Na predvečer rednega generalnega zasedanja škofovske sinode na temo Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu je izza vatikanskih zidov završalo. Monsignor Krzysztof Olaf Charamsa, dodatni sekretar Mednarodne teološke komisije pri Kongregaciji za nauk vere, predavatelj teologije na Papeški univerzi Gregoriani in na Papeški univerzi Regina Apostolorum v Rimu, je povedal: »Želim da Cerkev in moja skupnost vedo, kdo sem – homoseksualni duhovnik, vesel in ponosen na svojo identiteto. Pripravljen sem plačati posledice, vendar čas je, da Cerkev odpre oči glede vprašanj verujočih istospolno usmerjenih, in da razume, da je rešitev, ki jo predlaga zanje, popolna abstinenca od ljubezenskega življenja, nečloveška.«

Za sodobno družbo bi bilo sicer bolj normalno, da bi bila stališča religijske institucije o sekularnih vprašanjih države povsem nerelevantna. A je treba v luči realne politike, resničnega družbenega dogajanja, otipljivega udejanjanja doktrine rimskokatoliške cerkve v vsakdanjem življenju, njeno vtikovanje v to, »kar je cesarjevega«, vseeno osvetliti. Ne gre namreč prezreti, da cerkev s pomočjo nevladnih organizacij, ki jih ustanavljajo njeni dostojanstveniki, po Evropi organizira in vodi referendumske kampanje proti človekovim pravicam LGBT-oseb. (Začenši z neokonservativno teorijo spola, ki jo je koncipirala in jo uspešno promovira.)

“Vsi ste dobrodošli”

Zgodovina cerkvenega razumevanja homoseksualnosti

Tokrat, ne gre za razkritje »običajenga« duhovnika neke naključne župnije, ki je za lokalni časnik povedal, kar smo vedeli že vsi: da je njegov mežnar pač dobesedno njegov. Monsignor Charamsa je, zdaj že nekdanji, funkcionar pomembne komisije osrednjega »ministrstva« vatikanske kurije, Kongregacije za nauk vere. Spomnimo, prav ta kongregacija je leta 2003 pod vodstvom kardinala Joseph Ratzingerja, kasneje papeža Benedikta XVI., izdala dokument »Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami«. Gre za podrobno in analitično pojasnilo cerkvenega razumevanja homoseksualnosti, ki vsebuje zelo natančna navodila za »Ravnanje katoliških politikov v odnosu do zakonodaje, ki priznava homoseksualne zveze«. Če jih povzamem: »Kakor so vsi katoliški verniki dolžni nasprotovati pravnemu priznanju homoseksualnih zvez, so prav posebej dolžni to storiti katoliški politiki glede na raven njihove odgovornosti.« (Sledijo podrobna navodila za različne faze sprejemanja; najbrž ni naključje, da prihaja dokument iz kongregacije, ki je neposredna pravna naslednica Svete inkvizicije.) Naloga Mednarodne teološke komisije, v katero je bila leta 2014 imenovana tudi Slovenka iz Skupnosti Loyola, sestra Alenka Arko, docentka za sistematično teologijo na Inštitutu sv. Janeza Krizostoma v Sankt Peterburgu, je – kot so zapisali na spletni strani RKC: » /…/ sodelovanje s Svetim sedežem, predvsem s Kongregacijo za nauk vere, pri razpravi o najpomembnejših in najbolj žgočih doktrinalnih vprašanjih. Komisijo sestavljajo teologi različnih šol in narodnosti, ki se odlikujejo po svoji znanstveni odličnosti in zvestobi cerkvenemu nauku. Člane komisije imenuje papež.« Predsednik komisije pa je sam prefekt Kongregacije za nauk vere (od leta 1981 do 2005 Joseph Ratzinger).

In še enega simbolnega naključja ne gre prezreti. Monsignor Charamsa je Poljak, tako kot najbolj priljubljeni papež v sodobni zgodovini cerkve, Janez Pavel II., sicer podpisnik Premislekov o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami.

Gre torej za razkritje »človeka od znotraj«, izpod vrha rimske kurije, iz samega štaba obrabnih sil čistosti in svetosti verskega nauka. Iz baze boja proti hereziji. S sedeža varuhov doktrine. Za glas teologa, ki se odlikuje po svoji znanstveni odličnosti, ki predava na papeških univerzah. Spregovoril je za enega najstarejših italijanskih dnevnikov z nacionalno pokritostjo, milanski, sredinski Corriere della sera.

