Zgornji stavek je verjetno vsaj enkrat v življenju slišal vsakdo, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne je mesa. Je že tako, da je na Balkanu kultura uživanja mesa pač razširjena do te mere, da tovrstni stavki velikokrat niso izrečeni (zgolj) posmehljivo, temveč izvirajo iz iskrenega začudenja in nepoznavanja vegetarijanske, še posebej pa veganske prehrane. Slednja je tudi tarča cele vrste stereotipov. Ne le o tem, kako je meso nujno za preživetje, temveč so vegani pogosto zasmehovani in deležni številnih žaljivk, od izbirčnežev, mehkužnežev, razvajencev do čudakov.

Nič čudnega torej, da številni raje, kot da bi ljudem razlagali, da mesa in mlečnih izdelkov ne jedo, ker ne želijo sodelovati v množičnem mučenju živali, ki ga povzroča mesna industrija, enostavno rečejo, da imajo različne alergije. Tako se posmehljivi komentarji in dvignjene obrvi v hipu spremenijo v razumevajoče kimanje in prepričani so lahko, da bodo na krožnik dobili vegansko hrano.

Prek alergije do želene hrane

S podobnim paradoksom se soočajo tudi starši, ki želijo, da se njihovi otroci v vrtcih in šolah prehranjujejo vegetarijansko. Zdravniki napišejo zdravstveno potrdilo, da je otrok alergičen na meso, ravnatelji to sprejmejo in otrok za malico dobi le zelenjavo. Je pač deležen še ene izmed več deset posebnih diet, ki jih dandanes pripravljajo v vrtcih. Pedagoški delavci namreč že vrsto let opozarjajo, da je v primerjavi s preteklostjo količina alergij, ki od otrok zahteva prehranjevanje po posebnem pravilniku, iz leta v leto večja. A zdi se, da vse le niso zdravstvenega izvora. Poleg prej omenjenih primerov je na primer tudi nekaj muslimanov razkrilo, da z zdravniškim potrdilom, da je njihov otrok alergičen na svinjino, v šoli omogočajo, da se prehranjuje skladno z verskim prepričanjem.

Da se razumemo, alergija na meso dejansko obstaja, in nikakor ne želimo na kakršenkoli način zmanjševati pomen težav, s katerimi se soočajo ljudje, ki se morajo z njo spopadati. A na tem mestu govorimo o navideznih alergijah. Gre namreč za to, da morajo ljudje nekaj, kar je njihova osebna (oziroma politična) izbira, skrivati za senco bolezenskega stanja. Ali po drugi strani skrbi za zdravje, saj je denimo veganska prehrana povsem sprejemljiva na policah hrane za zdrav način življenja.

Pa tu ne gre le za odločitev o prehrani. Ko so v Španiji ženskam nedavno želeli odvzeti pravico do splava, se je vsem zdelo sprejemljivo, da bi lahko opravljale splav, če bi bilo ogroženo njihovo ali življenje ploda, nikakor pa tega ne bi mogle storiti, če enostavno ne bi želele imeti otrok. Ponovno je šlo v tej diskusiji torej za redukcijo odločitve o lastnem telesu na vprašanje zdravja oziroma bolezni.

Raje bolezni kot kritika

Na tem mestu se je zato smiselno vprašati, zakaj so v družbi politične izbire, ki odstopajo od prevladujočega nabora sprejemljivih oziroma večinskih življenjskih navad, za svojo sprejetost nujno potisnjene v sfero histerij in bolezenskih stanj? Zakaj je potrebno iz ljudi narediti žrtev, da mu oziroma ji je dovoljeno sprejeti odločitev o lastnem telesu? Zakaj so iste odločitve v nekaterih (zdravstvenih) primerih legitimne, v drugih pa nesprejemljive, če imajo za seboj kritiko obstoječe družbe?

Kar se skriva v ozadju tovrstne obravnave je seveda proces normalizacije in ohranjanja družbenega reda ter zatiranje kritične misli. Vsakršen boj za različne oblike življenja je v družbi, ki se panično oklepa obstoječega reda, pa čeprav jo je ta množično pahnil v revščino in pomanjkanje, soočen ali z represijo ali drugo obliko nevtralizacije. Vstajnike je Janševa vlada tako zreducirala na zombije, večina politikov pa zatrjevala, da protestniki ne vedo, kaj sploh hočejo. Upor so poskušali potisniti na polje histerije, saj bi bilo v primeru, da bi mu priznali racionalnost, nujno potrebno soočenje z argumenti, ki so ljudi potisnili na ulice.

Da se morajo zaradi splošne netolerance v družbi ljudje skrivati za bolezenskimi stanji je po eni strani žaljivo, po drugi pa hinavsko. Na tej točki ne želimo podati sodbe, ali je smiselno denimo v javne šole uvajati ločene prehrane. A zanikati diskusijo o tem in se skrivati za suhoparnimi načeli je nesprejemljivo. Prav tako ne zdrži sklicevanje na večinsko kulturo in prevladujočo običajnost. To so le druge besede za pravila, ki so ljudem vsiljena za to, da se ohranja obstoječi družbeni red. Ki glede na dejstvo, da v njem vse poseduje peščica posameznikov, medtem ko večina z mize lahko pobira le drobtinice, več kot očitno ni optimalna rešitev.