prevod: Barbara Juršič in Jasmina Markič
Založba ZRC, 2016
V šoli smo se naučili, da je Brazilijo aprila 1500 odkril Pedro Álvares Cabral. To dejstvo je zgolj eden izmed dogodkov v portugalski pomorski ekspanziji, ki se je začela na začetku 15. stoletja. Da bi jo razumeli, moramo najprej spregovoriti nekaj besed o spremembah, ki so se zgodile v Zahodni Evropi od približno leta 1150. V tistem času se je Evropa, ki je zrasla na ruševinah rimskega imperija in ob navzočnosti barbarskih narodov, začela postopoma spreminjati zaradi širjenja kmetijstva in trgovine.
Kakšna je bila ta Evropa?
To je bila večinoma podeželska regija, kjer so mesta izgubila veljavo, gospodarska menjava pa se je silno zmanjšala, a ni povsem izginila. Obenem se je politična moč razdrobila in se decentralizirala, čeprav je mit o imperiju še vedno nudil celotnemu območju določeno kulturno, celo pravno povezanost.
Kmetijska ekspanzija je bila mogoča zaradi novih obdelovalnih površin, ki so nastale kot posledica sekanja gozdov, izsuševanja močvirij in spodbujanja trgovinske ekspanzije. Ta je bila posledica več dejavnikov. Eden od njih je bilo vedno večje število kmetijskih proizvodov, ki jih niso porabili na velikih kmetijskih posestvih in so predstavljali gospodarski presežek ter hkrati možnost za menjavo. Med druge dejavnike štejemo specializacijo funkcij, ki so zahtevale nakup blaga, ki ga niso proizvajala vsa kmetijska posestva, in povpraševanje po izdelkih, namenjenih luksuzni potrošnji aristokracije. Mesta so rasla in se spreminjala v relativno svobodne otoke, na katerih so se zbirali obrtniki, trgovci in celo nekdanji sužnji, ki so tam skušali najti novo možnost za življenje, potem ko so zbežali s podeželja.
Od 13. stoletja naprej je vrsta bitk v Evropi začrtala nekatere meje, ki so vsaj v primeru Francije, Anglije in Španije ostale večinoma nespremenjene vse do naših časov. Znotraj meja se je porajala država kot centralizirana politična organizacija, katere prevladujoča figura – knez – in birokracija, na katero se je naslanjal, sta se oblikovala po svoje in se nista mešala niti z najbolj privilegiranimi družbenimi sloji, kot je plemstvo. Ta proces je trajal stoletja in je dosegel svoj odločilni trenutek med letoma 1450 in 1550.
Prišlo je tudi do geografske ekspanzije krščanske Evrope, ki se je zgodila prej in pod drugimi pogoji kot pomorska ekspanzija, ki se je začela v 15. stoletju, s ponovno osvojitvijo ozemelj in zasedbo novih prostorov. Iberski polotok so ponovno prevzeli Mavrom; Sredozemlje ni bilo več »arabsko jezero«, kamor Evropejci ne bi mogli spustiti niti ladjice; križarji so zasedli Ciper, Palestino, Sirijo, Kreto in otoke v Egejskem morju; na severozahodu Evrope so se Angleži širili proti Walesu, Škotski in Irski; na vzhodu Evrope pa so Nemci in Skandinavci osvajali baltska ozemlja in tista, ki so jih naseljevali Slovani.
Vendar pa vse to prodiranje v nasprotju s tem, kar bi si lahko mislili, ni bilo podobnemu neuklonljivemu valu, ki bi šel sodobnim časom naproti in bi ne utrpel vzponov in padcev. Nasprotno, zanos je pošel in nekje na začetku 14. stoletja je nastopila izrazita kriza. V tistem obdobju je večje izkoriščanje kmetov skozi leta povzročilo več uporov na različnih koncih, kot so severna Italija na prelomu 14. stoletja, Danska (1340) in Francija (1358). V več zaporednih vojnah se je plemstvo notranje razdelilo. Število prebivalstva je upadlo, primanjkovalo je živil, pojavile so se epidemije, od katerih je bila najslavnejša črna kuga, ki je kosila med letoma 1347 in 1351. Velike površine zemlje, ki so jih zasedli kmetje, so bile zapuščene, izginile so celotne vasi. Ta pojav je bil posledica tako krize kot tudi združevanja posesti, za katero so si prizadevali plemiči, ki so nameravali po novem modelu izkoriščati ta posestva v trgovske namene. Tudi pri ozemeljski ekspanziji je prišlo do nazadovanja: Mavri so ostali v Granadi, križarje so izgnali s Srednjega vzhoda, Mongoli so zasedli rusko nižino in tako naprej.
Najpomembnejše razprave o vzrokih za krizo izpostavljajo zlasti posledice epidemij in značilnosti fizičnega okolja, kot so klimatske spremembe in stanje tal, vendar vpenjajo te dejavnike v širšo razlago. Nekateri zgodovinarji trdijo, da zaradi omejitev, povezanih z družbeno fevdalno organizacijo, dobička niso v zadostni meri vlagali v kmetijstvo, s čimer bi znatno povečali produktivnost; tako so se razpoložljive dobrine krčile in vodile v vojne med plemiči in kmeti in posledično v stagnacijo. Ta razlaga, ki na videz nima kaj dosti opraviti z našo temo, je pomembna, saj je bila v skladu z njo edina možnost, da se Zahodna Evropa izvleče iz krize, ponovna geografska ekspanzija in s tem povečanje števila izkoriščanega prebivalstva. A to ne pomeni, da bi se nujno, sredi krize, majhna državica na jugozahodu Evrope morala spustiti v nekaj, kar se je sprevrglo v veliko pomorsko avanturo.
Zakaj je Portugalska v začetku 15. stoletja pionirsko začela z ekspanzijo, torej skoraj sto let prej, preden je Kolumb, ki so ga poslali Španci, prišel v Ameriko?
…
Se nadaljuje v Torek ob petih.
…
Knjigo Zgodovina Brazilije je mogoče kupiti na spletni strani založbe:
Nakup knjige
