Čakala sva ju baru z baročnimi lestenci in pisanimi plastičnimi stoli v stanovanjski četrti na obrobju Sibiua, mirnega romunskega mesta velikosti Maribora, kamor sva prišla nekaj ur prej, kot smo se dogovorili. “Prideva takoj,” sta prek spletne strani Airbnb, portala za kratkotrajen najem stanovanj, sporočila najina gostitelja za en dan in čez nekaj minut vstopila v zakajen prostor. Najprej ona, tridesetletnica s platinasto modrimi prameni, in za njo njen fant, ki je izgledal precej drugače kot na fotografijah svojega spletnega profila. Prijazen pozdrav, stisk roke in nekaj vljudnostnih vprašanj so pustili dober prvi vtis, medtem ko smo se odpravljali proti njunemu najemniškemu stanovanju v “mirni soseski”, ki naj bi bil, kot sta še zapisala v opisu na spletu, “od središča mesta oddaljen od deset do 15 minut hoje”.

Ker sva ju presenetila z zgodnjim prihodom, sta za prejšnjim gostom hitela pospravljati kopalnico in sobo v prostornem stanovanju, vmes pa razlagala, kako si že nekaj časa želita iti na Poljsko, saj da so po njunih izkušnjah Poljaki eni najprijetnejših gostov in da sta res vesela, da naju gostita. S prijateljem sva se nemo spogledala in v nadaljevanju pogovora skušala v pogovor subtilno, ne da bi najina gostitelja spravila v zadrego, vnesti informacijo, da se tudi nama povsem dopade Poljska, a da midva prihajava iz Slovenije, čeprav je bilo to razvidno že iz najine rezervacije. Neškodljiv, a zgovoren simptom Airbnb nezainteresiranosti pod krinko prijaznosti, kjer odnose med gostiteljem in gostom usmerja imperativ pridobivanja pozitivnih ocen. Gostoljubje in prijaznost sta blago, izraženo v ocenah, ki jih po koncu bivanja, drug o drugem izmenjata gost in gostitelj. Te pa so referenčne točke, ki odpirajo ali zapirajo vrata, privabljajo ali odbijajo goste. Podobno kot konvencionalne oblike nastanitve uporabniki ocenjujejo na portalih, kot je Tripadvisor, a s pomembnim korektivom – po zgledu CouchSurfinga ima na Airbnb-ju možnost ocenjevanja tudi gostitelj. Oddaja stanovanj je za veliko ljudi postala resen posel, za turiste pa v večini primerov pomeni cenovno ugodnejšo možnost od hostlov in še posebej hotelov, zato pri ocenah ne sme biti presenečenj, kar se kaže v skoraj popolni odsotnosti negativnih povratnih mnenj. Namesto da bi uporabniki prek sistema ocen izražali dejansko izkušnjo, te nadzirajo njihovo vedenje in avtentičnost sobivanja z neznancem spreminjajo v predvidljivo igro vlog.

Zaslužek v višini povprečne plače

Najina gostitelja imata na svojem profilu zapisano, da z veseljem preživljata čas s svojimi gosti. Nekaj podobnega sva s prijateljem v prošnji oziroma rezervaciji njunega stanovanja napisala tudi sama. Malo zaradi tega, ker si nihče ni želel, da bi drug drugega v postavili na laž in ga v oceni razglasili za asocialnega, v večji meri pa zaradi želje po interakciji, smo naslednje jutro odšli na skupni zajtrk in to ravno na dan, ko sta praznovala prvo obletnico oddajanja dela svojega najemniškega stanovanja. »Danes zjutraj sva od Airbnb-ja dobila e-sporočilo, da sva pred enim letom sprejela prvega gosta. Od takrat sva imela 189 nočitev in niti ene slabe izkušnje,« sta povedala med čakanjem hrane in dodala, da v Romuniji platforma za oddajo in najem stanovanj »k sreči« še ni tako razširjena, da bi država prek taks in davkov odrezala svoj del pogače. Refleksno sem v glavi naredil hiter izračun; 189 nočitev pomeni, da sta imela goste več kot polovico leta in da sta v enem letu – sobo oddajta za 22 evrov na noč – zaslužila skoraj 4.160 evrov (manjši del zaslužka pobereta država z DDV-jem in Aribnb). Za primerjavo: povprečna romunska neto plača je bila lani nekaj manj kot 4140 evrov. »To je kot CouchSurfing, spoznavaš nove ljudi, le da pri tem še nekaj zaslužiš. Midva si s tem denarjem privoščiva potovanja,« sta navdušeno pojasnila svojo ekonomsko strategijo. Zato me ni presenetilo, da si v prihodnje želita kupiti oziroma najeti še več stanovanj, ki jih bosta oddajala, in tako razširiti svoj posel.

