Pred časom je takšne in drugačne medije bolj kot sovražni govor, ki se je ob prihodi ljudi iz vojnih in drugih degradiranih območij, množično pojavil na spletu, razburila spletna stran, ki predstavlja eno najbolj učinkovitih, domišljenih in izvirnih akcij (od)govora zoper sovražni govor pri nas. Prah okrog spletne strani se je že nekoliko polegel, njena relevantnost in razprave o vprašanjih, ki jih je odprla, pa bi morala začeti zanimati raziskovalce, od psihologov, kulturologov, sociologov do pravnikov.

Mojstrstvo Zlovenije je, da odgovarja molče: avtorji in avtorice sovraštva vse postorijo sami, na vsako besedo odgovorijo z besedo, na socialnih omrežjih pozivajo h klanju, uplinjanju in streljanju, objavljeni na Zloveniji in nalepljeni na kandelabre se obsodijo. Zlovenija pri tem odigra ogledalo. Dobesedno; kopija enaka originalu. In če držanje ogledala, v katerem se vsakdo lahko vidi natanko takšen kot je, ni legalno in legitimno dejanje, potem je izjemno težko ugotoviti, katere učinkovite oblike zoperstavljanja sovraštvu so v demokratični družbi sploh še dopustne. Zato je še toliko bolj nenavadno, da so številni bruhanje sovraštva in držanje ogledala zvedli na isti imenovalec ter klicoče h klanju in klicoče h pogledu v ogledalo paternalistično (no, tudi maternalistično) pozvali naj »obe strani razmislita o svojem ravnanju in ravnata strpno ali vsaj strpneje.« Nedopustna relativizacija je pripeljala do razvrednotenja pomena in obsega sovražnega govora ter z outsourcingom na zunanjega izvajalca, ki sliši na ime kazensko pravo, zožila možnosti za aktivno državljansko reakcijo nanj.

Zakaj je sramota na spletu manjša kot na kandelabru?

Medtem ko se je nekaterim zdela objava na spletu še nekako sprejemljiva, pa se je Zlovenija v njihovih očeh spremenila v sramotilni steber v trenutku, ko so fotografije in izjave videli nalepljene na ulici. Prav neverjetno je podcenjevanje pomena virtualnega prostora, ki izhaja iz delitve javnega prostora na virtualni in fizični prostor. Delno gre vpeljavo dvojnih meril pripisati tudi temu, da smo na spletu standarde spustili tako nizko, da je na njem dopustno skorajda vse, saj ljudje digitalne sledi jemljejo veliko bolj na lahko kot fizične. Čeprav je v resnici ravno obratno: medtem, ko papir na kandelabru zbledi, se spere in zdrgne, digitalni zapis ostane.

Ali slovensko kazensko pravo preganja sovražni govor?

Če kot pravo razumem »law in action« in ne zgolj »law in books« prej ali slej pridemo do ugotovitve, da slovensko kazensko pravo sovražnega govora, kakršnemu smo bili priča nedavno, ne obravnava kot kaznivo dejanje. Sovražni govor, ki je sociološki fenomen in ne pravni institut, je v pravo preslikan s prepovedjo javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1): »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Zakonski znak tega kaznivega dejanja je poleg spodbujanja sovražnosti, ki je uperjeno proti eni od družbenih skupin, tudi ogrožanje ali motenje javnega reda in miru oziroma uporaba grožnje, zmerjanja ali žalitev. Ker državno tožilstvo ogrožanje ali motenje javnega reda in miru razume zelo ozko in pregon pogojuje z določeno ravnijo »konkretizacije sovraštva, nestrpnosti ali nasilja, tako da vodi do stopnje konkretne nevarnosti za javni red in mir, pri čemer mora biti podana objektivna možnost in tudi verjetnost njegove kršitve, abstraktna nevarnost ni dovolj. Nevarnost je konkretna, če spodbujanje ali razpihovanje v konkretnih razmerah lahko povzroči fizično nasilje, zlasti pa tudi zares pride do kršitev, ki imajo znake (drugih) kaznivih dejanj ali prekrškov zoper javni red in mir.« To je recept, po katerem je tožilstvo zavrnilo pregon Sebastjana Erlaha za objavo podobnega razpihovanja nestrpnosti.

foto: Had.si

Večina primerov sovražnega govora, ki je bila objavljena na Zloveniji, je bila zelo podobnih zgornjemu, zato je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da tudi teh primerov tožilstvo ne bo procesiralo. Seveda pa se časi in njihova resnost, zlasti pa obseg in nevarnost sovražnega govora, spreminjajo in najbrž se bo temu v prihodnje prilagodil tudi kazenskopravni pregon. Zlasti ker se težko še naprej delamo, da je nasilje zelo daleč.
Ker so vrata državne represije na področju pregona sovražnega govora takorekoč zaprta, reakcija v obsegu in na način, kot so jo izvedli avtorji in avtorice Zlovenije, ni zgolj pravica, ampak dolžnost vsakega državljana. Kazensko pravo je tudi v teoriji zadnje sredstvo zoperstavljanja sovražnemu, nestrpnemu in nasilnemu govoru. V kateri fazi je v sankcioniranje sovražnega govora treba vključiti represijo, je stvar družbenega dogovora. Dejstvo je, da trenutno kazenskopravnemu sankcioniranju država na tem področju ni naklonjena (zgolj opomba pod črto: precej drugačna situacija je pri sankcioniranju govora, ki posega v dobro ime in čast konkretnih posameznikov; spomnimo se primera brezdomca, ki je bil kazensko obsojen zaradi razžalitve Janeza Janše in Vinka Gorenaka po 158. členu KZ-1).

O teh in drugih vprašanjih, bomo razpravljali tudi na festivalu elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma GROUNDED, ki bo v četrtek in petek v Pritličju na Mestnem trgu 2 v Ljubljani. Tudi zato, ker se želimo upreti terorju vseistosti in ignorance.