Matej Križanec (foto: Črt Poglajen)
“Prekarnost povezuje vse oblike dela, ki ne omogočajo preživetja”
Matej Križanec je član Študentske Iskre, gibanja, ki se znotraj Univerze zavzema za progresivne ideje, ki zadevajo visoko šolstvo, pa tudi širša družbena vprašanja. Z aktivnostmi presegajo ožje interese svoje generacije, pa tudi teme, ki bi se nanašale zgolj na življenje v Sloveniji. Križanec ima z aktivizmom veliko izkušenj, prav tako pa tudi z bojem za pravice mladih. Njegov pogled na prekarnost nas je zanimal, ker se študentje v prekarnih oblikah dela pogosto znajdejo že med študijem, ob danih trendih pa obstaja skoraj 70-odstotna verjetnost, da bo vsak od njih, po magisteriju, moral poprijeti za katero od vrst prekarnega dela.
Čemu je Iskra za svoj simbol izbrala rdeče črno? Izhaja kombinacija iz barvne kombinacije, ki jo je izbral anarho-sindikalizem?
Neko primerjavo bi se dalo potegniti, ja. Ko smo razmišljali o zastavi in znaku, smo želeli poudariti odločnost, kot eno od ključnih vrednot. Rdeče črna kombinacija je od nekdaj znak upora proti obstoječim strukturam in sistemu. Neke globje povezave med nami in anarho-sindikalizmom sicer pa ni.
Po zahtevah in stališčih, ki jih navajate na svoji spletni strani, se da soditi, da so vam blizu levičarska načela. Vam je kot podstat bliže anarhizem ali socializem?
Iskra je progresivna študentska organizacija. Ker smo aktivistični in samostojni, v osnovi zavračamo vplive političnih strank, ki vodijo v uokvirjanje v neke ideološke podstati. So nam pa, če pogledamo vrednote anarhizma in vrednote socializma, vsekakor bliže slednje. Gradimo odprto platformo, pri čemer je naš cilj povezovati kolege in kolegice, ki želijo aktivno sodelovati pri razmisleku in urejanju stvari, ki se tičejo vseh študentov. V društvu imamo več odborov, znotraj katerih lahko to storijo, samih študentskih volitev pa se udeležujemo, da bi se na ta način lahko angažirali tudi neposredno.
V predstavitvi pravite, da ste mladinska organizacija, ki se zavzema proti nižanju kakovosti javnega šolstva in delavskih pravic ter proti širjenju prekarnosti. Te zahteve je mogoče primerjati z zahtevami študentskih in mladinskih organizacij iz šestdesetih in sedemdesetih let. Kakšni sta danes vloga in moč mladih v družbi?
Na položaj mladih je mogoče gledati z več zornih kotov. Po eni strani nam je študentom velik del pravic, ki smo jih dobili v preteklosti, ostal, po drugi pa smo prav mi tisti, katerih delo je najbolj negotovo in prekarno. Potrebno se je zavedati, da smo del širše družbe in znotraj tega del delavskega gibanja. Seveda se v Iskri orientiramo na študentska vprašanja, je pa nujno, da naše cilje in potrebe postavimo v kontekst in v nabor širokih družbenih zahtev.
Lahko podate primer konkretne akcije, ki ste se je v Iskri lotili in se ne nanaša na življenje in delo študentov?
Seveda. Primer podpore pri boju za pravice, ki niso izključno študentske, nas pa povezujejo na višji ravni, je prispevek, ki smo ga objavili o tako imenovanem »Black protestu« na Poljskem. Podprli smo ženske, ki se borijo za pravico do splava. Gre za javno podporo in za dviganje zavesti o pomembnih diskurzih, ki zajemajo ljudi v Evropi in po svetu. Več od tega izven meja Republike Slovenije sicer ne moremo. Je pa pomembno, da znotraj civilne družbe odpiramo razmislek in s tem pritisk na odločevalce.
Kako bi bilo po vašem mogoče povečati vpliv mladih znotraj procesa sprejemanja odločitev?
Mladi bi lahko povečali svoj vpliv, če bi ustvarili neko skupno platformo in na ta način intenzivneje povezali svoje kapacitete. Različne organizacije pokrivajo različna področja. In ker so pri svoji aktivnosti precej osredotočene, je smiselno, da poiščejo skupne točke. Tega načela se skušamo držati. Ko smo se ukvarjali s prekarnostjo in delavskimi pravicami mladih, smo stopili v stik s sindikatom Mladi plus. In naše partnerstvo je bilo odlično.
