Zagotovo se spomnite teze izpred nekaj let, da bo dejavnost medijev doletel enak polom, kot se je zgodil gradbeništvu. Ta izjava novinarjev je bila izrečena znotraj ceha na okrogli mizi Društva novinarjev Slovenije v času najhujše gospodarske krize. Z nekajletno distanco se zdi mogoče pretirana, saj doslej, razen Dela Revij in Žurnala, ni propadel noben večji medij, a je to daleč od resnice. Podrobnejši pogled nam namreč pokaže, da veliko medijskih družb od takrat počasi, a zanesljivo nadaljuje drsenje v vse bolj negotov položaj, ki bi ga lahko označili kot propadanje na obroke. Kar nekaj jih v bližnji prihodnosti čaka dvoje: ali temeljita sanacija ali pa konec njihovega obstoja. Največjo ceno za trenutne razmere plačujejo medijski delavci, med njimi pa predvsem novinarji, in tisti del javnosti, ki ga zanimajo kredibilne in kvalitetne medijske vsebine.

Nedavno sta nas na medijski sceni negativno presenetila predvsem dva dogodka: sporne odločitve, ki jih z oblastno aroganco nezamenljivega izvaja novo vodstvo RTV Slovenija: torej generalni direktor javnega zavoda Marko Fili, direktorica televizije Ljerka Bizilj in odgovorna urednica informativnega programa televizije Jadranka Rebernik; drugi dogodek, ki je – zaradi stihijske uredniške politike, da ne pišemo o lastnih medijskih hišah – neupravičeno ostal precej spregledan, pa je drugi val odpuščanja, ki se je dogaja v dveh dnevnih časopisih, na Delu in Večeru.

foto: arhiv Večera

Arogantni triumvirat na javnem zavodu

O morebitnem kršenju lastnega statuta in celo zakona o RTV, ki naj bi ga izvajalo vodstvo javne radiotelevizije, je bilo v teh dneh veliko povedanega, zato je potrebno opozoriti predvsem na nesprejemljivo izgovarjanje na nujno varčevanje, ki ga omenjeni triumvirat uporablja za upravičevanje obračuna z novinarjem Erikom Valenčičem

Kdor pozna Erika ve, da z njim ni najbolj enostavno. Je novinar, levičar in aktivist. Ima trdna in včasih trda prepričanja, ki jih zna zagovarjati in jih ne skriva. Ni potrebno, da se z njim strinjate, a načelnost je vrednota, ki je v novinarstvu in tudi drugod občutno premalo prisotna, zato jo je treba spodbujati, ne pa zatirati, kot si je to privoščila vrhuška na RTV. Način, kako so se Erika, ki se je za nacionalko podajal na najbolj zahtevna krizna žarišča in razkrival povezave stranke SDS z neonacisti ter za svoje delo prejemal nagrade, še največ pove o aroganci triumvirata na čelu RTV. Pri tem je po navedbah Valenčiča iz ozadja sodeloval tudi nesojeni urednik in nova »pridobitev« televizije, sporni Bojan Traven, nekdanji urednik Sveta naKanalu A, znan po sistematičnem kršenju novinarskega kodeksa.

Erik gre, ker je potrebno »racionalizirati« javni zavod, ki je v vmesnem času zapravil več kot 450.000 evrov za neuspelo razvedrilno oddajo Ne se hecat’. Kako, prosim? Kdo se tukaj heca in s kom? Odgovor je jasen: na Erikov in naš račun se heca tragikomični trojček, šala pa smo mi vsi, ki smo prisiljeni plačevati prispevek za RTV. Zato ima Valenčič prav, ko jim na ta cinizem odgovarja z ironijo: »Če te odpustijo takšni ljudje, kot so Biziljeva, Traven in Rebernikova, je to kvečjemu kompliment za tvoje novinarsko delo.«

Čistka, ne pa racionalizacija

Kot sindikalista me je ob ciničnih pojasnilih, ki so v četrtek prišla iz ust vodstva RTV, – ki se je po večdnevnem molku in silnih kritikah odločilo za krizni piar in ob tem povsem propadlo -, še najbolj zbodlo sklicevanje na varčevalne ukrepe in »racionalizacijo«. Ne se hecat! Dokler vodstvo ne bo pojasnilo kriterijev, ki so jih uporabili pri odpuščanju novinarjev lahko mirno vztrajamo, da »racionalizacijo« zlorabljajo za obračun z novinarjem in za utišanje drugih kritičnih novinarjev, ki ideološko niso združljivi s pogledi trenutnega vodstva. Če koga zanima, kakšni ti so, si lahko ogleda zadnji »pokončni« intervju Biziljeve z Janezom Janšo in »pojasnilo« Rebernikove aktivu v katerem posredno priznava, da Erik gre, ker so časi komunizma minili. Gre torej za povsem politično čistko.

