Med 16. in 19. junijem bo potekal šesti Festival migrantskega filma, ki je namenjen osvetljevanju problematike migracij in begunstva. Čas festivala sovpada s predstavitvijo Evropske agende o migracijah, ki zaradi ves večjega števila migrantov, beguncev in prosilcev za azil na novo definira skupno politiko do teh skupin. Tako festival nudi odlično izhodišče za razmislek, aktivacijo civilne družbe ter oblikovanje odzivov na nov evropski pristop k migrantski politiki.

FMF 2015

Opozarjanje na usode beguncev

Slovenska filantropija z organizacijo festivala že šesto leto zapored obeležuje 20. junij – svetovni dan beguncev. Tovrstno obeležje je zagotovo potrebno, saj Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) ocenjuje, da je bilo njihovo število lani najvišje po 2. svetovni vojni. Po njihovih ocenah je bilo na begu 51 milijonov beguncev, podatki o migracijah za leto 2013 pa kažejo, da je bilo izseljenih 232 milijonov ljudi, kar je 3,2 % prebivalcev Zemlje.

Razlika v številu migrantov in beguncev se skriva v dejstvu, da migrante Združeni narodi opredeljujejo kot osebe, ki začasno ali dolgoročno živijo v državi, v kateri niso bili rojeni, begunce pa kot osebe, ki bežijo pred nevarnostjo. Ne glede na razlike v definiciji se tisti, ki so se podali na negotovo pot, soočajo s hudimi kršitvami človekovih pravic. Zato so se pri Filantropiji odločili, da bodo v sklopu festivala javnost seznanili z migrantskimi izkušnjami, predstavili zgodbe ljudi in vzroke za njihov beg.

Na festivalu bodo prevladovali dokumentarni filmi, na Filantropiji pa Franci Zlatar, vodja programa Migracije in Marina Uzelac, ki deluje na področju mladoletnih migrantov in mladoletnikov brez spremstva, pojasnjujeta, da so se za ta žanr odločili, ker dajejo prednost mladim in neodvisnim avtorjem, med katerimi so mnogi aktivisti, ki se borijo za pravice migrantov. Pravijo, da avtorji s svojimi deli opazujejo, dokumentirajo realnost in opozarjajo na potrebne spremembe. V povezavi s Slovensko kinoteko, ki je festivalski partner, pa gledalcem ponujajo tudi filmsko klasiko Sadovi jeze (The Grapes of Wrath) v režiji Johna Forda. Sicer načrtujejo 34 festivalskih projekcij v Ljubljani, Izoli, Vipavi in Murski Soboti.

Obiskovalcem se obeta tudi obfestivalski program, s katerim želijo osvetlili »problematiko različnih meja, tako fizičnih kot mentalnih, ki obstajajo v ljudeh samih.« Pri tem poudarjajo, da meje niso samo na »vhodu v Evropo«, ampak so še vedno zelo prisotne tudi med državami in v samih državah. Takšnim in drugačnim mejam je posvečen tudi otvoritveni film festivala Z nevesto sem (Io sto con la sposa), ki si ga lahko ogledate v Kinodvoru. Sicer obfestivalski program ponuja predvsem možnost sodelovanja v pogovorih na temo migracij, z njimi želijo organizatorji »opozarjati in spodbujati javne debate o aktualnih temah vezanih na sodobne migracije.« Prepričani so namreč, da se na tak način lahko »izoblikujejo menja in predlogi, ki tudi širše vplivajo na nivo razumevanja tematike.«

foto: Kurt Fleckenstein

»Govorim v imenu tistih, katerih molk je večen«*

Zaradi kompleksnosti teme se postavlja vprašanje, ali lahko tovrstni filmi pritegnejo širše občinstvo. Prav mogoče je sklepati, da se festivala udeležujejo le tisti, ki so s to problematiko seznanjeni oziroma so na tem področju že dejavni. Pri Filantropiji menijo, da temu ni tako. Prepričani so, da je javnost prepoznala pomen tovrstnih filmov in festivala, kar potrjuje tudi vsakoletno povečevanje števila obiskovalcev. Tako menijo, da so s festivalom presegli omejitve strokovne javnosti in se dotaknili tudi drugih gledalcev. Doseganje širšega občinstva pa je zanje izjemnega pomena, saj želijo ljudi spodbuditi tudi k dejanjem.

foto: Takver

Na pomen aktivacijske moči migrantskega filma je opozoril tudi Marko Tanasić, vodja svetovalnice za migrante pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), ki poudarja »da se ljudje premalo zavedamo pomena filmov, ki obravnavajo migrantsko problematiko. Kratki filmi, dokumentarci, ki prikazujejo življenje in trpljenje posameznika ali skupine, imajo s svojo neposrednostjo in pristnostjo poleg osveščanja javnosti še številne druge učinke in posledice.« Dodaja, da so določeni filmi o migrantih spodbudili številne ljudi h konkretnim dejanjem, k individualni pomoči posameznikom in širšim družbenim akcijam zbiranja humanitarne pomoči, političnim akcijam ter pritiskom na oblast.

