postavitve Večerove naslovnice, istočasno pa smo v Mercatorjevem oglasu pustili tudi naš originalni logotip. Danes je neslavni dan, ko smo v Večeru poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Oglaševalski denar, ki smo ga za to dobili, ne more biti kompenzacija za udarec novinarski in uredniški integriteti in verodostojnosti, kot ga pomeni današnja naslovnica. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde, bi se morali takšnim oglaševalskim prijemom odpovedati. To, da sta se za iste prodane naslovnice odločila tudi Delo in Dnevnik, za nas ni nobena, niti najmanjša tolažba. Od vodstva zahtevamo, da se takšnim poslovnim praksam odpove in zaščiti uredniško avtonomijo. Na ta način bodo izkazali tudi bralcem spoštovanje, kot si ga zaslužijo.

Uredniški odbor Večera
UO aktiva DNS na Večeru
Zastopstvo uredništva Večera
IO Sindikata novinarjev Večera

Aktiv novinarjev Dela podpira izjavo Društva novinarjev Slovenije glede današnje naslovnice Dela, Večera in Dnevnika.

Spreminjanje naslovnic v oglasne strani je za naš časopis že ves čas zelo mejen in kratkoviden način reševanja oglaševalskih prihodkov. Odločno protestiramo, da je tudi današnji oglas kopija običajne Delove naslovnice, ki jasno ne ločuje oglasnih in novinarskih vsebin ter tako zavaja bralce.

Od odgovornega urednika Dela in vodstva Dela v prihodnje pričakujemo spoštovanje osnovnih novinarskih standardov in prekinitev tovrstnih zavajajočih oglaševalskih praks.

IO Aktiva novinarjev Dela

Zavračamo današnjo zlorabo Dnevnikove naslovnice za objavo oglasnih sporočil. Gre za kršitev Kodeksa novinarjev Slovenije, ki v 25. členu pravi: “Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.” Obenem je to tudi kršitev Listine o nedopustnosti prikritega oglaševanja in zlorabe novinarskega prostora, ki pravi: “Promocijski ali predstavitveni prispevki ne obstajajo. V medijih so le oglasi in novinarski prispevki. Slednji so delo uredništva.” Poleg tega objava oglasov po našem mnenju tudi ne spoštuje določila Slovenskega oglaševalskega kodeksa, ki v 6. členu pravi: “Oglaševanje mora biti že na prvi pogled prepoznavno kot oglaševanje. Biti mora jasno in prepoznavno ločeno od redakcijskih vesti, komentarjev in drugih rubrik oz. oddaj in se nanje v nadaljevanju ne sme sklicevati, ne glede na medij, v katerem je objavljeno. Vsi oglasi v tiskanih medijih, ki po slogu ali obliki lahko zavedejo bralca v zmoto, da gre za redakcijsko gradivo, morajo biti ustrezno označeni.”

Prepričani smo tudi, da je objava oglasa, ki z obliko zavestno posnema novinarska besedila, do bralcev nespoštljiva. Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.

S tem protestom se pridružujemo protestu novinarjev časopisov Delo in Večer, ki sta danes objavila sorodno prirejeno naslovko za istega naročnika oglasa, ter protestu Društva novinarjev Slovenije.

IO Aktiva novinarjev Dnevnika
IO Sindikata novinarjev Dnevnika

Več s klikom na povezavo.

Spoštovani predsednik, članice in člani Programskega sveta RTV Slovenija, Programski svet je, kot določa Statut RTV Slovenija, vodilni organ zavoda, kar zadeva programsko politiko. To seveda ne pomeni, da lahko neposredno vpliva na uredniško politiko ali konkretno delo posameznih novinark in novinarjev. Statut RTVS posebej izpostavlja, da Programski svet ne sme posegati v posamezne dele programa pred objavo in sprejemati odločitev ali stališč, ki so povezani z objavo delov programa. Zato smo prepričani, da Programski svet z zadnjimi obravnavami oddaj in prispevkov v naših programih, s kritikami dela posameznih novinark in novinarjev, z izražanjem očitkov zaradi »neporočanja« o dogodkih in pojavih, grobo posega v novinarsko in uredniško avtonomijo ter tako izvaja pritisk na urednice, urednike, novinarke in novinarje.

