V vsakem spodobnem mestu lahko v vseh mogočih vremenskih pogojih opazimo kolesarje, ki se neutrudno borijo s silami narave. Nekateri jih označujejo za blazneže, drugi jim pripisujejo izjemno predanost ekologiji, v resnici pa so to čisto običajni ljudje, ki kolo uporabljajo, kot svoje osnovno prevozno sredstvo. V zadnjem času kolesarji tudi pri nas pridobivajo pozitiven družben status, so severnjaško kul in retro, hkrati pa so slaba vest tako politikov kot načrtovalcev prometne infrastrukture.

Na začetku je treba opozoriti, da govorimo o mestnem kolesarjenju, ki je tudi v Ljubljani vse bolj priljubljeno. Podatki, dostopni v Ljubljanskem kolesarskem letopisu, kažejo postopno naraščanje števila kolesarjev. Rast števila kolesarjev lahko potrdim tudi sama, saj se s kolesom že več let podim po Ljubljanskih ulicah. Dejstvo je, da se kolone kolesarjev, ki se vijejo po Ljubljani v poletnih mesecih, s padanjem temperature in večjo pojavnostjo padavin razkrečijo, a še vedno je na cestah nezanemarljivo število kolesarjev. Tako je letu 2013 v povprečju 12 odstotkov prebivalcev kolo uporabljalo kot svoje osnovno prevozno sredstvo.

Največji delež kolesarjev na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji

Po odstotku kolesarjev Ljubljana ne izstopa, v Evropi se lahko z največjim deležem kolesarjev pohvalijo na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji. V naštetih državah sta kolesarska kultura in infrastruktura razviti, poleg tega v teh družbah do kolesajenja prevladuje pozitivna podoba. K njegovi pozitivni sliki prispevajo različni vzori, mediji in vzgoja, ki ustvarjajo pozitivno identiteto kolesarjev. Kolesarjenje je tudi pomembna politična tema, zato mesta veliko pozornosti posvečejo prilagajanju potrebam njihovih prebivalcev oziroma volivcev, trajnostnemu razvoju, zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, izboljšanju javnega zdravja in tako dalje. Naštete države zato vlagajo zajeten odstotek sredstev v izgradnjo kolesarske infrastrukture in to dejavnost spodbujajo z različnimi izobraževalnimi in komunikacijskimi akcijami. Posledično jim je uspelo ustvariti vtis, da kolesarjenje ni samo ena od oblik prevoza, temveč je to tista oblika prevoza, ki je tudi najbolj privlačna.

“More Hippies, Less Hipsters.”

Tudi v Sloveniji se družbena predstava o kolesarjenju spreminja. Na začetku prejšnjega stoletja je kolesarjenje veljalo za nujno, saj ni bilo drugih oblik prevoza oziroma so bile zelo omejene. Z gospodarsko rastjo in enačenjem avtomobila z razvojem pa je kolo postalo prevozno sredstvo za tiste, ki (še) niso opravili vozniškega izpita. V zadnjem času postaja kolesarstvo ponovno bolj priljubljeno, pomembna je tudi sprememba demografije kolesarjev. Na ulicah je mogoče na kolesu opaziti poslovneže, brkate mladeniče, družinice, urejene gospodične, šolarje, babice, ostarele šarmerje in še koga, kolo je ponovno postalo tudi sredstvo za dostavo blaga v mestnem središču. Raznolikost kolesarjev je pomembna zaradi splošne predstave o kolesarjenju, saj nakazuje spreminjajoče družbene norme. Vsak od naštetih posameznikov, s svojim udejstvovanjem pripomore k spreminjanju in oblikovanju novih družbenih predstav in norm. Bolj, ko je kolesarska druščina razgibana, bolj družbeno sprejeto postaja kolesarjenje.

