Evropski poslanec Franc Bogovič (53) na polovici svojega prvega mandata upa, da radikalni nacionalizem Marie Le Pen ne more zmagati na volitvah v Franciji ter da bosta Nemčija in Francija ponovno dajali ritem evropski integraciji. Neporavnani osebni obračuni na slovenski desnici, zadnji tak primer je nepodpora evropskih poslancev Janševe SDS Lojzetu Peterletu za predsednika Evropskega parlamenta (EP), po njegovem koristijo le levici, ki tako enostavno zmaguje na volitvah.

Bogovič, nekdanji minister za kmetijstvo in župan Krškega, verjame, da se lahko SLS, ki ji je pred leti predsedoval, vrne v Državni zbor, če na listah nastopijo lokalni strankarski veljaki. Z Bogovičem smo se pogovarjali med plenarnim zasedanjem Evropskega parlamenta (EP) v Strasbourgu, dan po izglasovanju novega predsednika EP Antonia Tajanija in govoru britanske predsednice vlade Therese May, v katerem je napovedala t. i. hard brexit. Hkrati pa tudi le nekaj dni pred prisego republikanca Donalda Trumpa kot 45. Predsednika ZDA.

Včeraj ste izglasovali novega predsednika EP Antonia Tajanija – verjetno ste zadovoljni z njegovo izvolitvijo?

Absolutno. V okviru procedure EPP-ja (op. a. Evropske ljudske stranke) smo se že decembra odločili zanj. Gre za človeka, ki ima izkušnje iz nacionalne politike, bil pa je tudi podpredsednik Evropske komisije in prvi podpredsednik EP v prvem delu aktualnega mandata. Zdi se mi pomembno, da so da v teh časih, ko je znotraj EU in zunaj nje zelo turbulentno, na ključnih mestih politiki, ki znajo povezovati in jim je evropska ideja prioriteta.

Postopek je bil zanimiv. Odločilno je bilo, da je ALDE (op. a. Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo) stopil na našo stran. Prepričan sem, da zato, ker je videl več evropske logike v naši skupini kot pri S&D (op. a Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov), kjer lahko mirno rečem, da se je njihov predsednik poslanske skupine Gianni Pittella osmešil. Da se socialist skoraj hodi prostituirati Le Penovi in deli razne obljube ECR (op. a. Evropski konservativci in reformisti), je bilo nesprejemljivo celo za tiste, ki so dobivali te obljube. Nekatere stvari so se malo razčistile … Ključno pa je, kako čim prej preiti iz volilnega časa, zaradi katerega smo zaradi nespoštovanja preteklih dogovorov porabili preveč časa, v resno delo.

Kakšnega predsednika EP potrebuje EU v teh turbulentnih časih?

Predvsem je ključno, da ne bo imel kot prioritete svojega pozicioniranja, ampak delovanje parlamenta in povezovalno vlogo med poslanskimi skupinami ter proevropsko držo. Osebnih zgodb je bilo preveč. Tudi pri Martinu Shultzu, ki mu lahko priznamo, da je na osnovi Lizbonske pogodbe uspel močneje pozicionirati EP, je bilo malce preveč osebne note. Konec koncev je to vzel tudi kot odskočno desko za nacionalno politiko. Ni potrebe, da predsednik EP toliko komentira in se neposredno politično opredeljuje, ker je eden izmed nas in vodi ter zagotavlja nemoten oziroma demokratičen potek sej. Mislim, da bo v teh zadevah Tajani bolj zadržan. Manj se bo odzival na provokacije, še manj pa bo sam provokator. Za razliko od predsednika komisije, kjer ocenjujem, da je treba imeti močnejšo politično figuro, mora biti predsednik EP pravi demokrat, ki demokratično vodi procedure ter zagotavlja, da imajo manjše politične skupine in države posredno enakomerno oziroma pošteno obravnavano.