Še posebej je nesprejemljiva napovedana izredna seja Programskega sveta, na kateri naj bi obravnavali 18 primerov prispevkov, oddaj, vsebin, o katerih se ni poročalo. Ta točka dnevnega reda namreč pomeni preseganje pooblastil, ki jih ima Programski svet RTV Slovenija. Pričakujemo, da Programski svet deluje v skladu z zakonodajo in internimi akti, ki določajo njegovo vlogo, položaj in pooblastila, zato protestiramo zaradi sklica izredne seje Programskega sveta RTVS, ker je po naši oceni nezakonita (omejevanje novinarske in uredniške neodvisnosti) in zato nedopustna.

Ker nekatere člane Programskega sveta pri delu ter odločanju očitno vodi povezanost s formalnimi in neformalnimi centri politične moči, naj vas spomnimo še na določilo Statuta RTV, ki pravi, da je pri uresničevanju svojih pristojnosti Programski svet zavezan načelu politične neodvisnosti javne RTV Slovenija (načelo neodvisnosti). Pristojnosti Programskega sveta so naštete v 12. členu Statuta RTV, v katerem je posebej zapisano, da Programski svet RTV le »v izjemnih okoliščinah, na primer ob naravni nesreči ali vojni, neposredno odloča o oddajanju konkretnih informacij ali vsebinah javnega pomena«, kar je jasno sporočilo, da ima Programski svet neposredna programska pooblastila le v izrednih razmerah. Kot piše v Programskih standardih RTVS, smo ustvarjalci radijskih in televizijskih programov RTV Slovenija pri svojem delu neodvisni in avtonomni ter zavezani k profesionalnosti, za kritike in pobude za obravnavo konkretnega novinarskega dela pa obstajajo druge ustaljene poti (če pri novinarskem delu niso spoštovana načela javnosti, pluralnosti in neodvisnosti, lahko Programski svet pisno obvesti generalnega direktorja RTVS, za varstvo pravic gledalcev in poslušalcev, zavezancev za RTV prispevek, sodelujočih v oddajah in programih RTVS v okviru zavoda deluje Varuh pravic gledalcev, na voljo so tudi druge pritožbene poti zunaj RTVS).

Programski svet ni organ, ki bi se ga smelo zlorabljati za pogrome na novinarke in novinarje, urednice in urednike, zato zahtevamo, da se načrtovana razprava o našem delu in osemnajstih konkretnih primerih umakne.

Aktiv novinarjev Informativnega programa TV Slovenija,Tadeja Anžlovar, predsednica
Uredništvo Slovenskega programa TV Koper
Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije
IO Aktiva novinarjev Radio Slovenija

Več na povezavi tu.

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) se odzivamo na navedbe v sporočilu službe za odnose z javnostmi na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana 2. marca 2016, v katerem so ob kritiki novinarskega poročanja o programu otroške srčne kirurgije med drugim zapisali: “Zmoti pa tudi dejstvo, da večinoma poročajo o otroški srčni kirurgiji novinarke – ženske, ki bi le morale biti malo bolj subtilne, kajti, če ne drugega smo, so ali najverjetneje bodo mamice.”

Izjava in pričakovanje, da novinarke ne bodo kritične do delovanja našega največjega zdravstvenega zavoda, ki se financira iz sredstev davkoplačevalcev, nikakor ne sodi v 21. stoletje. Spol namreč nima nobene zveze z zahtevano profesionalnostjo novinarskega dela in kot tako tudi ne (potencialno) materinstvo.

Tudi v luči prihajajočega mednarodnega dneva žensk, ki opozarja na enakopravnost žensk, pozivamo UKC Ljubljana, naj se vzdrži seksističnih izjav na račun novinark, še posebej, če so izrečene z namenom njihove diskreditacije in če skušajo izpostavljati emocionalne plati pred racionalnostjo dejstev.

V DNS se načeloma strinjamo s pozivom k odgovornemu in profesionalnemu novinarstvu, ki ga je zaznati iz omenjenega sporočila, a ga v novinarskih vrstah očitno razumemo drugače kot omenjena služba za odnose z javnostmi. K odgovornemu novinarstvu namreč res sodi tudi pazljivost in posebna pozornost pri poročanju o občutljivih temah, še posebej pri poročanju o otrocih in mladoletnikih, k čemur novinarje zavezuje tudi Kodeks novinarjev Slovenije. A ta hkrati govori tudi o tem, da novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.

