
Gejevski raper Cakes Da Killa je nedvano nastopil tudi pri nas (foto: WikiCommons)
Hip hop, seksizem in homofobija
Ljubljano je pred kratkim obiskal raper Cakes Da Killa, odkriti gej v sicer večinsko mačističnemu svetu hip hopa. Svojo kariero je začel tako, da je pisal posmehovalna besedila o svojih sošolcih heteronormativnega obnašanja, zaradi katerih je na svoj račun slišal marsikatero krepko. Cakes Da Killa ni edini predstavnik LGBT populacije v hip hopu, je pa eden redkih, ki skuša meje in širi obzorja v povprečju konzervativnem žanru, ki poleg homofobije slovi tudi po šovinizmu, seksizmu in poniževanju žensk.
Seveda obstajajo svetle izjeme in zdi se, da tudi hip hop subkultura počasi, a res zelo počasi, prebuja iz okov in stereotipov, ki so jo zaznamovale skozi vsa leta snemanja in promoviranja nasilja in misoginizma prek videospotov na nekoč relevantni glasbeni postaji MTV. Da se je stvar tako globoko zakoreninila so krivi tudi kritiki, novinarji in uredniki, ki so na očitno problematiko premalo(krat) opozarjali in se večinoma navduševali nad fenomenom hip hopa kot celoto, njegove negativne aspekte pa (pre)pogosto zamolčali zavoljo prav istih razlogov kot so tisti, zakaj znotraj žanra ne moreš biti “kul” raper, če nisi strejt, seksist in gangster.
Kjer si moški lastijo ženske
Hip hop subkultura je veliko pripomogla k temu, da so ženske še vedno prevečkrat obravnavane kot lastnina moškega ter svetu predstavila besedi “ho” in “bitch”, ki sta pravzaprav drugi oznaki za kurbo in vlačugo. Poleg tega je glorificirala zvodništvo, kjer je nemalokateri od raperjev živel v prepričanju, da je “pimp” svojega malega sveta. Ali pa vsaj to prodajal na zunaj – zgledi pa (kot vemo) vlečejo. In tako smo dobili generacije mladostnikov, ki so bili prepričani, da s tem pravzaprav ni nič narobe. Nekatere ženske pa so bile nato celo prisiljene sprejeti to svojo novo vsiljeno vlogo, da bi ustrezale scenariju hiphoperske subkulture.
Naj navedemo zgolj enega od zadnjih javno problematiziranih primerov. Zanj je v svojem besedilu poskrbel nič kaj skromni Kanye West, ki se je na albumu The Life of Pablo (2016) obregnil ob pop pevko Taylor Swift. “Zdi se mi, da bi lahko jaz Taylor še vedno seksala. Zakaj? Zaradi mene je ta psica postala slavna,” pravi del teksta, ki se nanaša na zloglasni incident, ko je Kanye prekinil njen govor na MTV videonagradah leta 2009.
Ženska je v svetu hip hopa tako postala sinonim za psovko, okrasek, spolno igračo, nič bolje, ali morda še slabše, pa se je godilo LGBT-populaciji. Geji so v raperskih besedilih nastopali večinoma zgolj kot kletvica, ko so hoteli katerega od svojih kolegov “dissati” oziroma javno ponižati. In že, ko se je zdelo, da je hip hop morda celo bolj zacementiran v konzervativizmu in nazadnjaštvu kot country glasba, so začeli na površje prihajati znanilci in znanilke sprememb, ki so se od vsega prej omenjenega konkretno distancirali oziroma še več – to obsodili in dokazali, da rap ni omejen hip hip ni nujno omejen na seksistična besedila.
Medtem ko sta Missy Elliott in Queen Latifah podirali stereotipe o tem, kako mora izgledati, se oblačiti in se obnašati ženska znotraj hip hopa, in b ju lahko označili za začetnici hiphoperskega feminizma, so druge začele svojo seksualnost še bolj poudarjati ter se skozi njo tudi osvobajati. A tokrat tako, da so s svojim telesom upravljale same – ne moški. Ženske so si svojo vidnost v hip hopu morale izboriti.
Preboj odkrito gejevskih raperjev
V zadnjih letih smo poleg prej omenjenega Cakesa Da Killa dobili tudi številne nove predstavnike LGBT skupnosti v mainstreamovskem hip hopu – tu so denimo imena Frank Ocean, Mykki Blanco, Big Freedia, Le1f, Zebra Katz, Deadlee, Solomon, in ILoveMakonnen, zvezdniki in zvezdnice, ki so svoji seksualnosti v intervjujih govorijo odkrito in o njej (kot pomembnem delu sebe) tudi rapajo.
V Sloveniji, kjer ponavadi malo počasneje capljamo za svetovnimi trendi in premiki, še nismo dočakali dneva, da bi kateri od raperjev ali raperk javno razkril svojo homoseksualnost. Kar seveda ne pomeni, da ne obstaja. A tu nismo zato, da bi razkrivali, temveč zato, da analiziramo in osvetlimo problematiko. Smo pa pred kratkim prvič v zgodovini slovenskega rapa dobili videospot, v katerem se strastno poljubljata tudi moška. Ne z drugimi dekleti, temveč drug z drugim. Gre za video Tipi so pičke v zadnjem času še posebej med mladimi zelo priljubljene trap zasedbe Smrt boga in otrok. V tem kontekstu je morda zanimivo omeniti še eno vzpenjajočo se trap zasedbo Matter, katere član Dario Nožič Serini (Dacho) je zaigral v LGBT filmu Blaža Slane z naslovom Po gladini, kjer igra (da, zgolj igra) geja, njegov lik pa se znajde tudi v kar nekaj seksualno drznih prizorih.
Prikrivanje spolne usmerjenosti
Vredno je omeniiti tudi knjigo Terrancea Deana, ki je imel nekoč visoko pozicijo na postaji MTV. V svoji avtobiografiji je namreč opisal, kako je bilo biti gej v hip hip industriji. V njej pa ni govoril zgolj o sebi, temveč opisoval tudi zgodbe drugih raperjev, ki pa so svojo heteroseksualnost zgolj hlinili za javnost. Ker njegov namen ni bilo razkrivati pravih imen, jim je nadel vzdevke – tako lahko spoznamo denimo “Gusa”, znanega gansta raperja, ki je živel skrivno homoseksualno življenje.
Da takšne zgodbe niso tako daleč od resnice, je potrdila tudi odkrito biseksualna ameriška raperka Brooke Candy, ko je za časnik The Guardian kritizirala dejstvo, da zdaj obstaja ločena zvrst queer hip hop. Menila je namreč, da za to ni nobene potrebe, saj gre za isti žanr, poleg tega pa je “polovica ljudi, ki rapajo, tako ali tako homoseksualnih, pa poslušalci tega sploh ne vedo”.
Pri vsem mačizmu v hip hopu, ki očitno sicer počasi le izginja oziroma se vsaj ne glorificira več tako kot se je nekoč, lahko spomnimo na nekaj znanstvenih raziskav, ki so dokazale povezavo med homofobijo in latentno homoseksualnostjo. A ne gre zgolj za slednjo, temveč za širšo problematiko negotovosti pri uprizaranju t.i. “prave moškosti”.
Takrat pa se je najlažje skriti za pištolami, pimpanjem in hitrimi avtomobili, si medtem podrediti ženske in poniževati geje. Gangsta raperji pa takšni!
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Vklop.