Kolo namesto avtomobila, četudi imate vozniški izpit

Razlogi, zakaj se ljudje namesto za avto odločajo za kolo, so različni, na prvem mestu večina raziskav izpostavlja ekonomičnost. Poleg nizkih stroškov je pomemben dejavnik tudi hitrost, s kolesom si v mestu na cilju običajno hitreje, kot z avtom, prav tako običajno nimaš težav s parkiranjem. Sledijo pozitivni učinki na zdravje, poleg očitnih prednosti, kot sta boljša fizična kondicija in višja odpornost, raziskave ugotavljajo tudi manjšo pojavnost stresa pri kolesarjih. Na poti kolesarji namreč niso deležni prometnih zastojev, hkrati pa fizična aktivnost pred in po delu znižuje dejavnike za razvoj stresa. Kolesarjenje uporabnikom omogoča tudi večjo neodvisnost v primerjavi z uporabniki javnega prevoza in vozniki avtomobilov, ki so omejeni s svojimi finančnimi sredstvi in razmerami na cestah, hkrati pa nima negativnih učinkov na okolje.

–

V Ljubljani je k priljubljenosti kolesarjenja veliko pripomogel sistem BicikeLJ – podatki kažejo, da se uporaba ”javnih” koles letno povečuje, čeprav se izposoja zmanjša med novembrom in marcem. Tudi meritve kolesarskega prometa, ki jih navaja Kolesarski letopis, kažejo, da je število kolesarjev odvisno od vremenskih razmer. Hkrati poročilo navaja, da se število kolesarjev v tem času v zadnjih letih kljub vsemu povečuje. Motivacija za zimsko kolesarjenje naj bi bila enaka kot v toplejših mesecih, čeprav menim, da k zimskemu kolesarjenju veliko pripomore predvsem kolesarjeva osebnost in njegovo navade. Če si kolesar, si pač kolesar skozi vse leto. Tudi raziskava med kolesarji v Kanadi, kjer je vreme v zimskih mesecih še posebej neprijetno, je pokazala, da je eden od bistvenih razlogov za kolesarjenje pozimi, prav identiteta kolesarjev, saj to aktivnost dojemajo kot del sebe, hkrati pa povečuje njihovo zadovoljstvo, saj s celoletnim kolesarjenjem ohranjajo pozitivno samopodobo. Iz osebnih izkušenj lahko potrdim, da ko posameznik ponotranji kolesarsko identiteto, se spremeni njegovo dojemanje slabega vremena. Ta več ne predstavlja ovire, ampak zgolj pojav. Ker je jasno, da se v službo pelješ na kolesu, to storiš tudi v dežju ali snegu – seveda primerno zamaskiran v bolj ali manj modne kose oblačil. Tako severnjaški rek, da ne obstaja slabo vreme, le slaba oblačila za kolesarje absolutno drži.

Fenomen kolesarskih stez ponikalnic

Na vzorcu kolesarjev, ki jih vsakodnevno srečujem, lahko trdim, da večina svoje poti opravi s kolesom tudi v zimskem času, le redki se odločijo zamenjati kolo za javni prevoz, saj le-tega dojemajo kot nujno zlo. Ima pa zimsko kolesarjenje gotovo tudi svoje posebnosti, in sicer večen boj za prostor, saj večina kolesarskih stez ostane prekritih s snegom, ki ga zimska služba odstrani s cestišča, kolesarske steze pa so tudi polne peska, ki se tam nabira zaradi posipanja. V območjih, kjer si kolesarji in pešci delijo prostor, je vse odvisno do širine gazi – če je sneg svež, vožnja običajno ni mogoča in je treba počakati na javno službo, da te površine očisti. Tako zimsko kolesarjenje predstavlja tudi izziv, ki aktivira željo po premagovanju ovir in dokazovanju.

Očitno je, da se tudi v slovenski družbi predstava o kolesarjenju spreminja, saj je vse več tistih ljudi, ki dokazujejo sebi in drugim, da zmorejo in da je kolo kul, hkrati pa vožnja s kolesom postaja tudi izraz osebnega sloga. Tako lahko na ulicah opazimo različna kolesa, ki sledijo modnim trendom, njihovi lastniki pa edinstvenost koles poudarjajo tudi z raznimi modnimi/vizualnimi dodatki. Ker zgledi vlečejo, bi bilo zanimivo med kolesarjenjem opazovati tudi izvoljene predstavnike ljudstva, predvsem zato, da bi se osebno seznanili s fenomenom kolesarskih stez ponikalnic. Tako bi tudi oni pripomogli k spreminjanju družbene predstave o kolesarjenju, najverjetneje pa bi bili kolesarji deležni tudi večjih naložb v infrastrukturo.