“Čeprav sem glavo nagnila rahlo navzgor, mi dve drobni solzi vseeno spolzita čez lice in se zapeljeta po moji bradi […]”
Polka s peščenih bankin (2. del)
»Predstavljajte si,« reče Izidor počasi in poudarjeno, »da je slovenska kultura prostor v vašem stanovanju.«
Polka s peščenih bankin (1. del)
Jaz pa sedim – osi se je pridružil sršen, brenčita glasno kot majhen moped – in grizem neki metaforični svinčnik, ki je v resnici samo pero, in se sprašujem, ali naj ali ne. Zapišem. Reproduciram.
Davek na dodano vrednost
Koliko ljudi si želi, da bi bila ta pesem krajša / Koliko ljudi si želi, da se ne bi nikdar končala …
Creepyatria (3. del)
“Na konc je znoru, me skor sam fuknil v prepad in rekel, naj si poiščem pomoč. Sam res. Pomoč.”
Creepyatria (2. del)
Ej, modeli, bodmo resni. Ti nisi več znan glasbenik, ti nisi več znan specialec in ti ne živiš več v Ameriki. V kurcu smo.
Creepyatria (1. del)
Ko te pokliče slučajno po dveh tednih in ko dvigneš, prijavi: “Se opravičujem, pomota”, ti je spet jasno. Odpikala te je. Lastna mati.