/ Arhiv / Knjižnica

Bolje je malo več misliti, kot veliko govoriti, je modroval Stipe. Morda kaj prebrati, mislim, kakšno krajšo zgodbo, predvsem pa poslušati človeka, razumeš, človeka je potrebno poslušati.

… srh me spreletava. Čutim da bo oče nekaj povedal. In res.

Vzel sem tvoj denar in spizdil čez mejo, piše na listu. Yeah right, si mislim jaz …

Zoki je razumel, kaj mislim s tem povedati. “Dobro,” je rekel, “avto je tako ali tako tvoj. Evo ti ključe.”

Napočil je torej dan, ki ga je ljudstvo čakalo, dan, ki se ga je ljudstvo tudi balo. “Ste z mano ali proti sebi?”

Fokus: šank. Nekje mora biti. Tam se bom lahko naslonila in obrnila, da s pogledom prečešem množico, izročim darilo, čestitam in grem.

Krade torej, nič drastičnega, pomislim, sploh pa s seboj v bolnico nisem vzela prav ničesar dragocenega …

“Mater, če ni nategun. Iste pizde so, vsi kravatarji po vrsti.”

Nagnem se skozi okno, na polno zajamem vase sveži zrak, nato se vrnem v zatohlost in za seboj pustim okno priprto. Že to je narobe.
»Si blesav?! A ne vidiš, da je bolna? Kaj ti je, da zračiš, ko spi?! Že tako bo morala celo življenje srat v vrečko, in ti mi greš tvegat, da se še prehladi! Povsod te je preveč.«

Samo mrš. Mia je mamino bolezen ves čas doumevala kot osebni poraz in do potankosti se je držala navodil iz bebavih medicinskih priročnikov.
»Že v redu, skuliri se, samo zazdelo se mi je, da bi za spremembo lahko zadihala. Ni še krepnila, veš.«
Mia je dostikrat po najboljših močeh oponašala malomeščanko. »Pssst, kako lahko kaj takšnega sploh izustiš pred njo?!«

Vem, zdelo se ji je, da vse visi na njenih ramenih. Ampak mami sem v resnici stal ob strani vsaj toliko kot ona. Ves dan sem bil doma, medtem ko je stremuško blagorodje gospa doktor škrebljalo članke ali kar koli pač počnejo akademiki. Pri nas smo od nekdaj šolani, a veš kao. Komaj čakam, da na tablo na vratih nabijemo pripis ELITA, da bo še poštarju jasno, čigava gnada prebiva v podrtiji na poti na Grad. Molče sem opazoval, kako je mami utrujeno odprla oči in zdelo se mi je, da je ob vreščanju vznemirjena. Kriv bom seveda jaz, ker sem priškrnil okno.

Ko sem Miji nakazal, naj zniža ton, saj jo je že tako zbudila, je nemudoma pristopila k postelji in pokleknila. Samo še to bi falilo, da bi sklenila roke in zagostolela zdravamarijo. V očeh so se ji v pripravljenosti lesketale solze. Stavil bi, da jih je vadila pred ogledalom. Leta in leta.

»Mamica, v dom boš šla lahko šele čez en mesec,« je zahlipala. Pogosto sem se vprašal, ali joče v svojem imenu ali zavoljo mamine usode. Prav lahko bi oba skrbela za mami tudi doma, toda Miji se nisem zdel dovolj zanesljiv. Odgovoren, je rekla. Njo naj bi potrebovala njena družina, to je poudarila, njena družina. Mijin soprog je zaplankani piflar, tako kot ona. Dal ji je malo sperme in drugi priimek, preživetveno orodje vsake povzpetnice. Prebral je nekaj knjig in jih prepisal, da se lahko ponaša z dizertacijo, kot pravi svojemu iz riti privlečenemu doktoratu. Dela v laboratoriju in meša drek, dobesedno, analizira drek. Resda mu na vratih piše nekaj o veterini, ampak govno je govno. Dvojčka sta sicer gavnarja, ampak samo še vprašanje časa je, kdaj ju bosta naduta samopašneža izklesala v svoja klona.