Krščansko dejanje par excellence

In kaj v resnici pove monsignor Krzysztof Olaf Charamsa? Pove, da cerkev o homoseksualnosti ne ve ničesar, ker »ne pozna homoseksualcev, ne pozna lezbijk, ne pozna biseksualnih oseb, ne pozna interseksualnih oseb. Kar cerkev ve o homoseksualnosti, je skupek stereotipov, napačnih podob, laži in banalnosti.« Pove, da želi z razkritjem pretresti vest katoliške cerkve. Sinodi, velikemu zboru škofov, ki v teh dneh v Vatikanu razpravljajo o družini, sporoča, da je homoseksualna ljubezen naravna in družinska. »Vsak človek, tudi geji, lezbijke in transspolne osebe nosijo v srcu željo po ljubezni in družinskosti. Vsak človek ima pravico do ljubezni in to ljubezen morata družba in država (z zakoni) ščititi. Predvsem pa jo mora negovati Cerkev.« Pove, da je katoliška cerkev pri teh vprašanjih v zaostanku za spoznanji človeštva in da ni mogoče čakati še nadaljnjih 50 let. Pove, da je spregovoril, ker je bila stiska zaradi zatiranja lastne homoseksualnosti nevzdržna, da se je nekaj v njem prelomilo in da ni zmogel več živeti v klozetu. Da bo pisal papežu in univerzam, kjer poučuje. Da se zaveda, da bo izgubil funkcije v kongregaciji, da ne bo smel več predavati na katoliških univerzah in, kar je najhuje, da ne bo smel več opravljati duhovniškega poklica. In vendar, da je ta prvi težki korak, ki bi sicer moral biti vsakomur samoumeven, moral narediti. Zaradi sebe, zaradi cerkve in zaradi LGBT-skupnosti. Na predvečer sinode o družini se je monsignor Charamsa udeležil prvega mednarodnega zasedanja LGBT katoličank in katolikov, ki jo je v Rimu na organizirala Global Network of Rainbow Catholics z namenom podpore dialoga med LGBT-skupnostjo in katoliško cerkvijo.

“Kdo sem jaz, da bi mu sodil?”

Dogodek, ki je domačo medijsko sceno oplazil bolj zaradi njegove »škandaloznosti« in »drame«, kot zaradi njegovega družbenega pomena, je nov korak v prizadevanjih za enakopravnost. (Ne pa nujno tudi za emancipacijo. Vsako dejanje, ki utrjuje institucije patriarhata, nas namreč lahko nevarno oddaljuje od družbenega ideala, kjer bo vsaka oseba legitimna in polnopravna zaradi svoje individualnosti in samoidentifikacije.) Končno je gibanje za reformo cerkvenega razumevanja homoseksualnosti znotraj katoliške cerkve tako opolnomočeno, da je dobilo svoj glas. Glas, ki, dokler ga ne bodo zlomili, namerava govoriti, zato je dialog, ob sedanji papeški PR strategiji neizogiben. Zdaj so na resničnem preizkusu Frančiškove »Če je nekdo gej in išče Boga ter ima dober namen, kdo sem jaz, da bi mu sodil?« In težko bo dokazati, da monsignor Charamsa ne izpolnjuje katerega od treh papeških pogojev. Torej bo dialog. In še, končno so LGBT-katoličanke in katoličani, ki že dolga leta opozarjajo, da v materi cerkvi ne najdejo ne zatočišča ne tolažbe, dobili svojega zagovornika. Nekoga, ki mu je tako mar zanje, da je zbral pogum, postavil vse na kocko in dvignil glas za ljubezen. In to je krščansko dejanje par excellence.

Zgodovina nas uči, da je katoliška cerkev glasove osamelih heretikov najprej vselej uspešno zatrla. Pa naj gre za Husa, Galilea, Bruna, Luthra ali Charamso. A zgodovina nas tudi uči, da so na koncu obveljale Husove, Gallilejeve, Brunove in Luthrove. Do trenutka, ko bodo obveljale Charamsove, je še veliko napornega aktivnega dialoga. Na potezi so torej LGBT-katoličanke in katoličani. Zdaj imajo svoj glas.