Poročanje o dogajanju v UKC Ljubljana je vsekakor v javnem interesu. Bolniki morajo (iz)vedeti, kaj se v tej javni instituciji dogaja in kako porablja njihov denar. Nikakor ni naloga novinarjev, da bi pripravljali zgolj pozitivne prispevke z namenom, da krepijo zaupanje bolnikov v zdravnike in zdravstveni zavod, kar je očitno pričakovanje UKC Ljubljana. Za to morajo poskrbeti sami s svojimi dejanji in dobrimi praksami.

Če v UKC Ljubljana menijo, da je novinar ali novinarka v konkretnem prispevku kršil/a novinarska etična in profesionalna merila, imajo možnost, da primer predajo v obravnavo Novinarskemu častnemu razsodišču. Sporočilo za javnost, kritično vsevprek do vseh novinark, ki poročajo o zdravstvu, zagotovo ni prava pot.

Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije

Čajanka z Roso obsoja kakršnekoli diskriminatorne ideje, v tem primeru seksistične izjave, ki zagotovo mejijo na sovražni govor, saj izrecno nagovarjajo k izvajanju nasilja nad ženskami. Tokrat objavljamo izjavo, ki jo je podal Svet za odziv na sovražni govor, in se izjavi vsekakor pridružujemo.

“Ljubljanski grafiti »posilimo levičarke« so jasen izraz zaobrnitve logike, ki pod pretvezo zaščite »naših žensk« napada tiste ženske, ki znotraj »nacionalnega telesa« zaradi političnih prepričanj in delovanja niso prepoznane kot »naše«, ampak kot sovražnice, ki si zaslužijo ponižanje in napad. Prehod od besed k dejanjem je lahko zelo hiter, na kar je Svet opozoril že 15. januarja 2016 z obsodbo napada na islamski kulturni center. Poziv k spolnemu nasilju nad ženskami presega t. i. abstraktno nevarnost in ni »le« odkrita grožnja z nasiljem, ampak je nasilno dejanje samo po sebi”. 

Na tem mestu bi želeli izpostaviti, da kaznovanje izvajalk ali izvajalcev sovražnega govora ni dovolj za odpravo sovražnosti in diskriminacije. To pomeni, da je pred nami še veliko večji izziv, izziv, kako se izogniti prikazovanju žrtev kot nekoga, ki je popolnoma nemočen in odvisen od pomoči »od zgoraj« od pomoči, ki mu jo usmiljeno darujejo tisti, ki imajo družbeno moč. Še več, razmisliti moramo o tem, na kakšen način bi lahko ranljive skupine pridobile določeno pogajalsko oziroma družbeno moč. Razmisliti moramo o tem, kaj lahko storimo kot posameznice in posamezniki in kot skupnost ter kaj lahko storijo institucije. Se pravi, ne smemo razmišljati zgolj o viktimizaciji, ampak predvsem o opolnomočenju.

Čajanka z Roso

»Ste videli, kaj se dogaja?« načne pogovor taksist. Čeprav je bil pravi pogreb tudi na tekmi Ukrajina – Slovenija, je bilo jasno kam meri. »Koliko je že zdaj mrtvih, v Parizu, 150?« navrže. »132 ljudi, če se ne motim,« odgovorim. »To se ne bo dobro končalo, še do vojne lahko pride. Dokler ni bilo teh ljudi pri nas, ni bilo nobenih eksplozij. Eden napadalec je menda prišel celo z begunci. Jaz ne bi nobenega spustil gor,« nadaljuje gospod in zavija na vpadnico prit centru. Pomirim ga, da ne verjamem, da bo zaradi tega prišlo do velike vojne. »To so nam itak zakuhali Američani, kaj vse delajo.« Tudi njegovi trditvi, da so za vse krivi zgolj Američani, nasprotujem. Pogovarjava se naprej. »Upam samo, da se teh pet milijonov muslimanov ne bo razstrelilo tukaj v Evropi,« še doda, ko mi vrača drobiž za desetaka. »Ne bo, ne bo,« rečem in zaprem vrata. Strah že dela.

Normalnost. To je beseda, ki je vodilo vsega, kar počnejo ljudje, ki se v Trstu v italijanskem konzorciju solidarnosti z begunci – ICS, ukvarjajo z nastanitvijo in zagotovitvijo pravic prosilcev za azil. V najsevernejše italijansko pristaniško mesto prihajajo begunci od vsepovsod. Zadnja tri leta je prihodov vse več in letošnji avgust je predstavljal poseben izziv. A govorica je umirjena. Ve se, kaj je treba narediti, kaj so glavna vodila in zakaj ter česa ne želijo. Zavedanje, da prihodi beguncev niso izredno stanje, ampak sestavni del sedanjosti in prihodnosti, je vse bolj razširjeno in sprejeto.

