Živimo v času nenehne krize. Če le malo pogledate, kaj se dogaja v mediji, vam težko uide, da je nekje na svetu vojna, Brexit pustoši po Otoku, Evropska unija je ujeta med Kitajsko in ZDA, okolje je iz dneva v dan bolj razdejano in Slovenija se sooča z begunci. Največjo težavo v zgodovini naše države. Če znate pogledati zunaj okvira medijske slike, kaj hitro ugotovite, da je v belokrajnjski zgodbi mnogo nejasnega. A pomembno je, da se zaščitimo.

Sama zgodba o ugrabitvi odpira več vprašanj, kot nudi pojasnil, vendar razkriva prevlado skrbi. Vse nas skrbi, a nekatere na svojevrstne načine in za politične namene. Pustimo ob strani dejstvo, da nihče ni povprašal beguncev, kaj se je zares zgodilo. Kako to, da se pojavljata v zgodbi arhitekta, dejstvi, da so begunci ukradli avto, a se z njim niso peljali še čez slovensko-italijansko mejo in da ima ugrabljeni starec strankarsko izkaznico SDS in še bi lahko našteval.

Pomenljivo je, da se je pojavila zahteva po vključitvi vojske in postavitvi panelne ograje, čeprav že obstoječa žica ni preprečila prečkanje meje. Nekdo mora zaslužiti s prodajo, o čemer je že pisal N’toko, in desnica s stranko SDS na čelu s političnimi točkami. Vse skupaj zelo skrbi. Tako močno, da njihova skrb vedno zgreši objekt. Slovenija nima težav z begunci, ker beguncev v Sloveniji praktično ni. Slovenija ima težave z zdravstvenim sistemom, z mankom delovne sile, slabo plačanimi in nestalnimi zaposlitvami, in še čem. To so problemi, za katere bi nas moralo resnično skrbeti.

Že renesančni francoski filozof Michel de Montaigne je zapisal, da se naša duša sprošča na napačnih predmetih, če ji manjkajo pravi, ker se duša izgublja, če se nima česa oprijeti. A v naši politični situaciji nam ne manjka predmetov, s katerimi bi se morali spoprijeti, jih kot politična skupnost nasloviti in rešiti. Težava je v tem, da se politični mainstream ne ukvarja s temami, ki so zares pomembne za ljudi: dostojno plačilo za opravljeno delo, kakovostno hrano, prosti čas, čisto okolje, politično udejstvovanje in sprememba obstoječega sistema.

Ironično je, da v državi, ki je med najbolj varnimi na svetu, ki je za razliko od sosed nima na oblasti skrajnih desničarjev in ki nima niti odstotka begunske populacije, ravno begunci največja grožnja. Komu in čemu? Meni? Ne. Slovenska družba je namreč izrazito sovražna do prebivalcev samih, saj se pretepamo zaradi vaških razlik in drug drugemu mečemo polena pod kolena. Za primer vzemimo tekmo med nogometnima kluboma vasi Ljubljana in Maribor.

Kakor koli. Vrnimo se k skrbi. Govor o skrbi je neposredno vezan na varnost, ki jo desnica naslavlja tekom letošnjih evropskih volitev, saj je prepoznala nov bazen pridobivanja političnih glasov. Večina prebivalstva je po krizi na slabšem, saj se varčevanje ni obrestovalo, ker smo morali zapolniti finančne luknje, novonastali dobiček je šel bogatim, ki smo jim tudi zmanjšali davke. Ostala nam je skrb, ki je (zaenkrat) ne znamo usmeriti v njen izvor. To je ena značilnost delovanja skrbi pojasnjuje Carolin Emcke v odlični knjigi Proti sovraštvu; objekt skrbi ne ustreza nujno vzroku skrbi.

Osrednjega akterja belokrajnskega incidenta – stranko SDS v resnici ne skrbijo begunci, temveč dejstvo, da izgublja osrednje mesto na desnici, zato je tudi sklicala zborovanje v Črnomlju. Pojavili so se novi obrazi, ki so se odločili, da ne bodo več prenašali politike velikega vodje, in z njimi skrb. Medtem ko skrb motivira boj za prevlado na desnem polu, ki je tudi politično najbolj aktiven, bi nas moralo skrbeti, zakaj večina ljudi vedno manj glasuje na volitvah in aktivno ne sodeluje v ostalih oblikah političnega življenja.

Čas je, da aktiviramo apatične. Čas je, da jih začne skrbeti.