Zato Tanasić meni, da »film z migrantsko problematiko lahko služi kot ogledalo tistim, ki imajo v tem nepravičnem svetu moč, da to stanje spremenijo in tudi vsem nam, ki se nas problemi drugih ljudi morda ne tičejo neposredno ali pa naivno mižimo pred njimi.« Sicer se zaveda, da tovrstni filmi nimajo nujno velike gledanosti, saj silijo gledalce v (samo)refleksijo in razmislek o slabostih obstoječega sistema, vendar jih ravno zato razume kot pomembno obliko boja za novo, boljšo človečnost.

Migracije – tabu tema?

Tudi pri Filantropiji so poudarili, da festival z razkrivanjem migrantske realnosti prispeva k boljšemu razumevanju problematike, ki služi kot osnova za oblikovanje rešitev oziroma alternativ obstoječemu sistemu. Te pa so za tisoče migrantov nujne, saj se Evropska unija dejansko le s težavo sooča z novonastalimi razmerami.

Tako je zaradi velikega števila migrantov, ki so bili rešeni na morju, Francija pretekli vikend zaprla svoje meje ter preprečila njihov prihod iz Italije. Mejni nadzor sta okrepili tudi Nemčija in Avstrija, slednja je ustavila tudi postopke za pridobivanje azila. V Italiji se krepi pritisk Severne lige in drugih skupin, ki pozivajo vlado, naj pripravi ostrejše ukrepe. Danska in Norveška pa sta izdali nova navodila za pridobitev azila, ki omogočajo lažjo zavrnitev eritrejskih prosilcev, ki sicer predstavljajo drugo najštevilčnejšo skupino beguncev za Sirci.

Ekvadorski begunci v bližini Gvatemale.

Begunci in migranti večinoma prihajajo v Unijo preko Sredozemskega morja in preko Turčije v Grčijo in Bolgarijo, kjer se na meji soočijo z ograjami oziroma bolje rečeno zidovi. Očitno je, da Evropa odgovarja z restriktivnimi politikami, hkrati pa se vse pogosteje zateka tudi k vračanju migrantov v države izvora. Zato so se pri Filantropiji odločili, da bodo v sklopu festivala opozorili na »problematičnost evropske migracijske politike, ki se kaže tudi v represivnem mejnem režimu in rezultira v nadzorovanju meja, gradnji zidov, izključevanju in ilegalizaciji ter kriminalizaciji migrantov.« Menijo, da te politike otežujejo legalizacijo statusa migrantov in beguncev v Uniji, zato so v sklopu svoje dejavnosti pripravili tudi poziv vladi, v katerem predlagajo konkretne ukrepe, ki bi izboljšali njihov položaj in jim omogočili lažjo integracijo v družbo.

Filantropija tudi sicer velik del svoje dejavnosti posveča migracijam, pri tem ugotavljajo, da je ta tema v Sloveniji še vedno precej obrobna in tako so migranti tudi obravnavani. Kot najbolj pogoste težave migrantov pri vključevanju v slovensko družbo navajajo nezmožnost pridobitve zaposlitve, izkoriščanje na delovnem mestu (če so zaposleni), težaven dostop do stanovanj (nimajo pravice do neprofitnih stanovanj), nedostopnost izobraževanja in integracije v zdravstveni sistem. Obrobnost teme je tudi posledica (ne)oblikovanja primernih ukrepov na nivoju države, na kar ima velik vpliv zakonodajna veja oblasti.

Tako je po besedah predstavnikov Filantropije tudi v državnem zboru oziroma pri nekaterih parlamentarnih strankah čutiti močen odpor do prihoda beguncev in populistični diskurz o migrantih kot grožnji varnosti. Tovrstnih poskusov si lahko v luči ukrepov Evropske unije, ki predvideva razporeditev beguncev in migrantov med (vse) članice, obetamo še več. To vprašanje Filantropija v sklopu festivala naslavlja s filmom mladih francoskih avtorjev in aktivistov In za vami bomo vrgli morje (Et nous jetterons la mer derrière vous). Zato je v luči strpnosti obisk festivala lahko dobro izhodišče za razmislek in soočenje s problematiko, ki je postal pomemben del družbene realnosti sodobnega sveta.

foto: Takver

*Misel je prispeval Marko Tanasić, izrekel pa jo je bivši jugoslovanski disident, ki je javnost osveščal o dogodkih v Jesenovcu.