Antoniu Tajaniju očitajo prikrivanje v aferi Dieselgate, ko je bil komisar za industrijo, sploh socialisti, nevladne organizacije in LGBT aktivisti pa mu očitajo tudi, da je homofob. Leta 1996 je dejal, “da imajo otroci homoseksualnih parov gotovo resne psihološke težave in se soočajo z velikimi težavami pri tem, da so sprejeti kot del družbe.” Se vam zdi to v luči grajenja različne, enakopravne in pravične Evrope primerno za novoizvoljenega predsednika EP?

Najbrž se je v teh letih kaj naučil, da tega ne bi več dejal. Ne poznam te njegove izjave. Kar se tiče Dieselgata, se je, kot je meni znano uspešno zagovarjal v preiskovalnih odborih, ki so raziskovali vlogo njega, Dr. Janeza Potočnika in ostalih, ki so zasedali pomembno pozicijo v komisiji v tem času. Ko gre za tako izpostavljeno funkcijo, kot je ta, ni vrag, da ne bi našli nekaj očitkov. Soditi ga bo treba po delu v prihodnosti.

Kakšno pa je vaše stališče do izenačenja pravic homoseksualnih parov s heteroseksualnimi?

Mislim, da je podobna ureditev, kot jo imamo sedaj v Sloveniji, povsem primerna. Sam mej kaj dosti ne bi prestavljal. Niti pod razno ne bi posegal v katerakoli izmed pravic, ki so že pridobljene. Kar se tiče pa posvojitev, pa imam odklonilno stališče.

Britanska predsednica vlade Theresa May je napovedala t. i. “hard brexit”, po katerem Velika Britanija (VB) ne bo imela dostopa do skupnega trga. Kaj to po vašem pomeni za EU?

Delni ali pa prost pretok blaga je zagotovo povezan s prostim pretokom ljudi. Britanci se iz meseca v mesec bolj opredeljujejo, da gre tudi na tem področju za hard brexit. Mislim, da je kalkulacija enostavna: zelo težko bo govoriti o hard brexitu pri pretoku ljudi in soft brexitu pri pretoku blaga.

Potem vas njena napoved ni presenetila?

Če logično razmišljamo, je to posledica. Odločitev je, da je brexit, brexit. Britanci so se odločili za to možnost. Definitivno bo v nadaljevanju treba najprej prekinit ta odnos, v nadaljevanju pa skleniti nek sporazum, v katerem se bodo pojavile tudi carine oziroma kaj podobnega. V interesu obeh straneh je, da se ti tokovi ohranijo. Ne gre samo za izvoz Britanije v Evropo, ampak tudi obratno.

Torej pričakujete, da se bo brexit končal s prostotrgovinskim sporazumom med VB in EU?

Zagotovo bo to naslednji korak. V nekaj letih bo treba skleniti dogovor. Je pa zanimivo, da ob teh dogodkih z Britanijo ali Trumpom in njegovimi z rokava stresenimi izjavami o 30-odstotnih carinah za BMW pridemo do spoznanja, da so najbrž trgovinski sporazumi potrebni. V tem delu se po mojem prepričanju v neko bolj realno luč postavlja tudi sporazum CETA. Na eni strani z začudenjem gledamo, da avstrijski inšpektorji nadzirajo naši kombije in delavce ter da se pogovarjajo o blokadah …

Ta del prostotrgovinskih sporazumov verjetno ni tako problematičen, kot so na primer okoljski vidiki in morebitne tožbe držav s strani korporacij.

Definitivno, ampak najbrž se bomo morali počasi zavedati, kaj pomeni cel ta kompleks in kako je ta zgodba široka. Tudi pri takem dogovoru je treba določiti celotne okoliščine. Pri taki zadevi pridejo tovrstne praktične stvari zelo na plano. Na primer pri avtomobilski industriji, ki ji pri Trumpu tolikokrat izpostavljena, imamo tudi Slovenci veliko dobaviteljev. Seveda pa so tam neka druga vprašanja, za katere pa jaz mislim, da so tudi znotraj Cete ustrezno rešena. Treba je iti od detajla do detajla in potem vidiš, kaj je grožnja TTIP in kaj je zapisano v Ceti.

Tem sporazumom bi koristil tudi bolj transparenten način sprejemanja.

Absolutno.