Na vzhodni kopenski in morski meji vstopi v Italijo toliko prosilcev za azil, da jih del poskušajo premestiti tudi v druge italijanske regije. Uradne številke, koliko beguncev prebiva v Italiji glede na tisoč prebivalcev, kažejo, da je v različnih regijah in mestih različno: delež za celotno Italijo je 1.11; za Trst pa 3.2 – prosilci za azil in begunci tako predstavljajo 0.32 odstotkov celotnega prebivalstva tržaške province. V okviru nacionalnega programa namestitve prosilcev za azil pa pripade na pokrajino Furlanijo Julijsko Krajino približno 2.12 odstotka vseh prosilcev za azil v Italiji. Kot opozori Gianfranco Schiavone, predsednik ICS, nedaleč od železniške postaje v Trstu, to ni absolutna številka – prepričan je, da meje, koliko ljudi lahko Trst in Italija sprejmeta, ne more biti. Potrebno pa je odgovorno delovanje oblasti.

Objavljamo javno pismo direktorju ZRC SAZU dr. Otu Lutharju

Spoštovani dr. Oto Luthar, direktor Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

v letih 2011–2014 je na enem od vaših inštitutov – Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU – potekal temeljni raziskovalni projekt »Prostor slovenske literarne kulture«, ki ga je vodil dr. Marko Juvan. Rezultat projekta je med drugim knjiga Literarni atlas Ljubljane; avtor besedila je dr. Marjan Dolgan z Inštituta za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, avtorici zemljevidov pa mag. Jerneja Fridl in Manca Volk z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Delo, ki ga je izdala Založba ZRC, iz zgodovinskega spomina briše ženske in njihovo literarno ustvarjalnost. Da ne gre le za nesrečno naključje, temveč zavestno diskriminacijo, je avtor dr. Dolgan pokazal na vodenem ogledu z naslovom »Zakulisje literarne Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora« 7. oktobra 2015, kjer je izražal žaljiva stališča do žensk in feminizma, na kar nas je opozorilo več udeleženk_cev. S tem pismom, s katerim bomo seznanili tudi medije, vas želimo opozoriti na veliko nezadovoljstvo v zainteresirani javnosti.

Od skupaj 94 obravnavanih osebnosti Literarni atlas Ljubljane vključuje le 5 avtoric, kar kaže na znanstveno neutemeljen izbor in nespoštljiv odnos do literarnih ustvarjalk. Kot dokazuje monografija Starejše pesnice in pisateljice: izbrani spisi za mladino (priredila Fran Erjavec in Pavel Flerè), ki je izšla leta 1926, so znanstvena literatura in raziskave že pred skoraj sto leti izpostavile literarno ustvarjalnost žensk in jo tudi bolj cenile kot aktualni Literarni atlas Ljubljane.

Nedavno vodenje po mestnih ulicah, na katerega je vabil ZRC SAZU in ki naj bi zaokrožilo raziskovalno delo in izid monografije, je zaznamovalo znanstveno nekorektno poročanje dr. Dolgana, ki naj bi med drugim postavljalo na laž »feministke«, pri čemer govorec ni skrival podcenjevalnega odnosa do žensk nasploh. Tako je po pričevanju prisotnih med drugim zatrdil, da je bilo v Prešernovem času povsem normalno, da se ženske poročajo pri 14 letih, ne pa kot danes, ko se poročajo ob klimakteriju. Svoj odnos do tega vprašanja je podkrepil s sklicevanjem na Shakespearjev citat: »Ko štirideset zim ti pod oči oblegovalne jarke bo kopalo, bo plašč miline, ki te zdaj krasi, že prhka cunja, vredna bore malo.«

Diskriminacija žensk ter izražanje seksističnih in mizoginih stališč pod krinko znanosti v moderni slovenski družbi, ki temelji na ustavno zagotovljenih pravicah do enakosti in nediskriminacije, ni sprejemljivo in je v sramoto Znanstveno raziskovalnemu centru SAZU, o katerem ste v predstavitvi na spletu zapisali, da je povsem primerljiv z najprodornejšimi akademskimi ustanovami v srednji in jugovzhodni Evropi, na njem pa ravno v tem trenutku poteka tudi mednarodni projekt »Enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi: boj proti karierni nestabilnosti in asimetriji« (GARCIA), pri katerem sodelujete tudi vi osebno. Prav tako Literarni atlas Ljubljane ni v čast raziskovalni skupini, ki je izvajala projekt »Prostori slovenske literarne kulture«.

