/ Arhiv / Knjižnica

“Mater, če ni nategun. Iste pizde so, vsi kravatarji po vrsti.”

Nagnem se skozi okno, na polno zajamem vase sveži zrak, nato se vrnem v zatohlost in za seboj pustim okno priprto. Že to je narobe.
»Si blesav?! A ne vidiš, da je bolna? Kaj ti je, da zračiš, ko spi?! Že tako bo morala celo življenje srat v vrečko, in ti mi greš tvegat, da se še prehladi! Povsod te je preveč.«

Samo mrš. Mia je mamino bolezen ves čas doumevala kot osebni poraz in do potankosti se je držala navodil iz bebavih medicinskih priročnikov.
»Že v redu, skuliri se, samo zazdelo se mi je, da bi za spremembo lahko zadihala. Ni še krepnila, veš.«
Mia je dostikrat po najboljših močeh oponašala malomeščanko. »Pssst, kako lahko kaj takšnega sploh izustiš pred njo?!«

Vem, zdelo se ji je, da vse visi na njenih ramenih. Ampak mami sem v resnici stal ob strani vsaj toliko kot ona. Ves dan sem bil doma, medtem ko je stremuško blagorodje gospa doktor škrebljalo članke ali kar koli pač počnejo akademiki. Pri nas smo od nekdaj šolani, a veš kao. Komaj čakam, da na tablo na vratih nabijemo pripis ELITA, da bo še poštarju jasno, čigava gnada prebiva v podrtiji na poti na Grad. Molče sem opazoval, kako je mami utrujeno odprla oči in zdelo se mi je, da je ob vreščanju vznemirjena. Kriv bom seveda jaz, ker sem priškrnil okno.

Ko sem Miji nakazal, naj zniža ton, saj jo je že tako zbudila, je nemudoma pristopila k postelji in pokleknila. Samo še to bi falilo, da bi sklenila roke in zagostolela zdravamarijo. V očeh so se ji v pripravljenosti lesketale solze. Stavil bi, da jih je vadila pred ogledalom. Leta in leta.

»Mamica, v dom boš šla lahko šele čez en mesec,« je zahlipala. Pogosto sem se vprašal, ali joče v svojem imenu ali zavoljo mamine usode. Prav lahko bi oba skrbela za mami tudi doma, toda Miji se nisem zdel dovolj zanesljiv. Odgovoren, je rekla. Njo naj bi potrebovala njena družina, to je poudarila, njena družina. Mijin soprog je zaplankani piflar, tako kot ona. Dal ji je malo sperme in drugi priimek, preživetveno orodje vsake povzpetnice. Prebral je nekaj knjig in jih prepisal, da se lahko ponaša z dizertacijo, kot pravi svojemu iz riti privlečenemu doktoratu. Dela v laboratoriju in meša drek, dobesedno, analizira drek. Resda mu na vratih piše nekaj o veterini, ampak govno je govno. Dvojčka sta sicer gavnarja, ampak samo še vprašanje časa je, kdaj ju bosta naduta samopašneža izklesala v svoja klona.

Iz solidarnosti si ob posteljo potegnem stol, sedem in brez ganotja opazujem Mijin performans. Kako tako zlahka žežnja same nebuloze? Mamica moja levo, mamica moja desno, furt na furt. Za posrat. Odkar je bila mami odpuščena iz bolnišnice, ves čas cmizdri. Vsak dan pride patronažna sestra, in če kdo, bi lahko ona jokala. Mami, ki zaradi težkih antipsihotikov skoraj ne more ostati budna, patronažka zamenja vrečko na trebuhu, jo umiva, ji striže nohte in neguje preležanine. Veliko več, kot kdaj naredi kdorkoli od nas. Ampak Mija vse skupaj vidi, kot da se dogaja izključno njej. Heroj in žrtev hkrati, mešana slika. Z mami preživim celo dopoldne in celo noč. Jaz sem ob njej, ko napol v snu prečesava svoje blodnje. Jaz sem tisti, ki odgovarja na nesmiselno vprašanje: »Kdaj me bodo ubili?« Sprva sem mami zatrjeval, da jo imamo radi in da je njeno življenje še kako polno smisla, zdaj pa samo še popevam in ji pripovedujem zgodbe o turistih. V centru vidiš marsikaj, zato mi štofa ne zmanjka. Mami ne ve, da nisem več vodič po Ljubljani. Ne ve, da nisem več nihče.

