prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

* * *

114.

Pismo Golobici

Mehka! Mila! Moja!

O, polna svetlobe in gruljenja. O, graciozna neujemljivost! O, belina! Čistost! Blesk! Puhaste sanje brez madeža. O, ti, katere krila, zamegljena od hitrosti, s prhutanjem spirajo svet. O, usmiljenje, s katerim pulzira krvni obtok stvari. O, žalost, izjokana iz polnega srca in oproščena. O, preljubi domači kraj moje duše. O, duša.

Graciozna šibkost, ki kraljuje nad močmi!

O, ti, ki si lebdela nad vodami pred stvarjenjem! Ti, katero je Noe po potopu prvo spustil z ladje!

Hranim te, s čimer hranim sebe in ves svet, katerega bistvo si. Kadar se tvoja jata kakor konfeti zasrebri nad mestom, letim z vami. Takoj te prepoznam po lepoti leta. Po belini.

Sveta čista duša, ostani z mano.

Anima! Amen!

Ko te držim na roki, tvoj kljun kljuva kotiček moje ustnice. Blisk se zliva iz tvojih oči in iz središča sveta. Svetloba preplavi moje noge, se zlije po kolenih. Poplava notranje svetlobe zajame moja stegna in doseže moja bedra, moje srce, moje čelo. Moje ustnice se dotaknejo rožnatega kljuna. Zaslepljen z belino, ves iz sebe lahko izgovorim zadnje Kristusove besede po Janezu:

»Vse je izpolnjeno.«

115.

Potem pa

Ruleta dvajsetih se je ustavila na črnem torku. Borzni posredniki so drveli, priganjani s sekundnim kazalcem. Borzni posredniki so razkrili, da delnice tonejo z glasom utopljencev. Horde so tresle vrata zaprtih bank. Nad Wall Street so vrezali Hobbesove besede Človek človeku volk.

Kmetje so na zahodu sežigali žito. V New Yorku so se onesveščali od lakote.

Nemogoče!

Ženske so prodajale »rajska jabolka«, da ne bi prosjačile. V javnih kuhinjah so hodečim ranjencem juho vlivali v klobuke.

Nemogoče!

Lačni so za šest dnevnih obrokov halucinirali na plesnih maratonih.

Nemogoče!

Potem pa se je vdovec Johnson vrnil iz Pariza. Zavzdihnil je in potožil:

»Kamorkoli odidem – sem tam.«

Nato se je nasmehnil in se pohvalil:

»Če nenehno potuješ, nisi nikoli provincialen.«

»Jaz ne mislim tako,« ga je popravil Tesla. »Jaz mislim, da je tvoja duša provinca ali prestolnica, ne glede na to, kje živiš.«

Robert je hotel presenetiti Teslo in mu je prinesel publikacijo srbskega nadrealizma L’Impossible.

»Nemogoče,« se je zasmejal Tesla. »To je refren mojega življenja. To so mi rekli za vsako idejo – odkar vem zase.«

»Si kdaj videl čudež?« je zanimalo Johnsona.

»Kdaj? Vedno!« se je razjezil Tesla.

V sedemdesetih letih so v Gradcu ženske nosile nekaj podobnega čipkastim slinčkom. Minevanje časa je tudi to spremenilo v čudež.

Johnson mu je pripovedoval, da André Breton posluša »geomagnetni pulz Zemlje« in da ljubi nemogoče.

»Nemogoče!« se je znova zasmejal Tesla. »Refren mojega življenja! … Odkar vem zase.«

Naslednjega dne se je popraskal po polcilindru.

»Postalo je predrago,« je rekel. »Postalo je nemogoče.«

»Kaj?«

»Laboratorij.«

Gernsback je razširil roke z gesto, ki je bila hkrati čudenje in privolitev. S Teslo sta skupaj nadzorovala selitev.

Dvajset skrinj s korespondenco, teoretskimi deli in prototipi je potonilo v strašljivo skladišče hotela Pensilvanija.

122.

Vojna svetov

/…/

»Panične množice so zatrpale avtoceste na sever, jug in zahod.

… Langham Field v Virginiji. Izvidniška letala so opazila tri marsovske stroje nad gozdom. Letijo proti Somervillu, prebivalci pa bežijo pred njimi. Ne uporabljajo žarka smrti; četudi se osvajalci premikajo s hitrostjo brzovlaka, pozorno izbirajo svojo pot. Zdi se, da se zavestno izogibajo uničevanju mest in vasi. Ustavijo se, ko uničujejo daljnovode, mostove, proge.

