
Kaj bi se zgodilo, če bi begunec postal človek
Begunci prihajajo! Skrijmo se! Vse nam bodo vzeli – naše službe, naše domove, naše otroke in našo identiteto. Ta zadnja je očitno tako krhka in bleda, da jo lahko zamaje prav vsak prišlek. Čemu takšna ogroženost? In od kod tak strah pred besedo begunec? Kdo sploh je begunec in zakaj ne sme k nam?
Osnovna težava se pojavi prav pri besedi, ki je skozi zgodovino dobila negativen prizvok. Begunec beži, je na begu. Tisti na begu pa so nepredvidljivi, nepremišljeni in bodo za svoj obstanek naredili prav vse, kajne? Po uradni definiciji pa je begunec oseba, ki iz svoje domovine beži pred nevarnostjo, preganjanjem ali neprijetnostjo zaradi političnih, religioznih ali rasnih razlogov. V Sloveniji se zadnjih beguncev spomnimo iz časa razpada nekdanje Jugoslavije, ko jih je naša država v zgodnjih devetdesetih letih sprejela kar dosti, večinoma iz Bosne in Hercegovine. Vzrok je bil vojna – uničeni domovi ter nestabilne ekonomske in druge razmere v matični državi. Bil je beg in hkrati tek za golim preživetjem, pravzaprav pa tudi beg pred izgubo življenja, beg pred smrtjo.
Takratni begunci, predvsem tisti, ki so imeli zaradi takšnih in drugačnih razlogov težave s hitrostno aklimatizacijo, so v širši družbi naleteli na številne predsodke in zavračanja. In to kljub temu, da je bila tudi Slovenija pravzaprav prva uradna tarča jugoslovanske vojne in bi lahko, če bi se zgodovina odvila drugače, v tujino kot begunci bežali tudi slovenski državljani. Begunci so si prišli k nam ustvarit življenje, ker so bili v to prisiljeni, ne zato, ker je Slovenija obljubljena dežela. Nekateri so se v svoje porušene domove kasneje (po več letih) vrnili, spet drugi so se odločili, da bodo še naprej živeli in delali v Sloveniji. Ja, delali. Tudi te begunci so s svojim delom in plačevanjem davkov soustvarjali našo skupno blaginjo. In niso vsi opravljali del, ki so bili našim “avtohtonim” prebivalcem pod častjo. To, da so med begunci zgolj neizobraženi in nekvalificirani ljudje, je zgolj predsodek oziroma ne tako zelo prikrita ksenofobija.
Begunci v Evropi niso nič novega, so pa na prelomu 20. stoletja dobili več pozornosti, problematika pa nove razsežnosti. Spomnimo, da je v začetku omenjenega stoletja pred Turki bežalo okoli milijon Armencev, po letu 1917 pa je v zahodnoevropske države pribežalo okoli 1,5 milijona Rusov. Da niti ne omenjamo, kam vse se je bežalo po 2. svetovni vojni. Tudi Madžari, ki imajo danes (oziroma njihova oblast) do beguncev tako odklonilen odnos, so bežali. Iz Madžarske je namreč po spodleteli vstaji leta 1956 v Avstrijo prebegnilo okoli 160.000 ljudi.
Po podatkih UNHCR (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce) je bilo leta 1991 po vsem svetu okoli 17 milijonov beguncev. Če migrantov sploh ne štejemo, ki naj bi jih bilo takrat po nekaterih podatkih tudi prav toliko. To je za več kot osem Slovenij beguncev v istem letu, ko se je naša država uspešno in skoraj brez praske odcepila od nekdanje Jugoslavije. Ob koncu lanskega leta je bilo po podatkih komisariata 19,5 milijona beguncev po vsem svetu, kar je slabe tri milijone več kot leto dni prej.
Podatek, da bo Slovenija sprejela dobrih tisoč beguncev, je sprožil val paranoje v debatah, ki ne bi bile primerne niti za točilne pulte. Nekaj več kot deset, ki so nelegalno prečkali mejo, jih bo naša država vrnila na Madžarsko. Ja, nazaj v Orbánovo Madžarsko, kjer z njimi ravnajo slabše kot z živino. Če bi v medijih brali podatek, da v Slovenijo prihaja tisoč sirijskih TURISTOV, bi bili najbrž gostoljubni in svoja vrata na široko odprli. Ja, to bi se zgodilo, če bi begunec postal ČLOVEK. K nam prihaja dobrih tisoč LJUDI, ki so etiketo “begunec” dobili zgolj zaradi sil razmer. In skrajni čas je, da jih začnemo tudi obravnavati kot ljudi.
Ob tej priložnosti se spomnim na stavek, za katerega se žal ne spomnim vira, a je trenutno tako zelo na mestu, da ga moram zapisati: Resnično tvoje je zgolj tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu. Ljudem, ki prihajajo k nam, torej ne vzemimo še tisto nekaj malega, kar jim je ostalo. Dolžni smo jim pustiti dostojanstvo in jih sprejeti z odprtimi rokami, življenje je namreč nepredvidljivo in nikoli ne veste, kdaj boste ČLOVEK NA BEGU prav vi.
Zapisi v rubriki Odprtina izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva mobilnega tednika Torek ob petih.