Med premišljevanjem, kdo bi mami sploh lahko kaj hotel in zakaj, se zavem, da Mia očitajoče bolšči. »A bi mi vsaj podal robček, da mamico obrišem okrog ust? Ne vidiš, da se slini?«
»Si prepričana, da ne bi raje sebi obrisala nosu, ko se takole cmeriš?« jo zavrnem. »Kaj naj si misli, če pred njo smrkaš? Samo še kakšno čudno idejo ji boš vcepila, da bom potem jaz odgovarjal na zmedena vprašanja, ko bodo zdravila popustila.«

V trenutku mi je bilo žal, ker sem vedel, da mora Mia imeti zadnjo besedo. Na to bi lahko pomislil, preden sem jo pičil. Smili se sama sebi, da smrdi do neba, pa se znajde v sorodu s parijo, ki si ji drzne podati ogledalo. Ob Miinem sikanju skozi solze sem se raje pobral na hodnik.

dedek mraz

recimo, da si star 6 let in imata starša na obisku prijatelje in ti mama v krohotu, ki nakazuje, da bo tisto, kar ima povedati, super ideja, reče: »daj nazovi informacije, da ti daju broj od dedka mraza!«

recimo, da ti takrat že veš, da dedek mraz ne obstaja, in veš tudi, da ti teta na drugi strani telefona iz tega istega razloga vsekakor ne bo dala njegove številke, ampak to vseeno narediš, greš do rdečega iskrinega telefona, pokličeš teto na informacijah in odrasli te potem hitijo spraševat: »šta ti je rekla, šta ti je rekla?« in ti si izmisliš odgovor, izmisliš si, da je rekla, da dedek mraz nima telefona in sprejema samo pisma, to si izmisliš, ker je teta v resnici rekla nekaj strašno dolgočasnega, rekla je: »narobe si poklicala,« in prekinila, zato jim moraš servirati drugo zgodbo, takšno, ob kateri se bodo smejali.

in se, smejijo se. crkavajo od smeha.

recimo, da je tebi to v redu, fino ti je, da jih zabavaš in zato se smejiš tudi sam, čeprav ti je po svoje tudi nelagodno, ampak ne veš, kaj to nelagodje je.

recimo, da se tega dogodka spomniš dobrih dvajset let kasneje. pomisliš, da je nelagodje najbrž izhajalo iz dognanja, da si v svetu odraslih povsem sam.
pomisliš, dobrih dvajset let kasneje, da ni čudno, da nisi nikoli stavil na avtoriteto.

karma police*

v resnici ne vem, kdaj se je začelo. vsekakor davno, preden sem prišla na svet. morda takrat, ko se je dedek vrnil iz ozne in je prvič prijel flašo žganja, ki je potem ni izpustil vse do svoje smrti ob začetku jugoslovanske vojne. ob vsem hrupu tistega časa je dedek odšel tiho in neopazno, kot bi skočil v trgovino po štruco kruha. pridem takoj. babica je ostala sama, kot je bila sama od nekdaj, zdaj s pištolo pod blazino, »jer nikad ne znaš, ko bi mogao doći«. od dveh sinov, ki ju je dedek pustil za sabo, se je prvi s pokanjem šal pretvarjal, da v žepih nima kamnov, ki ga tiščijo navzdol, drugi jo je ucvrl naravnost v armado srbske vojske, kjer je morda našel boljšega očeta.

o maminih ni kaj dosti za reči. dedek je bil nedotakljiva trdnjava ponosa, babica krhka ženska. umrla je od rakave razjede, ki jo je povzročil njegov ponos. njuna hči je od devetega leta dalje vsak večer sedela za hišo, jokala od izčrpanosti in preklinjala neskončne hektarje zemlje in mukanje krav v hlevu in odhod matere, ki jo je pustila samo. jokala je, dokler ni postala nedotakljiva trdnjava ponosa, špartanska bojevnica hladnega pogleda, ki je nič več ne more zlomiti.

ja, najbrž se je tam začelo. in se v burnem tornadu nadaljevalo, stopnjevalo in zapletalo.

ko danes tipam svoj utrujeni trebuh, druge ljudi in debelino neplačanih dolgov, mi je moja vloga povsem jasna. jaz sem vmesni člen v dolgi verigi življenjskih zmot, ki bo štafeto podal naprej.
bi sploh lahko bilo drugače?

