Direktorica družbeno-koristnega podjetja je razkrila svojo izkušnjo nošenja rute v Sloveniji, ki je danes (zaradi pritiska družbe) ne nosi več. Ženske, ki pri nas nosijo naglavno pokrivalo, obstajajo in sobivajo v slovenski družbi. A o njih se ne govori. Še manj pa o njihovih občutkih. In prav zato se je odločila, da bo z javnostjo delila svojo zgodbo. Zaradi slabih izkušenj iz preteklosti pa svojega imena javno ni želela razkriti, tega hranimo v uredništvu. Diskriminacija se namreč ne konča pri ženskah samih, temveč se prenaša tudi na njihove otroke. Je hči prve generacije migrantov, prihaja iz delavsko-blokovske družine, stara je nekaj čez 30 let, poročena, ima dva otroka. Ker se poznava in mi zaupa, sva se odločili, da tudi v objavljenem intervjuju ohraniva to, da se tikava.

Odločila si se, da svojega imena ne boš razkrila, kaj nam torej lahko poveš o sebi?

Težko je govoriti o sebi, vsaj meni, sem zelo kritična, a obenem želim svetu povedati svoja občutja, svoja doživetja. Kdo sem sploh jaz? Prihajam iz slovenskega industrijskega mesta, kjer so si mnogi državljani nekdanje Jugoslavije ustvarili varno in brezskrbno življenje. Sem hči prve generacije migrantov, prihajam iz delavsko-blokovske družine. Trenutno živim v Ljubljani, stara sem nekaj čez trideset let v pričakovanju druge diplome, tokrat s področja menedžmenta, poročena, z dvema prekrasnima otrokoma.

Omenila si, da prihajaš iz migrantske družine, kako je to vplivalo na oblikovanje tvoje osebnosti, identitete?

Starši dajo otroku popotnico, ki ga spremlja celo življenje. To so lahko dobri temelji, na katerih posameznik gradi in jaz sem jih imela, kljub neenakemu statusu, drugačnosti v lokalnem okolju, nekoliko slabšim ekonomsko-socialnim okoliščinam in manjšim jezikovnim in kulturnim razlikam. Odraščala sem ob zelo ambicioznem očetu, ki ga njegova bošnjaška skupnost mnogokrat ni najbolje razumela ter skromni in skrbni materi, ki me je naučila osnov vere, razumevanja in spoštovanja drugega. Skupaj sta mi dala najpomembnejše – pogum, samozavest, naložbo v znanje, poštenost in empatijo.

Slika je simbolična.

Ko sva se dogovarjali za intervju, ni bilo veliko govora o ruti, pa vendar si danes izrazila željo, da zgodbo deliš z našimi bralci, zakaj?

O občutkih žensk, ki nosijo ruto v Sloveniji, se nikjer ne govori in ne piše. Jaz sem jo nosila dvanajst let. Ljudem želim povedati, zakaj sem jo snela in kaj sem doživljala, ko sem jo nosila. V teh dneh se je o njej veliko govorilo in pisalo kot o nečem, kar ni prisotno na naših tleh. Kot, da je ruta privilegij ene osebe. Sicer v Sloveniji res ni veliko žensk, ki bi nosile naglavno pokrivalo, še manj pa žensk s pokritim obrazom, a vseeno so. Obstajajo, sobivajo v slovenski kulturi in družbi. Redke so aktivne na svojih področjih, večinoma so prisiljene, da se udejstvujejo le v ozkih krogih, ki jih sprejemajo, takšne kot so. Teh pa je malo.

Zakaj si se ti odločila za nošenje rute?

Ruta je bila moja osebna odločitev, nihče v moji širši ali ožji družini ni nosil rute. Starši tej odločitvi niso bili naklonjeni, saj so se bali, kako bo vplivala na moje življenje. Pa vendar sem si prav s to izkušnjo izoblikovala osebnost – odločno in pogumno, saj življenje z ruto ni preprosto. Po določenem času pa me je ruta začela omejevati, in sicer v družbenem smislu. Ljudje niso videli mene, ampak le kos blaga na moji glavi. V njih je sprožila vse mogoče stereotipe o muslimankah, kar so tudi jasno pokazali. Tako je moja odločitev prerasla v vsakodnevni boj z okolico in dokazovanje na vseh ravneh življenja – pri delodajalcih, zdravniku, v stiku z neznanci, celo v družini. Kot ženska z naglavnim pokrivalom se velikokrat boriš s skrito diskriminacijo, ki jo občutiš, ne znaš in ne moreš pa je dokazati … To ti vzame ogromno energije, sicer obstaja tudi še druga možnost, da se umakneš, izoliraš pred družbo …

Je bil to razlog, da si nato ruto tudi snela?

Ne. Sicer sem res ugotovila, da je sistem tako naravnan, da se sama ne morem boriti proti njemu. Večina mojih prijateljic, ki so še vedno pokrite, zato živi v zelo ozkih krogih, v katerih so se dokazale in kjer ljudje razumejo, da je ruta njihova lastna izbira, da so sicer popolnoma običajna, izobražena dekleta. Morda katera tega ne bo priznala, ampak odločitev za ruto je botrovala, temu da so se odrekle nekemu delu življenja. Zavedajo se svoje drugačnosti, ampak vztrajajo pri svoji odločitvi. Jaz nisem, ruto sem snela, ko se je diskriminacija začela prenašati na moja otroka. Ko sem prvega vpisovala v osnovno šolo, je strokovna sodelavka na osnovi moje rute ocenila, da otrok prihaja iz problematične družine, čeprav o nas ni vedela ničesar. To je bila kaplja čez rob! Mojega otroka so obravnavali drugače, zaradi nekaj centimetrov blaga. Posledice, ki jih prinaša ruta, sem bila pripravljena nositi sama, nočem pa, da jih nosita moja otroka.

