Dušan Hedl

Mariborčan. Letnik 1961. Na področju kulture deluje od leta 1977, najprej kot avtor na novinarskem, glasbenem in likovnem področju, kasneje pa se uveljavi v vodah kulturnega menedžmenta. Je ustanovitelj ali soustanovitelj pomembnih projektov in organizacij, kot so Radio MARŠ, Pekarna, MKC Maribor, Subkulturni azil in Galeria 88, o kateri je pred kratkim izšla knjiga (Galeria 88 Reinkarnacina) in je bila tudi povod za pogovor, ki ga boste lahko prebrali spodaj. Med letoma 2006 in 2007 je služboval kot direktor Radia Študent Ljubljana, za katerega je napisal tudi nove smernice.

Mariborska Galeria 88 je bila prva zares neodvisna galerija v nekdanji Jugoslaviji, ki je posegla v javni prostor in Hedl je pripričan, da tudi “edini javni prostor osamosvajanja Slovenija v Mariboru”. Za Maribor pravi, da še vedno živi v enoumju in da je profesionalizem v kulturi v štajerski prestolnici rezerviran za mafijsko organiziran klan. Za Zvezo socialistične mladine Slovenije (ZSMS) pa trdi, da je v osemdesetih zavirala delovanje prve neodvisne galerije in da je bila ZSMS “farsa prihajajoče demokracije” ter da imamo prav zaradi njenega delovanja zdaj spaček demokracije.

foto: Subkulturni azil

Kako je pravzaprav prišlo do ustanovitve in odprtja prve neodvisne galerije v Mariboru v 80. letih in kako so to sprejele njene državne konkurentke?

Galerio 88 sem s prijatelji ustanovil po desetletnem delovanju na kulturni sceni v severovzhodni Sloveniji z željo prestopiti iz alternativnega v osrednji kulturni prostor. Galeria 88 ni bila nikoli formalno-pravno ustanovljena, saj so nam državne instance prepovedale ustanoviti KUD 88 zaradi v aktih zapisanega civilno-družbenega angažmaja, kot smo imenovali politiko. Tako je bila Galeria 88 prva zares neodvisna galerija v Jugoslaviji, ki je posegla v javni prostor. Nismo imeli pravnega ščita ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije) ali študentske organizacije. Edina državna “konkurentka” Umetnostna galerija Maribor nas je sprejela odlično, vendar je bilo to sodelovanje zgolj na neformalni ravni zaradi Mitje Visočnika, ki je bil tam zaposlen kot kustos.

Kakšno vlogo je takrat odigrala ZSMS?

Negativno. Zavirala je delovanje, onemogočala – ZSMS je bila farsa prihajajoče demokracije, bila je filter preverjenega kadra. Zaradi delovanja ZSMS imamo zdaj spaček demokracije. ZSMS je nosilka lažne demokratizacije, naučene demokracije za ohranjanje istega stanja. ZSMS je na koncu Galerio 88 vključila pod okrilje MKC Maribor, kjer se je začela zbirokratizirana javnozavodska neučinkovita kulturna dejavnost, ki je vir velikega dela današnjih težav Slovenije. Torej bi lahko potegnili zaključek, da sem sodeloval pri uničevanju novo nastale države. Vendar ne nosim odgovornosti, saj so me nasilno odstranili, pretepli, nakar sem dal odpoved kot novopečeni “direktor” MKC Maribor.

Kako bi opisali kulturno sceno v Mariboru v 80. letih, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije, čeprav je bila to – po Titovi smrti – spet že neka druga oziroma tretja Jugoslavija? Če takratno mariborsko sceno denimo primerjamo potem s kasnejšimi, prvimi leti samostojne države v zgodnjih 90. letih in potem zdaj – v postmilenijskem času, v času krize, če hočete.

Kulturna scena v Mariboru, in posledično vse ostale scene od gospodarstva naprej, je bila vedno enaka – v začetku 70. let so vse uničili in Maribor se ni kasneje nikoli pobral. Vso dogajanje v Mariboru vodijo isti lobiji že 70 let. Nobene razlike po osamosvojitvi ni bilo čutiti, vse do danes. EPK (Evropska prestolnica kulture) je bil mali stres, neuspešen poizkus to spremeniti. Osemdeseta so bila kanček upanja, vendar se tega sam takrat nisem zavedal, saj sem bil premlad. Maribor še vedno živi v enoumju.

foto: Subkulturni azil

Zakaj ste se odločili obeležiti prav tisti čas in ta prostor (Galerio 88), zakaj sta bila tako pomembna? Kako ste zbrali sogovornike oziroma pričevalce takratnih dni, da so napisali svoje besedilo in tako dodali svoj košček sestavljanke?

