Jeff Halper je videl, kako izraelski bagri ne podirajo le palestinskih hiš, ampak ubijajo ljudi. V svoji zadnji knjigi, Vojna proti ljudem (War Against the People) piše o izraelski vojaški industriji, ki znanje in tehnologijo, preizkušeno na Palestinkah in Palestincih, prodaja kapitalističnim hegemonom sveta – da ohranjajo oblast in pacifirajo upore. S tem si Izrael kupuje mednarodno sprenevedanje ob kršitvah mednarodnega prava, ki jih vrši vsak dan. Jeff Halper piše o nano-botih: o mikroskopsko majhnih napravah, ki se jih nad območje spusti kot nanoprah, da prepoznajo in uničijo določen DNK. Piše o robotih, ki “zaznajo in eliminirajo grožnjo” na meji z Gazo – o strojih, ki namesto vojakov v stražnih stolpih ubijajo ljudi. To je tehnologija, ki zanima vse voditelje kapitalističnega sveta, razlaga ameriško-izraelski antropolog.

foto: Kristina Božič

Pišete o palestinizaciji sveta. Za kaj gre?

Palestina predstavlja Izraelu enak problem kot ga globalni jug predstavlja globalnemu severu: kako nadzirati ljudi, vzeti njihovo zemljo in naravne vire, a jih izključiti iz širšega sistema – četudi so prisotni? V Izraelu obstaja pojem prisotni odsotni (present absentees, op.p.). Palestinci, ki so ostali v Palestini, a so bili leta 1948 med Nakbo prisiljeni pobegniti s svojih domov. So tam, pristoni, a so odsotni. Ljudje globalnega juga, četudi predstavljajo večino človeštva, so za kapitalistični sistem prisotni odsotni – ne vidi jih, niso pomembni, nikoli ne bodo izobraženi ne potrošniki – to pa je največji greh. So le cokla in zato jih želi sistem odrezati: korporativni svet jih vidi kot presežno človeštvo. A ljudje takega odrivanja, izkoriščanja in zatiranje ne prenašajo mirno. Uprejo se.

Danes seže ta vzorec tudi v centre kapitalističnega sveta: revni, migranti, begunci, temnopolti, mladi srednjega razreda, ki so predstavljali hrbtenico gibanja Occupy, vaša generacija … vse bolj in bolj ste odrezani, izključeni iz sistema. A kapitalistični sistem deluje kot hegemon – predstaviti se želi na prijazen način, kot del nas: to ustvarja Hollywood, globaliziran svet športa… Vsi smo del tega. Na tekmi navijaš, v VIP ložah, umaknjen, pa je korporativni lastnik ekipe. Gre za posel, ne za šport. Hegemonija želi ljudi pritegniti k sebi na prijazen način, a ko pride do upora, je tam tudi sila, da ljudi zatreš – pacificiraš. Gre za neopazen vojaškopolicijski nadzor. Pozorni smo le na delčke: brezpilotna letala, kamere… A gre za izjemno obsežen sistem. Levica ga ponavadi ne problematizira. Ne gre za klasično vojskovanje – Izrael Palestince nadzoruje in kaznuje ves čas. In to mora kapitalistični sistem izvajati nad tistimi, ki jih izkorišča in se upirajo. Vsake toliko pa pride tudi do velikega spopada. Do Gaze …

Da se šokira.

Da. In preizkusi nova orožja. A večino časa teče konflikt nizke napetosti. Protiteroristične in protiuporniške akcije, izredno stanje – kakršno vlada v Franciji sedaj že mesece. Izrael ponuja kapitalističnim silam model, kako policijsko nadzirati in kaznovati svet in ohranjati ljudi v stanju trajne pacifikacije. Gre za besedo, ki jo redko slišite: opisuje stanje stalnega zatiranja, ki se ne konča: trajna pacifikacija, v kateri je upor nemogoč. V tem se je Izrael izmojstril.

Del hegemonske moči je tudi, da ljudje vseeno želijo biti del nje, člani privilegiranega kluba. Tekmovalnost vrojena v kapitalizem to vzpodbuja. Kako uspešno se lahko sistem razkrije?

Kapitalistični sistem je zelo zapeljiv, saj deluje v veliki meri na osnovi videza svobodne volje. Spremeni načela in obnašanje skupin ljudi ter posameznikov. Sesuje in razgradi kulture ter skupnosti, da lahko individualizira in atomizira. Človek ostane le še potrošnik. Nato sistem na novo vzpostavi skupnosti po svoji meri – skupnosti potrošnikov, ki jih nagovarja: tiste, ki uporabljajo smučke x; skupnost kupcev, ki kupujejo y zdrave izdelke. Ne gre le za ekonomski sistem, gre za totalen sistem. Totalitarizem, če želite. V njem prostovoljno, morda nezavedno sodelujemo.