Iz solidarnosti si ob posteljo potegnem stol, sedem in brez ganotja opazujem Mijin performans. Kako tako zlahka žežnja same nebuloze? Mamica moja levo, mamica moja desno, furt na furt. Za posrat. Odkar je bila mami odpuščena iz bolnišnice, ves čas cmizdri. Vsak dan pride patronažna sestra, in če kdo, bi lahko ona jokala. Mami, ki zaradi težkih antipsihotikov skoraj ne more ostati budna, patronažka zamenja vrečko na trebuhu, jo umiva, ji striže nohte in neguje preležanine. Veliko več, kot kdaj naredi kdorkoli od nas. Ampak Mija vse skupaj vidi, kot da se dogaja izključno njej. Heroj in žrtev hkrati, mešana slika. Z mami preživim celo dopoldne in celo noč. Jaz sem ob njej, ko napol v snu prečesava svoje blodnje. Jaz sem tisti, ki odgovarja na nesmiselno vprašanje: »Kdaj me bodo ubili?« Sprva sem mami zatrjeval, da jo imamo radi in da je njeno življenje še kako polno smisla, zdaj pa samo še popevam in ji pripovedujem zgodbe o turistih. V centru vidiš marsikaj, zato mi štofa ne zmanjka. Mami ne ve, da nisem več vodič po Ljubljani. Ne ve, da nisem več nihče.

Med premišljevanjem, kdo bi mami sploh lahko kaj hotel in zakaj, se zavem, da Mia očitajoče bolšči. »A bi mi vsaj podal robček, da mamico obrišem okrog ust? Ne vidiš, da se slini?«
»Si prepričana, da ne bi raje sebi obrisala nosu, ko se takole cmeriš?« jo zavrnem. »Kaj naj si misli, če pred njo smrkaš? Samo še kakšno čudno idejo ji boš vcepila, da bom potem jaz odgovarjal na zmedena vprašanja, ko bodo zdravila popustila.«

V trenutku mi je bilo žal, ker sem vedel, da mora Mia imeti zadnjo besedo. Na to bi lahko pomislil, preden sem jo pičil. Smili se sama sebi, da smrdi do neba, pa se znajde v sorodu s parijo, ki si ji drzne podati ogledalo. Ob Miinem sikanju skozi solze sem se raje pobral na hodnik.

dedek mraz

recimo, da si star 6 let in imata starša na obisku prijatelje in ti mama v krohotu, ki nakazuje, da bo tisto, kar ima povedati, super ideja, reče: »daj nazovi informacije, da ti daju broj od dedka mraza!«

recimo, da ti takrat že veš, da dedek mraz ne obstaja, in veš tudi, da ti teta na drugi strani telefona iz tega istega razloga vsekakor ne bo dala njegove številke, ampak to vseeno narediš, greš do rdečega iskrinega telefona, pokličeš teto na informacijah in odrasli te potem hitijo spraševat: »šta ti je rekla, šta ti je rekla?« in ti si izmisliš odgovor, izmisliš si, da je rekla, da dedek mraz nima telefona in sprejema samo pisma, to si izmisliš, ker je teta v resnici rekla nekaj strašno dolgočasnega, rekla je: »narobe si poklicala,« in prekinila, zato jim moraš servirati drugo zgodbo, takšno, ob kateri se bodo smejali.

in se, smejijo se. crkavajo od smeha.

recimo, da je tebi to v redu, fino ti je, da jih zabavaš in zato se smejiš tudi sam, čeprav ti je po svoje tudi nelagodno, ampak ne veš, kaj to nelagodje je.

recimo, da se tega dogodka spomniš dobrih dvajset let kasneje. pomisliš, da je nelagodje najbrž izhajalo iz dognanja, da si v svetu odraslih povsem sam.
pomisliš, dobrih dvajset let kasneje, da ni čudno, da nisi nikoli stavil na avtoriteto.