Tukaj je poročilo iz Baskin Ridgea v New Jerseyju. Lovci na rakune so našli drugi cilinder, manjši je od prvega, zarit v veliko močvirje dvajset milj od Morisstowna.«

Zvonovi so zazvonili nad mestom in počasi utihnili.

Glas napovedovalca je odražal resnost trenutka:

»Oglašam se s strehe programskega centra v New Yorku. Zvonovi, ki jih slišite, zvonijo, da bi ljudi opozorili, naj evakuirajo mesto, ker Marsovci …«

V dvorani je nekdo kriknil. Nihče od hipnotiziranih ni vstal.

»Domneva se, da se je v zadnjih dveh urah tri milijone ljudi odpravilo po cestah na sever.

Hutchinson River Parkway je še odprt za avtomobile. Izogibajte se mostovom v smeri Long Islanda … brezupno zatrpani. Vse povezave z obalo Jerseyja zaprte pred desetimi minutami.

Obrambe ni več. Naša armada je izbrisana. Artilerija, aviacija, vse je izbrisano.

To je mogoče naše zadnje oglašanje. Tu bomo ostali do konca.«

Iz zvočnika so prihajali glasovi, ki so peli himno.

Na ulicah je nastal pandemonij. Radio je prilival olje na ogenj.

»Pet mogočnih marsovskih strojev se je izrisalo nad mestom,« je s trdnim glasom sporočil voditelj. V ozadju je bilo slišati ladijske sirene.

»Ravno gledam pristanišče, vse vrste ladij, prepolne ljudi, ki bežijo. Zapuščajo doke!« je vzkliknil voditelj. »Ulice so polne. Zvok je kot za novo leto v mestu.«

Tesla se je kmalu prepričal, da to drži. V času, ko so ideologi hote uporabljali vse anomalije percepcije, ko sta se Chamberlain, nataknjen na metlo, in Daladier, podoben podeželskemu natakarju, slikala v Münchnu, ko je črni šaman Hitler rjovel nad bakladami; v času, ko je Himmler sanjaril o projekcijah filmov na oblakih, so množice pulzirale s svojimi ritmi. Te množice, ki sta jih opisala Ortega y Gasset in Gustave le Bon, so zatrpale newyorške ulice.

Sence so bile zlomljene. Obrazi so bili vzhičeni od groze. Vsi ti ljudje so bili vidna pulziranja nevidnega ognja. Ljudje so se režali z obrazi lisic in divjih mačk. Obrazi so postali maske. Kakor svetloba grmade se je na njih lomila svetloba neona. Eni so zijali in se režali. Drugi so z nazaj nagnjenimi glavami tekli, vlekli otroke za roke, globoko iz grla klicali nekoga, ki se ni hotel odzvati.

Bilo je prepozno za prepričevanje o nasprotnem:

»Govori Orson Welles, dame in gospodje, izven vloge, da bi vas prepričal, da Vojna svetov nima drugega namena kakor biti praznično darilo. Nikakršnih Marsovcev ni bilo. Noč čarovnic je! Mercury Theatre se je na svoj način oblekel v rjuho, skočil izza vogala in zavpil: Bu!«

Ampak norost je bila nalezljiva. Črni madeži so se združevali čez podobe. Ljudje, ki so obtičali v fikcijskem svetu, so zatrpali ceste, se skrivali po kleteh, polnili puške, si ovijali glave z mokrimi brisačami, da bi se zaščitili pred strupenim plinom Marsovcev. Ha! Tesli so rekli, da je nor, ko je govoril o Marsu. Svet je postal temačen in poln podob iz sanj … precej bolj nor od njega.

Po drugi strani pa je bilo vse, kar se je tega večera zgodilo, moč najti na straneh Gernsbackovih Neverjetnih zgodb. Naposled je bil naš osamljeni junak združen z ljudmi z isto iluzijo. Obraz mu je obsijal majhen vznemirjen nasmeh. Nejeverno se je oziral.

Počasi je hodil skozi pohabljene sence. Ob njem je hodil tisti grozljivi drugi. Ni vedel, ali slišita veter ali policijske sirene.

Sredi karnevala je srečal svojega kurirja Kerrigana, ki se je režal z nasmehom mačke iz Alice.

»Gospod Tesla!« je zvonko vzkliknil. »Končno ste vstali iz postelje!«

Prevedla Đurđa Strsoglavec

* * *

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Tesla, portret med maskami lahko kupite v njihovi spletni trgovini.