Galeria 88 je bila edini javni prostor osamosvajanja Slovenije v Mariboru. Obenem pa se je v njej skoncentriralo vso umetniško življenje – od likovnega, glasbenega do sodobne umetnosti in civilnega angažmaja. Zdenko Kodrič je z aktivom Večerovih novinarjev organiziral protestne večere, Bojan Tomažič je na veliko poročal o dogajanju v galeriji, naenkrat smo postali glavna novica. Andrej Kustec je oblikoval logotip, celostno podobo. Galeria 88 in ljudje, ki so šli skozi njo so predhodnica celotne sodobne kulturne scene v Mariboru, njena zgodovina pa ni navedena v nobenih domoznanskih arhivih, niti kulturnih arhivih. To bi radi popravili.

Je bila takratna (sub)kulturna scena za mlade, študente optimistična, obetajoča? So jih čakale službe, projekti, jih je gnalo v te vode, ali so jih razmere bolj kot ne odganjale drugam – v pisarne, v tovarne?

Kulturna scena v Mariboru nikoli ni bila privlačna za profesionalizem. Profesionalizem v kulturi v Mariboru je rezerviran za mafijsko organiziran klan. Drugi pa se lahko izselijo ali vegetirajo na robu. Tovarne so propadle ravno zaradi tega, te negativne organizacijske kulture v kulturi. Tukaj pa se ustvarjajo vzorci razmišljanja. Zato menim, da kultura nosi levji delež pri propadu projekta “demokratična država Slovenija”.

Skušali ste vzpostaviti stik z neko polpreteklo zgodovino in morda ponovno postaviti temelje preteklosti, ki so zaznamovali kulturno-umetniško sceno štajerske prestolnice. Vam je uspelo? Kaj vidite, ko pogledate mlajšega sebe v ogledalu? Ste si predstavljali, ali vedeli, da bomo danes tu, kjer smo? Ste upali na boljše ali se bali (še) slabših časov?

Ja, hecno. Ni nam uspelo. Mi smo veličastni luzerji. Imamo pa zaradi tega neprecenljive izkušnje in ogromno znanja. Ko pogledam sebe mlajšega v ogledalu, vidim naivnega aktivista. Če sem z obelodanjeno zgodovino vsaj enemu zaslepljenemu dobronamernemu mlademu aktivistu pomagal do profesionalnega razmišljanja, sem naredil veliko. Mi smo bili optimisti, sam sem verjel, da bomo ustvarili uspešno družbo, kulturno in poslovno odlično. Zgodilo se je nasprotno – zaradi kontinuitete smo zabredli v dno.

Kje sta Maribor in njegova kulturno-umetniška scena danes?

Na zunaj se zdi, da smo na istem kot v osemdesetih – kot da vmes ni bilo nobenega časa. Kot da smo prespali 25 let dolgo noč. Po EPK je mogoče kje kakšna iskra. Ko se bo vzpostavilo novo razmišljanje, ko ne bo več enoumja, takrat lahko pričakujemo spremembe. Naj povem, da Maribor je raznolik, vendar kulturno politiko držijo v rokah enoumneži. Tako je pod površjem veliko ustvarjalnosti, vendar jo lahko sprostimo le z zamenjavo nekaterih vodilnih v kulturi.

foto: Subkulturni azil

Kje pa ju vidite jutri? Oz. kje se bojite, da bo pristal – ali verjamete, da bodo vajeti prevzele neke nove, zdrave sile, ki bodo na novo zasejale nek kulturniški razcvet?

Izredno težko bo. Glede na lokalni program kulture, ki so ga spisali predstavniki starih sil in je izključojoč za nekatare in forsira točno določene, ni razvojen, temveč utrjuje status quo sedanjih sil, ki so mafijsko organizirane. Je nabor želja obrobnih kulturnikov, ki jih bodo izpolnjevali tajkuni v kulturi. Vsi, ki razmišljajo drugače pa so označeni za prepirljivce in nesprejemljive. Če bodo Mariborčani spregledali, da je potrebno narediti korenite spremembe, potem lahko pričakujemo vsaj znosnejše življenje. Če pa bo tako, kot do sedaj, da bodo eni od javnih sredstev živeli kot jet set, drugi pa brskali po smeteh, pač ne bo sprememb.

Kam bi napotili Ljubljančana, ki še ni okusil mariborske scene?

Da si ogleda bedo mesta, blokovska naselja pri katerih te postane strah in ne verjameš, da živiš v isti državi. Sicer pa v SNG, Pekarno, malo petkovega utripa po lokalih ne škodi, Poštna ulica je lahko zabavna. Knjige, ki izhajajo v Mariboru o Mariboru so lahko zelo poučne. Bolšji sejem v nedeljo je pa itak višek kulture in podjetništva. Sicer pa je Maribor izredno lep za sprehod – tako središče mesta, kot tudi obrobje. Če bi zavzeli koncept tihega mesta, kjer se nič ne dogaja in je na voljo zeleno Pohorje, rekreacija, hrana in pijača, bi lahko celo uspeli v turizmu.

Kam pa danes v Mariboru hodite vi, ko si želite dušo prepojit z umetnostjo, najsibodi glasbeno, vizualno ali gledališko?

GT22, SNG Maribor, Pekarna, Umetnostna galerija Maribor, Rokaj.