_____________________
*radiohead, karma police

v bloku

v bloku diši po pečenem kruhu. na moji levi, na moji desni in pod mano – v treh stanovanjih, ki obdajajo mojega – živijo stare gospe. le stanovanje, ki je nad mojim, mi je uganka. ne vem, kdo biva v njem, ga pa vsekakor slišim. denimo, ko se obrne v postelji. posteljo ima naravnost nad mojo. ob dveh zjutraj, ko navadno še bedim, berem, gledam televizijo, skušam zaspati, slišim obračanje te neznane osebe, ki jo očitno prav tako pesti budnost. če je stara toliko kot gospe, ki me obkrožajo, morda ne spi zato, ker stari ljudje tako ali tako bolj malo spijo. kdo bi vedel. vem samo to, da v treh stanovanjih okoli mojega živijo stare gospe. zelo stare gospe. včasih jih srečam, ko se počasi opotekajo po stopnicah bloka. ustavim se in pridržim vrata. pogovorom se izogibam. preblizu so, da bi jih lahko pozabila. vsak šum, vsak ropot, vsako snidenje bi me spominjalo na njihove zgodbe. tega pa nočem. za tem, ko izrečem svoj kratek ‘dober dan’ in mi počasi odzdravijo, urno stečem proti kolesarnici, kjer osvobodim svoje kolo in dobesedno pobegnem proti mestu. o starkah iz svojega bloka tako ali tako vem že preveč: čisto vse živijo same.
med vožnjo proti mestu, v nasprotni smeri od sončnega zahoda, skušam odriniti misel, ki se mi ob srečanju z njimi navadno porodi. to, da nas koncu poti vse čaka isto: občutek sramote ob zavedanju, da svojega telesa ne moreš več nadzorovati, osamljenost, ker moški tako ali tako umirajo prvi, nemoč, ker pred smrtjo ne boš uspel razrešiti vsega.

»ja neću da umrem,« je babica rekla mojemu ćaletu, svojemu sinu, »dok se vi međusobno ne složite.«
vseeno je umrla. in smo potrebovali še celo desetletje, da za silo spet najdemo drug drugega.

začne se takole: moj ćale, moj foter, moj oče, tisti, ki je povzročil mene in še nekaj drugih, je odličen šofer.

piše se leto 1992. spim v nekdanji zakonski postelji svojih staršev. skupaj z mamo. ne vem, zakaj je tako, ampak tako je. temna noč je, taka noč, zaradi katere majhni otroci zaspijo. potem se odprejo vrata in vstopi on. zdi se mi, da še vedno spim. mama in ćale se začneta zbadati in zdaj več ne spim. ampak ne smem pokazati, da se je kaj spremenilo. kajti nekaj čudnega je v zraku, nekaj, česar še ne poznam, zato moram biti čisto pri miru, povsem kot kamen, povsem, kot da me ni. neko gibanje se prične, postelja se trese, ampak jaz sem še vedno pri miru, jaz še vedno ne obstajam. mama stoka, ćale ne stoka. in tako nekaj časa. dokler ćale ne vstane in gre v kopalnico in mama urno za njim: »jesi se toga naučio kod nje?!« voda teče. voda teče. slišim ćaleta, ki odkoraka. moj ćale vedno odkoraka. potem je samo še mamino dihanje, ki se počasi umirja, in spet nazaj tema. toda večja kot pred njegovim prihodom. taka tema, zaradi katere majhni otroci več ne morejo zaspati.

morda je še vedno isto leto, morda kako kasneje, ne spomnim se in ni važno. majhna sem. »nemoj da me zoveš, kad sam kod kuće,« mi pravi ćale. ko moj ćale reče »kuća«, misli svoj novi dom. z novo ženo in dvema še manjšima otrokoma. »tvoja mati je kurva,« mi pravi ćale. moj ćale me včasih vzame s sabo na izlet, jaz sem njegova skrivna afera med delom, voziva se naokoli in se smejiva, ko se pači in mi kaže, kako moja mama vozi avto. moja mama je izjemno slab šofer. »tvoja mati je kurva,« mi reče ćale.