Do sistema parlamentarne demokracije, ki danes obstoji pri nas, smo ravno s stališča vključenosti in možnosti mladih lahko precej kritični. Zastavljen je namreč tako, da nam dejansko preprečuje kakršno koli resno možnost za participacijo pri širših družbenih vprašanjih.
Kritični ste do prepovedi diskurza o političnih tematikah znotraj naših univerz…
Problem omejevanja diskurza o političnih temah na nivoju univerz je dvojen. Problematična je že sama opredelitev tega, kaj politične teme sploh so. Politika je namreč zelo široko področje, ki ga ni mogoče omejiti samo na parlamentarizem, ali delo strank. Je mnogo širše od tega. Drugo vprašanje pa je, kje in na kakšen način so te teme nasprotujoče poslanstvu univerze kot inštitucije.
Pogovor o družbenih vprašanjih je v vsakem primeru političen. Nanaša pa se na izzive, s katerimi se srečujejo mladi v vsakdanjem življenju. Zato bi ga bilo v kontekstu predavanj in okroglih miz potrebno omogočiti tudi na univerzah. Za primer tega, kako kočljive so stvari na tem področju, lahko navedem vprašanje dostopnosti javnega izobraževanja. Če je tema označena kot politična in kot taka izključena iz prostorov univerze, po tem res ne vem, o čem sploh lahko govorimo. Na Fakulteti za arhitekturo smo želeli predstaviti projekt povezan z zadružništvom, pa nam tega niso dovolili, češ, da gre za politično temo.
Ste v Iskri kdaj razmišljali o nastopu na političnem parketu?
Če ostanem pri definiciji političnega, ki sva jo ravnokar podala, smo na političnem parketu že od samega nastanka naše organizacije. Res je, da ne nastopamo znotraj institucij odločanja, smo pa angažirani pri družbenih temah in zaradi tega – po logiki stvari – tudi politični. Če pa me sprašujete, ali imamo namen kandidirati na pozicije znotraj državnih organov, pa vam lahko odgovorim, da v tem trenutku nimamo teh intenc.
Pa bi s katero od obstoječih političnih strank lahko navezali stik?
Ne. Nikakor ne.
Matej Križanec (foto: Črt Poglajen)
Objavili ste članek z naslovom »Prvi maj: Za kaj sploh gre? Brezdelje in kres?«. Lahko iz retoričnega vprašanja, ki ste ga zastavili, sklepamo, da ste kritični do ravnanja sindikatov in redno zaposlenih delavcev?
Ne. Do sindikatov na načelni ravni nismo kritični. Delajo v okolju in na način, na katerega pač lahko. Je pa problem, ki se čedalje bolj razrašča, to, da imamo delavstvo razdeljeno v dve ločeni skupini. Prva je sindikalno dobro organizirana, druga pa ostaja v sivi coni in nima pravega predstavnika. Govorim seveda o prekarcih, kjer pa je problem organiziranosti in skupnega nastopa zelo velik.
Mislim, da specifike in probleme razdvojenosti delavstva vidijo predvsem tisti sindikalisti, ki so mlajši in imajo pred seboj podobne izzive kot mi.
Kaj bi bilo po vašem mnenju dobro narediti, da bi se moč sindikatov okrepila?
Podobno, kot mladi konkretne rezultate dosegamo s povezovanjem, tako lahko tudi sindikati uspeh dosežejo prav z večjim povezovanjem. Potrebno bi bilo odpraviti močno partikularnost, ki na tem področju vlada in skoraj cehovsko delitev predstavnikov dela. Sindikati bi se za povečanje svoje moči morali združevati na istih temah, ker bi tako sočasno močno povečali pritisk in artikulirali trdna stališča, ki jih je potrebno imeti, če želi nekdo govoriti z državo in kapitalom. Brez tega, po mojem, ne bo šlo. Ločen pogovor znotraj socialnega dialoga ne bo prinesel potrebnih novosti.
