Po porazu evrokomunizma v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, propadu »dejansko obstoječih socializmov« v letih 1989–1991 in nazadnje še preusmeritvi socialdemokracije na neoliberalno »tretjo pot« v devetdesetih letih, se je velik del levice strankarski politiki skoraj popolnoma odpovedal. Tudi v primerih, ko je ta levica glavnega nasprotnika še vedno videla v kapitalizmu, je raje kot v parlamentarnem boju sodelovala v raznih gibanjih in posamičnih odporih. Zato je razumljivo, da je sprememba zgodovinskega okvira obudila staro razpravo o strukturnih mejah kapitalistične države in parlamentarne demokracije, o kateri je za Torek ob petih pred kratkim pisal Primož Krašovec. Nov okvir v Sloveniji vzpostavlja preboj Združene levice v državni zbor julija lani, mednarodno pa volilna zmaga grške Sirize januarja letos in možnost, da jo v drugi polovici leta ponovi španski Podemos. Evropski levici se je v krizi povečal politični apetit. Ne zadoščajo ji več le protest, skvot in zasedba univerze, ampak zdaj naskakuje tudi mestno hišo, parlament in vlado.

foto: MZaplotnik

V razpravi, ki so jo v podobnih zgodovinskih okoliščinah konec šestdesetih in v sedemdesetih letih 20. stoletja začeli zahodnonemški marksisti, se Krašovec postavi na stališče, da »stranka ni rešitev«. Prepozna štiri strukturne meje, ki levici preprečujejo, da bi lahko s pohodom skozi institucije in z reformističnim programom izborila prehod v socializem. Prvič – država je avtonomna zgolj relativno; kot od gospodarstva neodvisna se kaže le zato, da bi lahko gospodarstvo bilo kapitalistično. Drugič – država torej ni odprta za vsakršen politični projekt, ampak zgolj za tiste, ki kapitalizma ne ogrožajo. Tretjič – kot vsako, tudi parlamentarno delovanje tistega, ki deluje, bistveno spremeni; ne glede na njegovo začetno načelnost, trdnost in nepokvarjenost ga parlamentarizem prejkoslej ujame in si ga podredi. In slednjič – boj za glasove na političnem trgu stranke in politike vsebinsko prazni, državljane pa zvaja na vlogo volivcev, torej mnoštva dejansko asocialnih in apolitičnih posameznikov.

Past političnega determinizma

Vse štiri meje, na katere opozori Krašovec, zares obstajajo in vplivajo na delovanje in vsebino strank in politikov. V tem smislu so te stranke in ti politiki bolj kot avtonomni akterji parlamentarne politike odvisni izvajalci kapitalističnih politik. Prav tako država v kapitalizmu ni nevtralno polje, ki bi ga lahko levica z dovolj prepričljivo volilno zmago zasedla in ga uporabila, da namesto kapitalizma zgradi socializem, ampak je predvsem kapitalistična država. Vendar ta pogled skriva epistemološko past, v katero marksisti vse preradi padejo, namreč past trdega determinizma, po katerem zgodovino določa ta ali druga družbena instanca ali železni zakon. Avtorji Druge internacionale, na čelu s Karlom Kautskim in z Nikolajem Buharinom, so denimo zgodovino tolmačili s površno razlago Marxove metafore družbene baze in nadstavbe, po kateri baza (gospodarstvo) enosmerno določa nadstavbo (politika, pravo, ideologija). In še danes najdemo marksistične ekonomiste, ki bi najraje vso zgodovino kapitalizma povzeli z grafom padajoče profitne stopnje.

Kot ekonomski determinizem, tudi »politični determinizem«, po katerem delovanje in vsebino strank in politikov v kapitalizmu v celoti določa njegova politična forma, vsebuje zrno resnice. Dogajanja v družbeni nadstavbi resnično ne moremo razumeti brez poznavanja dogajanja v njeni bazi. In, kot smo že ugotovili, prav tako drži, da kapitalistična država in parlamentarna demokracija prizadevanja za socializem v pomembni meri omejujeta. Vendar je med prepoznanjem vplivanja in zatrditvijo nujnosti ogromna razlika. Prvo politiko v smislu dejavnega spreminjanja obstoječih družbenih razmerij še vedno dopušča, drugo pa jo ukinja. V tej luči ima ekonomski determinizem običajno vsaj to privlačnost, da si lahko socializem še vedno obetamo, le počakati moramo na zadosten razvoj proizvajalnih sil ali da kapitalizem pokonča dovolj upadla profitna stopnja. Politični determinizem pa trdi, da bo država vedno, celo v najhujših krizah, kakršna je sedanja, intervenirala in kapitalizem rešila pred samim seboj in da drugače niti ne more biti.

