»Storilec vabi, da se postavimo na njegovo stran; želi le to, da ne bi nič naredili; sklicuje se na univerzalno željo, da ne bi videli, slišali in govorili o zlu. Žrtev, nasprotno, zahteva dejavno, aktivno podporo.« Judith L. Herman

V zadnjih letih smo zlasti v ZDA in Veliki Britaniji priče posebnim dogajanjem: v javnost so stopile ženske, ki razkrivajo svoja izkustva sistematične mizoginije. V svojem poklicnem ali javnem življenju so bile s strani moških na položajih moči deležne vsakovrstnega nasilja in neformalnega podrejanja. Cela vrsta osebnosti v zabavni industriji, v Hollywoodu, v prominentnih medijskih hišah, pa celo bivši ameriški predsednik George Bush starejši so obtoženi, da so od svojih ženskih kolegic ali podrejenih zahtevali take ali drugačne spolne usluge ali jih ustrahovali v zameno za poklicne možnosti, ali pa so to počeli samoumevno, kot privilegij moči. Brez njihovega dovoljenja so se žensk intimno dotikali, jih ustrahovali in celo drogirali, da so jih lahko zlorabili. Razkrito je bilo tudi, da je bilo v več primerih početje teh zlorabljalcev stvar obče vednosti, vendar nihče ni nič ukrenil, da bi zaščitil žrtve, ki jih je bilo mestoma na desetine.

Zato je izbruh razkrivanj teh nasilnih mizoginih dejanj redek trenutek v patriarhalni družbeni strukturi: stvari, ki so bile prikrivane, normalizirane, omalovaževane, so se nenadoma razkrile. Prikrivanje je imelo in ima velikansko socialno ceno; celo v javnem in strokovnih jezikih smo bili navajeni, da žrtve mizoginega nasilja opisujemo z izrazi, ki so njihovo izkušnjo naredile za njihovo “lastnost.” O storilcih pa se je komajda govorilo: posiljene ženske, zlorabljene ženske, ranljive ženske, ženske-žrtve so oznake, ki storilca izpuščajo, kakor da je nekakšna neizogibna naravna nesreča, ne pa storilec z namenom – in imenom.

Nobenega dvoma ni, da imajo tudi ženske v Sloveniji tovrstne izkušnje, in da so v svojem poklicnem življenju in v javni sferi doživljale, morda celo dolga leta in sistematično, poniževanja, nasilništvo, spolno nasilje in zastraševanje. Zdaj je čas, da končno spregovorimo. Vabimo vas, da nam poveste svoje izkušnje. To lahko storite bodisi anonimno, bodisi s polnim imenom in priimkom.

Vaše zgodbe lahko pošljete na email naslov zgodbe.jaztudi@gmail.com.

“Delovna prošnja, ki sem jo naslovila na to osebo (ki sem ji do tedaj pripisovala etično integriteto), je izzvala zame neobičajen pogoj, odobrena bo po »večerji z zajtrkom«. Ker sem, zaprepadena, pogoj zavrnila, je bila zavrnjena tudi moja prošnja.”

Inštitut 8.marec jutri, 19. februarja, ob 11. uri v Pritličju pripravlja tiskovno konferenco, na kateri bodo napovedali novo serijo dogodkov in lansirali kampanjo #JAZTUDI , ki so jo zasnovali skupaj z Darjo Zaviršek, Ireno Šumi in Renato Šribar. S kampanjo želijo popisati (kasneje analizirati in kontekstualizirati) zgodbe spolnega nadlegovanja v Sloveniji. Pri tem pa se ne želijo fokusirati zgolj na popise nasilja v svetu akademije, zabave in modne industrije: osredotočiti se želijo predvsem na razredno dimenzijo nadlegovanja in pokazati, da je  ta del širšega problema družbene razslojenosti.

Nika Kovač,
Inštitut 8. marec