Vas skrbi odnos Donalda Trumpa do EU? Kaj po vašem mnenju pomeni njegova izvolitev za odnose ZDA-EU oziroma predvsem za EU.

Marsikaj se nam je v zadnjih dveh letih zgodilo, česar nismo pričakovali – tudi Trump. Zelo težko je biti prerok, kaj od tega, kar je kandidat Trump izjavil oziroma tweetnil, bo kot predsednik naredil, kakšen bo vpliv administracije, koliko se bo dalo precej robatega Trumpa uokviriti …

Kaj pričakujete vi? Predstavlja grožnjo za odnose med EU in ZDA.

Negativno presenečenje je, da ameriški predsednik na nek način spodbuja razpad EU. Pozdravlja brexit, napoveduje erozije EU, sprejema nacionaliste, kot so Nigel Farage in Le Penova, kar se mi zdi zelo problematično. Nacionalizem, ki ga zagovarjajo oni, ne pripelje nič dobrega ne Evropi in ne Ameriki. Po mojem mnenju je bilo to strateško partnerstvo, ki je skozi desetletja delovalo in obstajalo, koristno za ene in za druge in ga bomo zagotovo rabili še naprej. Ko pridemo pri njegovih izjavah do Nata, pridemo pa najbrž do čiste resnice, da smo se Evropejci preveč pacifizirali in enostavno mislili, da nam za varnost sploh ne bo več treba skrbeti. Najbrž namenjamo premalo sredstev za varnost. Evropa bo morala intenzivneje poseči v proračunske izdatke in hkrati razmisliti o celoviti obrambni politiki. Do tega bi verjetno prišlo tudi ob izvolitvi Hillary Clinton.

Ob tem, kar je Trump izjavljal, nisem prepričan, da bo svoje izjave obrnil na glavo čez noč. Gre zelo navzkriž z vzorci, modeli in principi, ki jih je ameriška administracija skozi desetletja zastopala. Po prvega pol leta bomo lažje dajali sodbe. Se pa strinjam s tem, kar je dejala Merklova: evropski politiki moramo skrbeti za evropsko povezanost in ne vse, kar se je dobrega v Evropi pripisat, da smo naredili doma, vse, kar je slabo, pa v Bruslju.

Ste član Slovenske ljudske stranke (SLS). Nekoč ena izmed osrednjih državnozborskih strank po izpadu iz DZ ni v najboljši kondiciji. Je lahko po vašem mnenju SLS sploh še relevantna stranka na državnozborskih volitvah? Kako?

Slovenski politični prostor je zelo zanimiv. Dosti bolj statičen na desnici kot na levici, kjer se je z novimi mesijami obljubljalo rešitev Slovenije. Na desni strani je med strankami preveč medsebojnega rivalstva. Po drugi strani pa je bila SLS od leta 2000 vse skozi v intervalu od volilnega praga do pet oziroma največ šest odstotkov. Zadnje volitve so bil za nas neugodne. Zastonj iskati razloge za nazaj.

Sodelovanje močnih lokalnih politikov in njihova pripravljenost, da nastopijo na volilnih listah. To je bilo v preteklosti, sicer v drugi zakonskih okoljih, ko je bila možna funkcija župana poslanca, nekaj kar je močno pomagalo SLS. Mislim, da bodo morali politiki, ki so bili uspešni na lokalnih volitvah, spoznati, kaj pomeni, če SLS ni v parlamentu – tudi v odnosih do lokalnih skupnosti, kjer smo vedno igrali pomembno vlogo. Računam na njihovo večjo pripravljenost, da se vključijo v parlamentarne volitve, kar je zelo pomembno za naše delo. Sem pa tudi zagovornik, da se nadaljuje s sodelovanjem med SLS in NSi.

Zdi se, da se je SLS z novim predsednikom Markom Zidanškom pomaknila bolj proti skrajni desnici – zlasti s svojim odnosom do beguncev in migrantov (pozivi in za zaprtje meje ipd.). Kako vi gledate na SLS pod sedanjim vodstvom? V svojih nastopih vseeno delujete precej bolj sredinsko.