Kako to spremeniti, je pomembno vprašanje. Trenutno opozarjam na strukture in procese, ki nas kapitalizirajo in na katere opozarjajo tudi drugi. Želim pa vzpostaviti mrežo ljudi, ki bi skupaj zbrali ideje, kako oblikovati protihegemonijo, ki si jo bomo ljudje želeli. Radikalni Islam ali Severna Koreja verjetno nista sistema, ki ju hočemo. Glavno vprašanje je torej, kaj želimo? Kakšno strategijo in pot lahko razvijemo do tja? Imamo kritike sistema, od Davida Harveyja do Naomi Klein… A umanjka gibanje. Svetovni socialni forum je vsako leto bolj žalosten dogodek. Mene zanima protihegemonska infrastruktura, ki živi in obstaja med letnimi dogodki in srečanji. Bojim se, da smo zelo podhranjeni: z misleci, gibanji, strategijami in strukturami ter celo z jezikom, kako o tem govoriti. Sistem je v 89. minuti, mi pa se preštevamo na začetni črti.

foto: Kristina Božič

Vidite v Palestini gibanja, ki so lahko model, navdih?

Navdih je že samo dejstvo, da so se Palestinci uprli in se upirajo pacifikaciji. Izrael pri tem ni popolnoma uspel. Palestince uporablja in zlorablja ves čas – Palestina je stalni laboratorij. A jim celo Gaze, te kletke, ni uspelo popolnoma pokoriti in pacifirati. Upor proti resničnemu, fizičnemu zatiranju je mogoč.

Vendar deluje kapitalistični sistem mnogo bolj prihuljeno: zatiranje je bolj razpršeno, posredno. Palestinci koristijo Izraelu in kapitalističnim centrom moči, da na njih razvijajo strategije, kako zatreti upore, ko stvari zavrejo. A to je le manjši del stalne strukture pacifikacije, ki je del kapitalističnega sistema. Ta deluje na ravni vsakdana: kako se nekatere ljudi vključi, druge odrine stran. Za razvijanje teh metod kapitalizem ne potrebuje Izraela.

Izraelsko znanje je uporabno le, ko gredo stvari čez rob?

Da. In ko pride do postavljanja situacije v kontekst, do uokvirjanja. O tem veliko pišem. Izrael veliko časa in znanja posveti temu, kako legitimen upor predstaviti kot nelegitimen, nelegalen, zločinski. Kako spremeniš zatirane v zločince, okupatorja pa v mirnega, ljubečega demokrata? Izraelu je v tem pogledu uspelo celoten položaj v Palestini postaviti na glavo.
Kapitalistični sistem ima danes podoben problem: če ga bo večina ljudi začela prepoznavati kot zatiralskega, izkoriščevalskega in močnega, bo izgubil svojo moralno kredibilnost in upor bo postal legitimen. Izrael lahko tu pomaga: ne le pri znanju, kako zatreti upor, ampak kako zatiranje izvajati na način, da se ne izgubi prijazne in dobronamerne maske – maske demokracije in svobode, ki je proti “teroristom”. Jezik je tu ključnega pomena.

Ne gre torej le za upor ampak za razkrinkanje sistema?

Zagotovo. To poskuša narediti gibanje BDS – za bojkot, deinvesticije in sankcije proti Izraelu dokler ta ne začne spoštovati mednarodnega prava. Zato predstavlja BDS Izraelu grožnjo – grožnjo reformulacije. Izrael ni majhna demokracija, ki se brani pred terorizmom. Gre za močno silo, četrto največjo atomsko državo, z jedrskim orožjem, ki je okupator, kršitelj prava človekovih pravic in mednarodnega prava širše. Okupacijo izvaja aktivno in jo širi. Rušenja palestinskih hiš nimajo veze z varnostjo – gre za razseljevanje Palestincev in čiščenje zemlje za Izraelce.

Če nam uspe sistem razkrinkati, opisati in prikazati v njegovih pravih barvah, je to za sistem največja grožnja. Naslednji korak, je končni cilj: kam gremo? Kaj želimo doseči? To je problem tako v Palestini in pri gibanju BDS kot v boju proti globalnemu kapitalističnemu sistemu. Uokvirjanje sistema na novo je za ljudi grozeče: njihov svet se sesuje. To plaši. In če ljudem ne znaš povedati, kaj sledi, potem ni važno, da se v resnici strinjajo s tabo – če ne bodo vedeli, kaj jih čaka in ne bodo v tistem prepoznali nečesa, kar si sami želijo, ne bodo naredili koraka naprej. Levica tega zaenkrat ne zna.