ZRC SAZU in vas kot direktorja institucije, ki v javnosti uživa visok ugled, zato pozivamo, da nadgradi raziskavo »Prostor slovenske literarne kulture« ter izda novo, dopolnjeno izdajo, ki bo upoštevala in celovito prikazala dosežke vseh spolov. Tako bo vsaj deloma popravljena nastala družbena škoda.

Podpisnice_ki (po abecednem vrstnem redu):

KUD Apokalipsa – projekt Gender
Čajanka z Roso
Društvo ŠKUC
Društvo za nenasilno komunikacijo
Društvo za promocijo žensk v kulturi Mesto žensk in Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk
Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa in spletni portal spol.si
Feministični pevski zbor Z’borke
GLASNE – Iniciativa žensk v glasbi
KUD Mreža
Lezbično-feministična univerza
Mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore
Sekcija za spol in družbo pri Slovenskem sociološkem društvu
Slovensko seksološko društvo
Zavod Metina lista
MIRA – Ženski odbor Slovenskega centra PEN
Mirovni inštitut
Študentska Iskra
Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija
Združenje univerzitetnih izobraženk Slovenije
Ženski lobi Slovenije
Ženski pevski zbor Kombinat
Urška Ameršek
dr. Milica Antić Gaber
Katarina Avbar
dr. Veronika Bajt
Neja Blaj Hribar
Mitja Blažič
dr. Milena Mileva Blažić
mag. Nataša Briški
Alja Bulič
dr. Lilijana Burcar
dr. Ana Cergol Paradiž
dr. Elena Cerkvenič
dr. Uršula Čebron Lipovec
mag. Ana Čigon
Mojca Dobnikar
Miriam Drev
Maša Flogie
mag. Mojca Frelih
Aleš Gaber
Zdenka Gajser
Eva Gračanin
mag. Ana Grobler
Bogdana Herman
dr. Živa Humer
mag. Tea Hvala
dr. Maca Jogan
Katarina Juvančič
Barbara Korun
Nina Kozinc
dr. Miha Kozorog
Sebastian Krawczyk
dr. Roman Kuhar
Karmen Kukovič
dr. Aleš Lamut
dr. Vesna Leskošek
Miha Lobnik
Sonja Lokar
Aprilija Lužar
dr. Ana Makuc
Miha Marinč
dr. Tanja Mastnak
dr. Metka Mencin Čeplak
dr. Mojca Pajnik
Nina Perger
mag. Biljana Pejova
dr. Jasna Podreka
Tatjana Pregl Kobe
Irena Rahne Otorepec
Teja Reba
dr. Stanislava Repar
dr. Sara Rožman
dr. Gabrijela Simetinger
dr. Barbara Simoniti
dr. Ana Marija Sobočan
Jaka Sotlar
dr. Alenka Spacal
Darija Šćepanović
Majda Širca
Sonja Šmuc
dr. Iztok Šori
dr. Renata Šribar
dr. Alenka Švab
Tanja Tuma
mag. Suzana Tratnik
dr. Mojca Urek
Erik Valenčič
dr. Marta Verginella
Brina Vogelnik
Mara Vujić
dr. Natalija Vrečer
Nesa Vrečer
dr. Darja Zaviršek
dr. Anja Zalta
dr. Pavel Zgaga
Matjaž Zgonc
mag. Angelika Zimmermann
dr. Jelka Zorn
dr. Tjaša Žakelj

Begunci: Sami Sirci, ki nas bodo ali zbombardirali ali pa nam pobrali vse službe, itak pa bodo živeli na sociali od države, naj gredo v Kuvajt ali nekam! (In druge neresnice spletnih komentatorjev.)

Obstaja cel seznam temeljnih političnih pojmov, ki jih več ne znamo uporabljati resno. Zvenijo preveč svečano. Politik, ki bi danes govoril o Pravici, o Zvestobi skupnosti, si še sam ne bi verjel. Zato smo izumili birokratske evfemizme, tehnične izraze, s katerimi nadomeščamo klasične pojme naše politične tradicije. Pravica je postala družbena pravičnost. Zaveza politični skupnosti je zdaj družbena odgovornost. In naposled, najpomembneje za nas, skupno dobro – ta prvi predmet politike – se imenuje »javni interes«.