začne se takole: moj ćale, moj foter, moj oče, tisti, ki je povzročil mene in še nekaj drugih, je odličen šofer.
piše se leto 1992. spim v nekdanji zakonski postelji svojih staršev. skupaj z mamo. ne vem, zakaj je tako, ampak tako je. temna noč je, taka noč, zaradi katere majhni otroci zaspijo. potem se odprejo vrata in vstopi on. zdi se mi, da še vedno spim. mama in ćale se začneta zbadati in zdaj več ne spim. ampak ne smem pokazati, da se je kaj spremenilo. kajti nekaj čudnega je v zraku, nekaj, česar še ne poznam, zato moram biti čisto pri miru, povsem kot kamen, povsem, kot da me ni. neko gibanje se prične, postelja se trese, ampak jaz sem še vedno pri miru, jaz še vedno ne obstajam. mama stoka, ćale ne stoka. in tako nekaj časa. dokler ćale ne vstane in gre v kopalnico in mama urno za njim: »jesi se toga naučio kod nje?!« voda teče. voda teče. slišim ćaleta, ki odkoraka. moj ćale vedno odkoraka. potem je samo še mamino dihanje, ki se počasi umirja, in spet nazaj tema. toda večja kot pred njegovim prihodom. taka tema, zaradi katere majhni otroci več ne morejo zaspati.
morda je še vedno isto leto, morda kako kasneje, ne spomnim se in ni važno. majhna sem. »nemoj da me zoveš, kad sam kod kuće,« mi pravi ćale. ko moj ćale reče »kuća«, misli svoj novi dom. z novo ženo in dvema še manjšima otrokoma. »tvoja mati je kurva,« mi pravi ćale. moj ćale me včasih vzame s sabo na izlet, jaz sem njegova skrivna afera med delom, voziva se naokoli in se smejiva, ko se pači in mi kaže, kako moja mama vozi avto. moja mama je izjemno slab šofer. »tvoja mati je kurva,« mi reče ćale.
»znam ja, zakaj boš zapustila službu,« mi po telefonu reče ćale. »ti ne možeš da prihvatiš, da ti neko komanduje.« »ampak, oči, če sem nesrečna,« mu rečem. »ti samo misliš, da si nesrečna,« reče on. »dođi ti kod mene kući, sve ćemo mi to srediti.« ko moj ćale reče »srediti«, razmišlja, kako bi me predrugačil, da ne bom več narobe, ampak prav. »moja žena će ti skuvati kafu,« mi reče. ko moj ćale razmišlja o meni, ne vidi vprašajev, ampak en sam klicaj. včasih se poheca in pravi: »sve je to samo život, ko ga jebe.«
moj ćale je odličen šofer.
posttravmatski stresni sindrom
dedek je na mino stopil šele po drugi svetovni vojni. šele po ozni. mina ga je čakala doma, ko je odprl vrata prostora, ki se ni skladal s kasarnami in sobami za zasliševanje. kam v hiško, nared za povijanje otrok, naj spravi svojo udeležbo v izvajanju zla?
leta dolgo je dobival navodila. denimo, zašij moža ženske, s katero spi naš nadrejeni. take stvari. in dedek je to storil, ne samo enkrat, tudi ne samo dvakrat. sprašujem se, koliko nedolžnih je poslal na odstrel in s tem odredil njihove zgodbe, posledično pa tudi svojo in potem še sinovo in potem še mojo, ker, kot pravim, dedka je mina čakala doma. nihče ne kroji tujih usod, ne da bi s tem vplival na lastno. kot bi njegove tresoče roke ob izvajanju ukazov napovedovale neko notranjo eksplozijo, ki se ima še zgoditi.
namreč, nekega dne je pobegnil, pustil za sabo vojaško obleko, prišel domov, legel v toplo posteljo k svoji ženi in se v trenutku, ko sta se njuni telesi prepletli, zavedel: od zdaj naprej lahko zdrži vse, kar mu življenje prinese, razen lepote in nežnosti.
kako je ćale zapuščal mamo
ćale sedi na robu sedežne – s slušalko iskrinega stacionarnega telefona ob ušesu – in s hrbtom varuje pogovor pred mamo, ki v kuhinji ropota s posodo.
ti ležiš pod klubsko mizico ob sedežni in si iz vzorcev na lesu ustvarjaš lastno ‘životinjsko carstvo’. tisti vzorec levo je zebra v teku. en teden nazaj je bil tiger, ampak danes je zebra. ker so zebre bolj prijazne od tigrov. vzameš zelen flomaster in zebri narišeš dolg, košat rep.
mama stoji na prehodu med kuhinjo in dnevno sobo, z ledenim pogledom zre v ćaleta, tako ledenim, da se temperatura v hipu spusti za nekaj stopinj, ampak ćale tega ne opazi, on gleda nekako razneženo v svojo desno copato in šepeta v slušalko.
»važi, dočiću,« tiho reče in odloži.
»s kim si prićao?« zakriči tvoja mama, ki še vedno stoji na prehodu, zdaj že vsa zaripla v obraz.
»šta te briga, s kim sam ja prićao,« pravi ćale, vstane in namerava odkorakati.
tvoj ćale vedno odkoraka.
»jel ona tvoja kurva, je li?« vpije mama in besno opleta s servieto.
»pa koji kurac tebe briga ko …«
mama se požene proti telefonu in pritisne tipko za ponovno klicanje.
ćale se sunkovito obrne, potem vleče telefon iz maminih rok, ampak mama ne popušča, zato jo z vso silo odrine, da jo odnese kake tri metre nazaj. trenutek za tem v steno leti rdeč iskrin telefon. z žico vred.
»idi onda njoj,« s histeričnim, napol jokavim glasom vpije mama, »šta radiš tu?«
»idem,« mirno odvrne ćale, odpre vrata in jih z vso silo zaloputne za sabo.
mama gre za njim po stopnicah. »proklet kurbir,« se dere, »jesam to zaslužila, a? to sam zaslužila!?«
pustila je odprta vrata. tvoja sestra v spodnjem nadstropju nabija pearl jame. z dovoza je pravkar speljal avto.
ležiš pod mizo in gledaš vzorce na lesu. malce pomisliš, potem vzameš flomaster in zebri narišeš velike, rdeče oči.
*
Se nadaljuje – v torek ob petih …