Pesimizem razuma, optimizem volje

Če pa kapitalistično gospodarstvo in njegova politična forma na politiko zgolj vplivata in je torej ne določata popolnoma, potem obstaja prostor za dejavne spremembe. Strukturne meje kapitalistične države in parlamentarne demokracije, ki jih Krašovec analitsko pravilno prepozna, so v tem primeru okovi, ki jih je treba politično razbiti. Seveda pa je to lažje reči kot storiti. Vzemimo te meje v parih, kjer sta prvi dve meji kapitalistične države in drugi dve meji parlamentarne demokracije. Da bi lahko dojeli trdovratnost prvega para, nam ni treba iti dlje kot do Grčije. Vsak Sirizin poskus preseganja varčevalnih ukrepov in neoliberalnih reform uspe kapitalu posredno, preko svojih političnih in drugih predstavnikov v Berlinu, Bruslju in Atenah, ali neposredno, denimo z višjimi obrestmi na grške obveznice, zatreti v kali. Zdaj je že povsem jasno, da lahko Grčija trdi roki kapitala uide le z izstopom iz njegovih nadnacionalnih institucij, vsaj iz območja evra, in s socialistično reformo ključnih institucij njegove države, kot so birokracija, sodstvo, šolstvo, vojska in policija.

foto: Wikicommons

Proti drugemu paru meja, torej proti mejama parlamentarne demokracije, se je morda še težje boriti, saj delujeta nevidneje in dolgoročneje. Sankcije s strani evropskih institucij ali padec borznega tečaja zaradi bega kapitala, denimo lažje zaznamo kot prikriti karierizem strankarskih funkcionarjev ali njihovo postopno navajanje na materialno udobje parlamentarnega življenja. Tudi tu je lahko dober primer grška Siriza. Pretežna koncentracija moči v krogu Aleksisa Ciprasa in njegovo drsenje proti politični sredini sta Sirizi morda res pomagala do volilne zmage, vendar je sposobnost preostanka stranke, da Ciprasa in njegove po volitvah brzda, tista, ki ohranja njeno radikalnost. Da bi premagala meje parlamentarne demokracije, mora socialistična stranka vzpostaviti notranjo demokracijo in mehanizme, s katerimi lahko prepozna in disciplinira funkcionarje, ki ne sledijo demokratični volji njenega članstva. Raven demokratičnosti socialistične stranke namreč z njenim prevzemom oblasti začne kar najtrše določati tudi potencialno raven demokratičnosti družbe v celoti.

Rešitev je prevzem oblasti

Vendar še tako demokratična in volilno uspešna socialistična stranka ne more prevzeti oblasti in demokratizirati preostanka družbe, vključno z državo in institucijami kolektivnega odločanja, če s to družbo ne sklene široke koalicije stranke, gibanj in odporov. Geslo »spreminjanje sveta brez boja za oblast« povzema zablode nestrankarske levice zadnjih desetletij, a zamenjavanje oblasti z volilno zmago ni bila nič manjša zabloda strankarske levice v tem obdobju. Zmagati na volitvah še ne pomeni prevzeti oblasti. Prevzeti oblast pomeni zrušiti politično formo kapitalizma in sam kapitalizem. In ker si socialistična stranka ne postavlja istih ciljev kot meščanske stranke, se tudi ne sme omejevati na ista sredstva kot one. Namesto da vse svoje moči osredotoči v čim boljši volilni rezultat, mora delovati kot katalizator socialističnega naboja v vsej družbi. Delovati pa mora tudi kot akter »revolucionarnega reformizma«, če uporabimo izraz Borisa Kagarlickega, ki hodi po strukturnih mejah kapitalistične države in parlamentarne demokracije zgolj zato, da bi jih lahko izbrisal.