SLS je tipična desnosredinska krščanska demokracija. Tudi naše ključne teme, povezane s spodbujanjem gospodarstva, temeljijo na tem, da je treba nekaj ustvariti in iz tega delati socialno državo. Tema, zaradi katere se najbrž sodi Marka Zidanška kot bolj radikalnega politika, je tema, ki je zelo kontroverzna, to je migrantsko-begunska kriza. Ta izhaja iz osnovnega problema, da niti EU ni našla pravih odgovorov ob množičnem prihodu beguncev. Gospod Zidanšek je zelo na glas povedal to, kar je najbrž velika večina ljudi mislila in kar se danes kaže kot vedno bolj relevantno; da je treba, če želiš bit država, zaščititi mejo, da moraš imeti znane instrumente za integracijo, da je treba narediti ločnico med migrantom in beguncem, ki je upravičen do azila … To so stvari, ki se danes udejanjajo. Marko je bil eden izmed tistih, ki je prvi to govoril naglas, takrat, ko so ostali politiki še malce tiščali glavo v pesek.

Jaz ga absolutno ne jemljem kot nekega radikalnega politika. Drugo pa je realnost slovenskega medijskega prostora. Sredinske oziroma zmerne poteze nihče ne povzame. Moraš biti radikalen na eni ali drugi strani. Na nek način je tudi ta izjava naletela na odziv v medijskem prostoru, ker jo je nekdo čutil kot neko radikalno temo. Meni je zelo žal, da se generalno v Sloveniji ne govori o dobrih zgodbah in o zmernih politikah ter da imata levi in desni radikalni pol vedno več prostora in medijske pozornosti. Očitno živimo v takšnih časih. Marsikaj, kar je Marko dejal, je bilo preslišano, to pa ni bilo in se ga sedaj sodi po tem, kar je naletelo na odziv in odmev v medijih.

Bili ste edini Slovenec v EPP, ki je podprl kandidaturo Lojzeta Peterleta, vaši evropski poslanski kolegi iz vrst SDS niso glasovali zanj. Kako gledate na takšno politiko znotraj slovenske desnice in širše?

Mislim, da gre za še enega v nizu žalostnih primerov v domačem slovenskem EPP političnem prostoru. Mislim, da bi kolegi, ki so iz SDS v EP, Peterleta z veseljem podprli, če ne bi bilo drugačne odločitve na organih stranke doma. Gre za neke neporavnane osebne obračune, ki ne prinašajo veliko ne Peterletu in v tem primeru tudi Janezu Janši ne. Pa tudi Sloveniji generalno ne. To je en obraz, zaradi katerega je levemu političnemu polu v Sloveniji relativno enostavno zmagovati na volitvah in vladati večino časa. Brez umiritve teh strasti in racionalnejšega pristopa ter sprejemanja različnih pogledov na desnem političnem polu bomo obsojeni na to, da bomo opozicija ali pa da se bo strateško enkrat enega drugič drugega pomagalo izriniti iz parlamenta, da bo nekdo sam ostal v političnem prostoru Za razvoj Slovenije je to slabo. Tudi to, kar se zdaj dogaja v Sloveniji je slabo. Kar se tiče gospodarstva gre za precejšen zasuk v levo. Bojim se, da bomo za to Slovenci plačevali čez nekaj let. Resnično se glas kmeta, gospodrastva oziroma obrtnika ne sliši.

Ste na polovici vašega poslanskega mandata. EU je danes bistveno manj stabilna, kot ko ste postali poslanec. Si morda upate napovedati, kakšna bo Evropa ob koncu vašega mandata?

Zagotovo bo že ob koncu leta moč povedati več. Prva stvar so spomladanske in jesenske volitve v Franciji in Nemčiji. Sem še vedno optimist, da tako radikalni nacionalisti, kot je Le Penova, ne morejo dobiti večine med francoskimi volivci, kar pomeni, da bi lahko bil zmagovalec volitev François Fillon. Prav tako upam, da bo desnosredinska koalicija okoli Angele Merkel sestavljala vlado. V taki konstelaciji upam, da bosta ti dve državi dajali pozitiven ritem v smeri evropskih integracij in povezav.