»znam ja, zakaj boš zapustila službu,« mi po telefonu reče ćale. »ti ne možeš da prihvatiš, da ti neko komanduje.« »ampak, oči, če sem nesrečna,« mu rečem. »ti samo misliš, da si nesrečna,« reče on. »dođi ti kod mene kući, sve ćemo mi to srediti.« ko moj ćale reče »srediti«, razmišlja, kako bi me predrugačil, da ne bom več narobe, ampak prav. »moja žena će ti skuvati kafu,« mi reče. ko moj ćale razmišlja o meni, ne vidi vprašajev, ampak en sam klicaj. včasih se poheca in pravi: »sve je to samo život, ko ga jebe.«

moj ćale je odličen šofer.

posttravmatski stresni sindrom

dedek je na mino stopil šele po drugi svetovni vojni. šele po ozni. mina ga je čakala doma, ko je odprl vrata prostora, ki se ni skladal s kasarnami in sobami za zasliševanje. kam v hiško, nared za povijanje otrok, naj spravi svojo udeležbo v izvajanju zla?

leta dolgo je dobival navodila. denimo, zašij moža ženske, s katero spi naš nadrejeni. take stvari. in dedek je to storil, ne samo enkrat, tudi ne samo dvakrat. sprašujem se, koliko nedolžnih je poslal na odstrel in s tem odredil njihove zgodbe, posledično pa tudi svojo in potem še sinovo in potem še mojo, ker, kot pravim, dedka je mina čakala doma. nihče ne kroji tujih usod, ne da bi s tem vplival na lastno. kot bi njegove tresoče roke ob izvajanju ukazov napovedovale neko notranjo eksplozijo, ki se ima še zgoditi.

namreč, nekega dne je pobegnil, pustil za sabo vojaško obleko, prišel domov, legel v toplo posteljo k svoji ženi in se v trenutku, ko sta se njuni telesi prepletli, zavedel: od zdaj naprej lahko zdrži vse, kar mu življenje prinese, razen lepote in nežnosti.

kako je ćale zapuščal mamo 

ćale sedi na robu sedežne – s slušalko iskrinega stacionarnega telefona ob ušesu – in s hrbtom varuje pogovor pred mamo, ki v kuhinji ropota s posodo.

ti ležiš pod klubsko mizico ob sedežni in si iz vzorcev na lesu ustvarjaš lastno ‘životinjsko carstvo’. tisti vzorec levo je zebra v teku. en teden nazaj je bil tiger, ampak danes je zebra. ker so zebre bolj prijazne od tigrov. vzameš zelen flomaster in zebri narišeš dolg, košat rep.

mama stoji na prehodu med kuhinjo in dnevno sobo, z ledenim pogledom zre v ćaleta, tako ledenim, da se temperatura v hipu spusti za nekaj stopinj, ampak ćale tega ne opazi, on gleda nekako razneženo v svojo desno copato in šepeta v slušalko.

»važi, dočiću,« tiho reče in odloži.

»s kim si prićao?« zakriči tvoja mama, ki še vedno stoji na prehodu, zdaj že vsa zaripla v obraz.

»šta te briga, s kim sam ja prićao,« pravi ćale, vstane in namerava odkorakati.

tvoj ćale vedno odkoraka.

»jel ona tvoja kurva, je li?« vpije mama in besno opleta s servieto.

»pa koji kurac tebe briga ko …«

mama se požene proti telefonu in pritisne tipko za ponovno klicanje.

ćale se sunkovito obrne, potem vleče telefon iz maminih rok, ampak mama ne popušča, zato jo z vso silo odrine, da jo odnese kake tri metre nazaj. trenutek za tem v steno leti rdeč iskrin telefon. z žico vred.

»idi onda njoj,« s histeričnim, napol jokavim glasom vpije mama, »šta radiš tu?«

»idem,« mirno odvrne ćale, odpre vrata in jih z vso silo zaloputne za sabo.

mama gre za njim po stopnicah. »proklet kurbir,« se dere, »jesam to zaslužila, a? to sam zaslužila!?«

pustila je odprta vrata. tvoja sestra v spodnjem nadstropju nabija pearl jame. z dovoza je pravkar speljal avto.

ležiš pod mizo in gledaš vzorce na lesu. malce pomisliš, potem vzameš flomaster in zebri narišeš velike, rdeče oči.

*

Se nadaljuje – v torek ob petih …

Požrl sem slino ter si predstavljal, da imam v ustih in na prstih in skratka povsod po sebi še vedno okus po njenem telesu.

“Poslušal sem njeno – in svoje – dihanje, nočno brnenje mesta, parajočo tišino gorečih zastorov in zaprl oči.”

‘Česa si želiš?’ Glas globoko v meni. Iskren odgovor: ‘Ne vem.’

“Čeprav sem glavo nagnila rahlo navzgor, mi dve drobni solzi vseeno spolzita čez lice in se zapeljeta po moji bradi […]”

Kdo sem? Kratka tišina. Pisateljica v gradnji. Pišeš? Poskušam.

»Predstavljajte si,« reče Izidor počasi in poudarjeno, »da je slovenska kultura prostor v vašem stanovanju.«