karma police*

v resnici ne vem, kdaj se je začelo. vsekakor davno, preden sem prišla na svet. morda takrat, ko se je dedek vrnil iz ozne in je prvič prijel flašo žganja, ki je potem ni izpustil vse do svoje smrti ob začetku jugoslovanske vojne. ob vsem hrupu tistega časa je dedek odšel tiho in neopazno, kot bi skočil v trgovino po štruco kruha. pridem takoj. babica je ostala sama, kot je bila sama od nekdaj, zdaj s pištolo pod blazino, »jer nikad ne znaš, ko bi mogao doći«. od dveh sinov, ki ju je dedek pustil za sabo, se je prvi s pokanjem šal pretvarjal, da v žepih nima kamnov, ki ga tiščijo navzdol, drugi jo je ucvrl naravnost v armado srbske vojske, kjer je morda našel boljšega očeta.

o maminih ni kaj dosti za reči. dedek je bil nedotakljiva trdnjava ponosa, babica krhka ženska. umrla je od rakave razjede, ki jo je povzročil njegov ponos. njuna hči je od devetega leta dalje vsak večer sedela za hišo, jokala od izčrpanosti in preklinjala neskončne hektarje zemlje in mukanje krav v hlevu in odhod matere, ki jo je pustila samo. jokala je, dokler ni postala nedotakljiva trdnjava ponosa, špartanska bojevnica hladnega pogleda, ki je nič več ne more zlomiti.

ja, najbrž se je tam začelo. in se v burnem tornadu nadaljevalo, stopnjevalo in zapletalo.

ko danes tipam svoj utrujeni trebuh, druge ljudi in debelino neplačanih dolgov, mi je moja vloga povsem jasna. jaz sem vmesni člen v dolgi verigi življenjskih zmot, ki bo štafeto podal naprej.
bi sploh lahko bilo drugače?

_____________________
*radiohead, karma police

v bloku

v bloku diši po pečenem kruhu. na moji levi, na moji desni in pod mano – v treh stanovanjih, ki obdajajo mojega – živijo stare gospe. le stanovanje, ki je nad mojim, mi je uganka. ne vem, kdo biva v njem, ga pa vsekakor slišim. denimo, ko se obrne v postelji. posteljo ima naravnost nad mojo. ob dveh zjutraj, ko navadno še bedim, berem, gledam televizijo, skušam zaspati, slišim obračanje te neznane osebe, ki jo očitno prav tako pesti budnost. če je stara toliko kot gospe, ki me obkrožajo, morda ne spi zato, ker stari ljudje tako ali tako bolj malo spijo. kdo bi vedel. vem samo to, da v treh stanovanjih okoli mojega živijo stare gospe. zelo stare gospe. včasih jih srečam, ko se počasi opotekajo po stopnicah bloka. ustavim se in pridržim vrata. pogovorom se izogibam. preblizu so, da bi jih lahko pozabila. vsak šum, vsak ropot, vsako snidenje bi me spominjalo na njihove zgodbe. tega pa nočem. za tem, ko izrečem svoj kratek ‘dober dan’ in mi počasi odzdravijo, urno stečem proti kolesarnici, kjer osvobodim svoje kolo in dobesedno pobegnem proti mestu. o starkah iz svojega bloka tako ali tako vem že preveč: čisto vse živijo same.
med vožnjo proti mestu, v nasprotni smeri od sončnega zahoda, skušam odriniti misel, ki se mi ob srečanju z njimi navadno porodi. to, da nas koncu poti vse čaka isto: občutek sramote ob zavedanju, da svojega telesa ne moreš več nadzorovati, osamljenost, ker moški tako ali tako umirajo prvi, nemoč, ker pred smrtjo ne boš uspel razrešiti vsega.

»ja neću da umrem,« je babica rekla mojemu ćaletu, svojemu sinu, »dok se vi međusobno ne složite.«
vseeno je umrla. in smo potrebovali še celo desetletje, da za silo spet najdemo drug drugega.