Pred kratkim je indijsko ustavno sodišče razveljavilo 157 let star zakon, ki kriminalizira homoseksualnost. Zloglasni člen 377 je sodišče odpravilo, rekoč, da je bil neustaven, arbitraren, neracionalen in da zgodovina dolguje LGBT+ osebam opravičilo.

Ustavimo se pri omembi, da zgodovina LGBT+ osebam dolguje opravičilo. Ne moremo mimo dejstva, da je bila Indija britanska kolonija in je s prihodom kolonizatorjev podcelina zatrla svojo raznolikost. Mnoge življenjske prakse so v obdobju kolonializma postale v očeh zavojevalcev nespodobne in prepovedane.

Kar se je v resnici pred kratkim zgodilo v Indiji je le še ena izmed faz v procesu dekolonizacije. To zgodovinopisje in politična znanost umeščata v drugo polovico 20. stoletja in s tem zaključita zgodbo o koncu kolonializma. Toda proces dekolonizacije ni le podpis pogodbe, temveč je tudi materialističen, kulturološki in psihični: dekolonizacija se dogaja predvsem v naših glavah. Gre za še en korak naprej k izgonu nekdanjega gospodarja izpred domačega praga, ki ga je tokrat v prvi vrsti izvedla LGBT+ skupnost, in šele v drugi vrsti Indija.

Če se le malo seznanimo z zgodovino indijskega podkontinenta in mitologijo, nam je kmalu jasno, da v zgodovini, mitih, bajkah, arhitekturi in vsakdanjemu življenju podceline kar mrgolijo različne seksualne prakse (in tudi različni spoli). Mnogo bolj kot v zahodni evropski zgodovini, ki je s prihodom krščanstva postala osiromašena, da bi z vzponom kapitalizma in kolonializma ta kulturni model z nekaj kozmetičnimi popravki izvozila v nekdanje kolonije.
Razsodba sodišča v resnici na Zahodu nima razloga za radost, kar je zelo dobro povzel v svojem tvitu pakistanski LGBT+ aktivist Shahmir Sanni, saj gre za dekolonizacijo Indije, ki še ni dokončana. Treba se je izogniti mišljenju, da je razsodba sodišča napredek za LGBT+ skupnost, ki bo sedaj še en korak bliže pravicam, ki jih na Zahodu že uživajo. Tako razmišlja kolonizator.

Odločitev indijskega ustavnega sodišča, ki je izkoristilo drugo priložnost in odpravilo še en vidik sistemske diskriminacije LGBT+ oseb, je tudi dobro izhodišče, da ponovno ocenimo delo slovenskega ustavnega sodišča na področju LGBT+ človekovih pravic. Sodišče je imelo v zadnjih osmih letih dvakrat priložnost, da odpravi sistemsko diskriminacijo na področju LGBT+ pravic, a se je raje odločilo za tehnični postopek in odločitev preložilo na parlament. Sledila je zloraba instrumenta referendum in nabiranje političnih točk na desnici. O izboljšanju življenjskih pogojev na zakonski ravni ne duha ne sluha. Toliko o procesu dekolonizacije na Slovenskem.

Še eden izmed razlogov, zakaj je potrebno razsodbo indijskega ustavnega sodišča povezati s pravno situacijo na Slovenskem, tiči v globalnih postkolonialnih odnosih. Državi si delita zgodovino in sedanjost takšnih ali drugačnih oblik ekonomskega in kulturnega podrejanja. Nekdanji gospodar se danes skuša predstaviti kot dobrotnik, tako svetuje in pomaga pri uvajanju človekovih pravic. Prepogosto pozabljamo, da je bila marsikatera pravica priborjena že v času socializma (denimo volilna pravica žensk in vključevanje žensk v vodilne politične strukture) in marsikatera oblika seksualnosti sprejeta pred prihodom kolonializma.