/ Arhiv / Knjižnica

“Čeprav sem glavo nagnila rahlo navzgor, mi dve drobni solzi vseeno spolzita čez lice in se zapeljeta po moji bradi […]”

Kdo sem? Kratka tišina. Pisateljica v gradnji. Pišeš? Poskušam.

»Predstavljajte si,« reče Izidor počasi in poudarjeno, »da je slovenska kultura prostor v vašem stanovanju.«

Jaz pa sedim – osi se je pridružil sršen, brenčita glasno kot majhen moped – in grizem neki metaforični svinčnik, ki je v resnici samo pero, in se sprašujem, ali naj ali ne. Zapišem. Reproduciram.

Koliko ljudi si želi, da bi bila ta pesem krajša / Koliko ljudi si želi, da se ne bi nikdar končala …

“Zgodb je ful. Zgodb je preveč. Zgodb je za 2 leti.”

“Na konc je znoru, me skor sam fuknil v prepad in rekel, naj si poiščem pomoč. Sam res. Pomoč.”

Ej, modeli, bodmo resni. Ti nisi več znan glasbenik, ti nisi več znan specialec in ti ne živiš več v Ameriki. V kurcu smo.

Ko te pokliče slučajno po dveh tednih in ko dvigneš, prijavi: “Se opravičujem, pomota”, ti je spet jasno. Odpikala te je. Lastna mati.