Profesionalizacija oddajanja stanovanj ali ilegalni hostel

Nisva rabila dolgo, da sva videla, kako “profesionalizacija” oddajanja stanovanj prek Airbnb-ja, o kateri sta govorila podjetna Romuna, izgleda v praksi. Taksi naju je mrzlega oktobrskega popoldneva odložil v središču Brașova na jugovzhodu Transilvanije. Stopila sva skozi stara meščanska vrata in sledila puščicam, ki so naju vodile do recepcije Main Square Apartments. Za mizo je sedel zdolgočaseni študent in naju prosil za osebno izkaznico in želel, da podpiševa list papirja, ki je še najbolj spominjal na račun. Preden naju je odpeljal v eno izmed več kot desetih sob – najmanj toliko jih v Brașovu oddaja njegov šef – nama je izročil zemljevid, na katerem je obkrožil najbolj emblematične točke mesta. Postopek, ki se ni v ničemer razlikoval od prijave v hostlu, le da najem najverjetneje ni obdavčen in podvržen množici pravnih norm in ne bi mogel biti bolj v nasprotju s PR-mantro kalifornijskega podjetja o unikatni potovalni izkušnji, kjer lahko mesto začutiš skozi oči domačinov in kjer gostitelji niso poslovneži, ampak posamezniki, ki z oddajanjem svoje nepremičnine ustvarjajo dodaten prihodek.

Airbnb

Dobiček za ceno gentrifikacije

Ekonomija delitve (ang. shared economy) v teoriji posameznikom z načini souporabe, zamenjave, izposoje ali delitve res omogoča dodaten zaslužek, a ne vsem in ne (nujno) za majhno socialno ceno. Na zaslužek prek Airbnb-ja lahko naposled računajo tisti, ki so že lastniki (več) nepremičnin na za turiste zanimivih lokacijah oziroma si lahko privoščijo najem večjega števila stanovanj in z njim povezan finančni hazard, če jim oddajanje najemniških stanovanj seveda dopušča zakonodaja. Ekonomija delitve naposled odraža vzorce konvencionalnega oddajanja stanovanj, le da lahko v tem primeru korist posameznikov izstavi še veliko večji račun okolici. Disfunkcionalnosti, povezane z naglim širjenjem oddajanja apartmajev, kjer močno prednjači Airbnb, v turistično manj obljudenih državah (še) niso vidne. So pa negativni učinki zato toliko bolj očitni v s turisti natrpanih metropolah, kot je denimo Barcelona. »Dobički lastnikov in najemodajalcev so impresivni, stroški za celotno družbo, pa so enormni. Ne le da se stanovalci odseljujejo, celoten nepremičninski trg se draži. Najti stanovanje v centru je danes misija nemogoče,« je situacijo v katalonski prestolnici za španski spletni medij Eldiario.es opisal geograf in raziskovalec fenomena Airbnb Albert Arias z Univerze Rovira i Virgili. Ob tem pojasnjuje, da se je samo iz Ciutat Velle, strogega središča mesta, v osmih letih izselilo 13 tisoč ljudi. Dolgoletni stanovalci zapuščajo svoje četrti in jih prepuščajo masam turistov – predvsem zaradi naraščajočih stroškov in pomanjkanja najemniških ponudb. Kot v svoji raziskavi še piše Arias, najemodajalci s kratkotrajnim oddajanjem apartmajev v turistične namene zaslužilijo tudi do štirikrat več kot prej.
Nezadovoljni pa so tudi hotelirji, saj so v poplavi Airbnb apartmajev dobili nelojalno konkurenco, za katero ne veljajo iste davčne obveznosti in druge regulative.

Čeprav podjetje s sedežem v San Franciscu zatrjuje, da se prav zaradi njih ponudba turističnih namestitev decentralizira, saj da je, kot so zapisali v enem izmed uradnih sporočil, velika večina stanovanj razporejenih izven delov mest, kjer se nahaja glavnina hotelov, Arias na primeru Barcelone ugotavlja, da to ne drži. Po njegovih izračunih je 60 odstotkov vse ponudbe v drugem največjem španskem mestu locirane na 11 odstotkih mestne površine in to prav v središčnih, za turiste najbolj zanimivih četrteh z največjo prisotnostjo konvencionalnih turističnih namestitev, kar predstavlja hud okoljski in socialni pritisk na že tako preobremenjene dele mesta.

Omejitev in obdavčitev

Novo barcelonsko mestno oblast čaka zahtevna naloga omejevanja negativnih posledic turizma in iskanja njegovih trajnostnejših oblik, ki bodo turistom in lokalnemu prebivalstvu omogočili sobivanje v urbanem okolju. Arias poleg obstoječih turističnih taks, omjevanja licenc in regulaciji ilegalnega najemanja predlaga dodatno obdavčitev dobička, ki ga generira turizem. Po njegovem mnenju zdaj nihče, ki oddaja turistične namestitve, ne plačuje za pozitivne učinke javnih politik, ki izboljšujejo urbane prostore, od katerih imajo najemodajalci oziroma hotelirji neposredno korist, medtem ko negativne eksternalije masovnega turizma občutijo vsi.

Podobno kot sistem medsebojnega ocenjevanja gosta in gostitelja na portalu Airbnb vnaša element nadzora, je čas da kontrolo nad sistemom kratkotrajnega oddajanja turističnih apartmajev vnesejo tudi oblasti v državah, kjer je prisoten Airbnb. Najemodajalcem sistem omogoča generiranje dobička, turistom pa ugodnejšo in bolj personalizirano bivanje, a v tej na videz win-win enačbi je skrita visoka cena, ki jo lahko nosi okolje v turistično pretočnem območju. Barcelonski sistem je skrajen, a hkrati dovolj velik opomin, da se disfunkcionalnosti, tam, kjer se še da, preprečijo. Omejitev prepodjetnih najemodajalcev in profesionalizacije najemanja pa bi naposled izboljšala tudi Airbnb najemniško izkušnjo.