Čestitamo! Spoštujete zakon!

Biziljevi je ob pojasnjevanju ravnanja ušla posebej dehteča cvetka, ko je navajala, da RTV v prihodnosti čakajo nove zaposlitve (trenutnih prekarcev), kar bo pomenilo nekaj milijonov več potrebnega denarja, kar da pomeni, da ima TV Slovenija več kot 4 milijone manj denarja za svoje delovanje.»Nimamo izbire, ali bomo socialna ustanova ali bomo delali dober program za gledalce,« je cinično pristavila. Ne se hecat! Omenjene zaposlitve so le odprava nezakonitega stanja, ki ga je RTV izvajala vsaj desetletje, na plečih prekarcev pa je v tem obdobju verjetno prihranila za več spodletelih »razvedrilnih oddaj«. To da javna televizija z zaposlovanjem spoštuje zakon ne pomeni, da je socialna ustanova, temveč da spoštuje zakon. Čestitke! In ne mislite, da trenutno vodstvo to počne zaradi svojega velikega srca in humanizma. Javni zavod je v zaposlovanje prisiljen, saj gre pri omenjenih honorarcih-prekarcih za prikrite redne zaposlitve, zato bi vodstvo na sodišču uspešno iztožili. To so v preteklosti, s pomočjo nacionalnega novinarskega sindikata, tudi storili in bi tudi v prihodnje. Triumvirat torej ni dobrega srca, temveč z zaposlovanjem le zmanjšuje lastna pravna in posledično finančna tveganja. Če je dober program za gledalce omenjena propadla oddaja, ki ga zato ne bo, se lahko kvečjemu veselimo.

Novinarji na novinarski konferenci o novinarjih.

Drugi val odpuščanj

Medtem se za skoraj enako trhlo fasado varčevanja in »racionalizacije« zaključuje odpuščanje na Večeru, na Delu pa se šele prav začenja. Priznati je treba, da je zmanjševanje stroškov dela ob tolikšnih padcih naklade, ki je v prvi vrsti posledica spremenjenih bralnih navad in digitalne revolucije na globalni ravni in ji ni utekel še noben klasičen medij, nujno dejstvo. Naša specifika, ki nas, na žalost, nič več ne preseneča pa je, kako se uprave obeh hiš tega problema lotevata. Delo namerava letos odpustiti 20 ljudi, od tega 8 novinarjev. Če bo šel še kakšen več, ni nič narobe, saj je treba stroške dela na vsak način znižati, si predstavljam razmišljanje uprave. Lep primer, kako se to ne dela, ja ravno iz Dela. Dopisniku iz Maribora je odpoved sredi dela na dopisništvu  izročil kar sodni vročevalec. Urednikov ni pri tem noben vprašal nič, tudi če jih bi, pa bi bilo verjetno tiho, ker se bojijo za lastne položaje. Ne bi bilo prvič. In tudi zdaj so tiho. Na Večeru vlada podobna »varčevalna logika«, le da je tam nekoliko več pokončnosti. Uredniki so vsaj javno protestirali in zagrozili z odstopom.

Khm, kje pa je vizija?

Za obe podjetji velja, in to ve vsak količkaj sposoben menedžer, da je tako tektonska kadrovska prestrukturiranja treba izvajati v dogovoru s socialnimi partnerji in uredništvom. Način odpuščanja, ko ljudi detektivi nepričakovano obveščajo o odpovedi delovnega razmerja, ni le povsem neprimeren in v nasprotju z osnovno poslovno in človeško kulturo, temveč tudi poslovno škodljiv. Le kako si uprave in uredniki, ki z njimi v tem paktirajo, predstavljajo, da bo preostali kolektiv v takšnem vzdušju ustvarjal kvalitetne medijske vsebine? Te so, tega se očitno novinarji zavedamo bolj od uprav, edina možnost za preživetje v digitalni dobi poplave novic in spletnega zastonjkarstva. Torej, sanacija da, a le z načrtom kadrovskega prestrukturiranja, ki bi vseboval tudi resno razvojno vizijo. Te nobeno od podjetij trenutno nima. Če je poslovna vizija podjetja le nižanje stroškov,  padanje kvalitete medijskih izdelkov, ki je že opazna, pa je le kolateralna škoda, takšno podjetje nima nobenega ekonomskega smisla in je bolje, če ga ni.

In kaj bo, ko resnih medijev ne bo več ali pa bodo usodno poškodovani? To je, kot pravilno ugotavljajo večerovci, vprašanje, ki bi si ga morala zastaviti tudi slovenska družba, ne zgolj novinarji.