Druga pomembna točka s katero bi sindikati lahko pridobili na moči je, da bi se dejansko osredotočili tudi na prekarce. Samo zavedanje, da smo na isti strani, lahko stvari izboljša. Ugotoviti bi morali, kaj so iste ključne in osnovne točke, ki bi lahko povezovale delavce, ki delajo v različnih prekarnih vrstah dela in od tod iti naprej. Šele s pravo bazo je mogoče ustvariti pritisk na določevalce in na ta način preprečiti nadaljni proces poglabljanja prekarizacije. Za to, da se manjša število redno zaposlenih in sočasno povečuje število prekarcev, je v veliki meri odgovorna zakonodaja, ki delodajalcem to omogoča. Če bi zakoni ne dopuščali preusmerjanja delavcev, do njega ne bi prišlo. Ob tem sicer poudarjam, da zakonodajne rešitve še zdaleč ne bodo dovolj za reševanje problema prekarnosti in dumpinga. Za to bo potrebna resna mera delavske samoorganiziranosti.
Kako razumete prekarnost?
Prekarnost povezuje vse oblike dela, ki ne omogočajo preživetja. Poleg tega sem po mojem sodijo tudi vse tiste oblike dela, ki ne zagotavljajo osnovnih socialnih pravic, kot je zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Prekarci so vsi, ki morajo odpreti svoj s.p., da bi za enega naročnika opravljali delo, pa tudi vsi, ki kot je to primer pri nas prevajalcih, delajo preko avtorskih pogodb.
Kakšne so posledice prekarnosti?
Najhuje je, ko človek nima pogleda naprej. Ko ne ve, kaj se bo zgodilo čez mesec, dva, da o letu ali dveh sploh ne govorim. Od tod izhajajo stiske in tista negotovost, ki ti na daljši rok enostavno ne omogoča normalnega življenja. Začaran cikel, v katerem mora posameznik sočasno intenzivno opravljati dane naloge, sočasno pa biti v nenehnem iskanju novih priložnosti, je izčrpajoč. Človeku moči slej ko prej poidejo tako fizično kot psihično. Ko pa ti moči enkrat poidejo psihično in nalog ne more več opravljati, kot si jih, pa se ti stvari začnejo sesuvati.
Zakaj je do prekarnosti po vašem mnenju prišlo? Kaj je pripeljalo do takšnih sprememb v družbenem odnosu do delavca in do dela?
Do prekarnosti je prišlo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker se je začelo opuščati načela klasične socialne države in usklajenosti med delom in kapitalom. Zaradi upada profitnih mer kapitala, so se začeli trendi nižanja stroškov dela. Z odprto ofenzivo proti sindikatom so delodajalci trg dela dobesedno zdrobili. Zgodilo se je rezanje davkov na kapital in drugih obdavčitev kapitalistov, sočasno pa so se začela razvijati delavna mesta, ki niso nudila prej standardizirane varnosti. Pri nas in v drugih postsocialističnih družbah se je to z zamikom začelo v devetdesetih.
Bi morali člani prekariata v pogajanju z vlado in delodajalci samostojno stopiti na pot, ali bi bilo bolje, če bi se povezali z rednimi delavci oziroma sindikati?
Mislim, da ima prekariat sicer svoje specifike in da je te specifike potrebno upoštevati, da pa tu ločevanje in kakšne posebne delitve na noben način ne bi bile dobre. Opozoriti moram, da bi bila ob ločitvi dela vprašljiva sama uspešnost socialnega dialoga, ker ta dialog predvideva nek konsenz med delom in kapitalom. Tak konsenz pa se v danih razmerah enostavno ne bi mogel vspostaviti. Če nekdo nasprotuje obdavčitvi apriorno in brez pardona, po tem se z njim težko pogovarjaš konsenzualno. Rabiš usklajenost in moč. Mislim, da bi bilo v boju za pravice delavstva potrebno dodobra razmisliti o vrsti in načinu diskurza, ki bi nas pripeljal korak naprej.
Kako bo po vašem mnenju na odnos med delom in kapitalom vplivala četrta industrijska revolucija? Kako bo vpeljevanje umetne inteligence v delo in administracijo spremenilo družbo?
Četrta industrijska revolucija bo gotovo še dodatno pospešila upad potrebe po delovni sili. Kakovostnih delovnih mest bo po mojem posledično čedalje manj, udarec pa bo čutil celotni delavski razred. Njegovo življenje bo namreč težje. Zato bodo razlike in antagonizmi znotraj družbe čedalje večji. Je pa v tem trenutku težko oceniti, kako si bodo posamezne spremembe sledile in kakšne bodo njihove posledice.
Intervju je bil prvotno objavljen na spletni strani Skozi oči prekariata.