Ne gre tu za strateško odločitev, glede na to da je kapitalizem sistem, ki je sposoben vse vključiti, si prisvojiti in “pokvariti” cilj, še preden se ga doseže?

Bojim se, da gre prej za prestrašenost in preračunljivost. Gibanja se bojijo, da bodo, če jasno definirajo cilj, izgubili del ljudi, ki jih sedaj podpirajo. A tu se začne idejni boj – kako ljudem pokazati, da drugačen svet ne bo slabši: da konec okupacije, spoštovana pravica pregnanih Palestincev do vrnitve in enakopraven položaj Palestincev v Izraelu, ne bodo pomenili uničenja Izraelcev? Kako lahko dosežemo pravičen mir? Če o tem ne spregovorimo jasno in glasno, se bodo ljudje le bali in ostali negotovi.

foto: Kristina Božič

Vaša ideja?

David Harvey v svoji zadnji knjigi govori o 17 kontradikcijah kapitalizma. Koncept, ki mene zanima, je bolj preprost: sistem, osrediščen na človeka. Živimo v sistemu, ki je osrediščen na kapital. Peščica ljudi služi denar in kuje dobičke na račun izkoriščenja množice drugih ljudi. Ne moremo imeti enakopravnosti, ker potem ne bo niti presežne vrednosti, ki je podlaga dobičku. Neenakost je predpogoj kapitalizma. Temu lahko rečemo izkoriščanje ali kako drugače: gre za sistem, v katerem določeni ljudje vladajo nad drugimi, denar pa je razdeljen nepravično. Sistem ima svojo logiko. Za nekatere deluje zelo dobro. A ne za večino.

Mene zanima, kaj bi pomenilo, če bi potrebe človeka postavili na prvo mesto. To odpira ogromno vprašanj: kaj so skupne, kaj posamezne potrebe, kako uskladiti vlogo različnih skupnosti in svobodo posameznika. Vsekakor ne želimo nazaj v svet, kjer imamo enoumje.

Kako močni so interesi vojaške, varnostne industrije?

Gre za začaran krog: ker je sistem nepravičen in neenak, ker temelji na razlastitvah in izkoriščanju, potrebuje silo, da se ohranja; hegemonija, četudi z dobrodučnim obrazom, zahteva silo, da kaznuje neposlušne. Nekateri to imenujejo militarizirani menedžment – menedžiranje situacije, ki v prvi vrsti ne zahteva nasilja, a ima silo vseskozi na dosegu roke.
Hkrati je vojaška industrija industrija velikega denarja in ljudje, ki imajo veliko denarja, so blizu politikom. Lahko vplivajo na politične odločitve, opozorijo na prihajajoče grožnje in ponudijo “prave” rešitve. Vojna in zatiranje sta danes izjemno tržišče.

Sistem pa z robotizacijo in vse bolj ekstremnim izkoriščanjem ter neenakostjo mnoge ljudi vidi le kot grožnjo ali nepotrebne.

Drži. Predvsem mladi to zelo občutite – dobesedno se vas potiska iz sistema. Kapitalistični sistem se več ne širi, delavskega gibanja ni, sindikati so šibki, avtomatizacija krči število delovnih mest, ni več varne zaposlitve… Sistem je nedvomno in nepredstavljivo bogatejši, kot je bil nekaj generacij nazaj, a to bogastvo uživa vse ožji in ožji krog ljudi. To ni human sistem, ni sistem, ki bi mu bilo mar za človeka.

So upori in razpršeni napadi v Palestini odraz te nove generacije?

Za Izrael je to zadnja etapa: pospravljajo, pometajo… Upora ni več. Napade vidijo kot še zadnji, obupan vdih: šestletni otroci s škarjami, ki želijo zlomiti okupatorja. Mnogi napadi so izraz obupa in ekonomske bede. Napadi niso organizirani, politizirani in Izrael jih bere kot pozitiven znak: uspelo jim je: Palestinci so pacifirani – večina jih želi le oditi. A zdi se, da bo Izrael naredil napako in pritisk stopnjeval. V resnici mi je hudo. Zdi se mi, da bi Palestinci lahko zmagali – Izrael je izgubil v očeh mednarodne javnosti. A Palestinci kot da se ne pogovarjajo med sabo. Ne znajo povedati, kaj želijo. Niso pripravljeni na pogovor z levico v Izraelu, ki bi jim lahko pomagala in jim dala dodatno legitimnost, sodelovala pri oblikovanju rešitev, ki bi bile vključujoče… Izraelu sedanja situacija koristi, saj si prilašča še več palestinske zemlje, stopnjuje pritisk. Če Palestinci ne bodo oblikovali rešitev, ki jih želijo, ne bodo mogli zmagati v političnem boju. Bodo res dovolili, da Izrael zmaga?