Kako je to vplivalo nate in na tvoje življenje?

Ko sem snela ruto, sem ohranila enak način razmišljanja in oblačenja kot prej. Ruta je namreč način življenja, tako ostajam pri izbiri, da nekaterih delov telesa ne kažem. Zato še vedno nosim oblačila, ki so dolga, široka.

Pa vendar si vedno modna (smeh). Omenila si polemike glede naglavnih pokrival v Sloveniji oziroma pobudo o prepovedi burke in nikaba, kaj meniš o predlogu?

Menim, da ženske z ruto ali z nikabom ne želijo izstopati. Pod pokrivali so namreč popolnoma običajne ženske z vsemi svojimi lastnostmi. So svobodne, kljub temu pa se na zahodu, kot sem že omenila, lahko s to odločitvijo distancirajo do okolice. Tukaj gre res za osebno odločitev, na vzhodu je morda drugače, tam pokrivala lahko veleva tudi tradicija. Ampak v Sloveniji ne poznam primera, da bi žensko silil k pokrivanju. S podpihovanjem in prepovedmi pa postajamo družba enoličnosti, nestrpnosti, vsi postajamo enaki, poslušamo enako glasbo, imamo enaka oblačila, sprejemamo enake odločitve. To se opazi na vseh področjih družbe – v politiki, kulturi, sobivanju.

Slika je simbolična.

Večkrat omenjaš, da si s pomočjo svojih odločitev in družine postala pogumna oseba, te je ta pogum vodil tudi na poslovni poti? Vem, da si ustanoviteljica in direktorica družbeno-koristnega podjetja?

Ustanovitve podjetja nisem načrtovala, bilo je spontano. Tudi vstop na pot podjetništva je bil nenačrtovan, kljub temu pa je bila izbira za družbeno-koristno podjetništvo zavestna. Ko sem se enkrat odločila za to pot, sem se projektov lotila z velikim zanimanjem in strastjo. Iskala sem pot, kako družbene težave reševati tudi s pomočjo podjetništva. V svetu je takšna praksa podjetništva del priznane in uveljavljene ekonomije. Še v času študija, ko nam je profesorica pri enem izmed predmetov omenila tovrstno podjetništvo, sem vse naslednje seminarske naloge pisala na to temo. Danes se trudim obstati tu, v Sloveniji ter s svojim timom zgraditi podjetje, ki deluje po načelih etičnega podjetništva. Ustanovila sem ga štiri leta nazaj, takrat sem presenetila sama sebe, saj mi je uspelo zagnati podjetje, ki ni prineslo zaposlitve samo meni, ampak tudi šestim drugim ljudem. V teh letih smo uspešno opravili veliko projektov. Od malih, vrednih par tisoč evrov, do velikih, vrednih več sto tisoč evrov. A življenje je tako, na pot ti pridejo stvari, ki jih kličeš, ki si jih želiš …

Poleg etičnega podjetništva si zelo dejavna tudi na humanitarnem področju, kaj te spodbudilo k tovrstnemu delu?

Verjetno delo v rehabilitacijskem centru, kjer sem bila koordinatorka programa popoldanskih dejavnosti, namenjenih otrokom iz Gaze. Program se je izvajal pod okriljem in v sodelovanju z International trust fund-a (ITF), njegov glavni cilj je bil nudenje psihosocialne pomoči. Omogočili smo jim možnosti za izobraževanje in kakovostno preživljanje prostega časa, z njimi smo obiskovali mladinske centre, kulturne znamenitosti, sodelovali z različnimi društvi ter ustvarjali, npr. oblikovali sveče, letala in podobno.

Kako je delati z otroki, ki prihajajo iz območja, kakršno je Gaza, se ti je kakšna izkušnja še posebej vtisnila v spomin?

Jasno je, da so te otroke zaznamovali travmatični dogodki. Na nekem sprehodu nas je preletel helikopter, tako so se ga ustrašili, da so se skrili v grmovje. Pri delu z njimi in njihovimi spremljevalci je bilo opaziti, tudi da so bili izolirani, da niso imeli stika z zunanjim svetom (zunaj Gaze op. p.), kar zelo vpliva tudi na zavest ljudi. Kljub temu so zmožni veliko boljše komunikacije, saj prepoznajo stiske ljudi, ki jih mi sploh ne opazimo … in to zgolj z opazovanjem človeka, brez besed. Teh vrlin bi se od njih lahko učili. Ko razmišljam o tem delu, se vedno spomnim fantka, brez rok in nog, bil je rdečelas, bele polti z rjavo zelenimi očmi. Ude je izgubil med izraelsko ofenzivo, ko se je na hišo, v kateri je živel, porušili električni drog. Zaradi poškodb so mu v Gazi odrezali roke in noge. Kljub temu je prečudovito risal z usti, zato smo zanj organizirali sodelovanje z društvom paraplegikov. Kasneje je dobil ameriško štipendijo. Večkrat se spomnim nanj, srečanje z njim in delo z njegovimi vrstniki, je ena tistih izkušenj, ki mi je popolnoma spremenila življenje. Zato tudi svojim otrokom govorim, da je treba mir vzgajati, spodbujati in si ga želeti.