JERNEJ LORENCI

Letnik 1973. Režiser. Diplomiral na AGRFT s Sofoklejevo Antigono. Štirikratni Borštnikov nagrajenec za režijo in prejemnik nagrade Prešernovega sklada. V zadnjih letih med njegove najodmevnejše predstave spadajo Mrtvec pride po ljubico (Svetlana Makarovič, 2014), Othello (William Shakespeare, 2013), Svatba (Rudi Šeligo, 2013) in Ponorela lokomotiva (Stanisław Ignacy Witkiewicz, 2012).

Trenutno pred svojim največjim projektom do zdaj, ki je po vsej verjetnosti tudi eden od največjih v gledališki zgodovini samostojne Slovenije – na oder bo, v koprodukciji Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in MGL, postavil Iliado. Ta ga je, za razliko od Odiseje, osupnila.

Lorenci pravi, da je junak je zunaj moralnih kategorij: “Tudi Hitler je junak, ker je postal presečišče tolikih potlačitev – enako kot Gandhi. Vem, da je ta misel komajda vzdržna, a menim, da smo tako pač napravljeni. Potrebujemo junake, četudi nismo prepričani, kaj jih konstituira kot junake. Če jih ni, si jih izmislimo. Ker je težko biti sam s seboj. Največ užitka pa je v junakovem padcu.”

Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Je Iliada res pratemelj in izvor Evrope? Zakaj naj bi bila prav Iliada prvo evropsko seme? V opisu predstave si šel celo dlje – označil si jo za popkulturni fenomen, ko si jo ožigosal za “prvi MTV”.

Je temelj, in sicer v dvojem: ker je prvo veliko epsko delo, epopeja o prvi svetovni vojni, ki ji bo sledil neskončen niz drugih vojn in ker to veliko prvo delo romantiziramo do onemoglosti. Skratka – seme nenehnega boja za oblast in seme idealiziranja – opravičevanja – tega istega nenehnega boja. Hkrati je njen ritem nebrzdan, neustavljiv, zapeljujoč. In vsi hočejo biti junaki. Kot oni na MTV.

Kdaj ti jo je šolski sistem prvič potisnil v roke in ali si jo takrat razumel? Kdaj si jo – predvidevam, da v zrelejših letih – ponovno vzel v roke sam?

Prebral sem jo v gimnaziji, ker sem bral vse – ne zato, ker bi mi zapovedali. Iliada me je osupnila, Odiseja razočarala. Iliada je kot iz kamna, čeprav razdrobljena, preskakujoča, alogična, vsaj po merilih našega časa. Je sončnotemna, ne popušča – kot fuga, prafuga, prvi Bach in minimalizem. Hkrati nabrekla in polnokrvna, a odznotraj, zadržano, valeče se. Odiseja pa Hollywood.

Kje danes vidiš njeno aktualizacijo? Kdo danes predstavlja Zevsa, Hero, pa Parisa, Heleno in nenazadnje tudi Ahila?

Ne aktualiziram neposredno, nikdar, ta postopek me ne zanima. Bolj želimo ustvariti nek ritem, ki bi se hočeš-nočeš naselil v gledalca in ga, čeprav mestoma mukotrpno v trajanju, naselil fizično, senzualno, prebudil slo po telesnem, mesenem, krvavem. Želim, da se predstavo doživi. Hera, Zevs, Ahil in ostali so pa samo do nekakšne, vsak na svoj način, do skrajnosti pripeljane naše temeljne norosti, zamere in nepopustljivosti.

Kaj je v Iliadini zgodbi tako fascinantnega, da si se jo odločil postavili na oder zdaj (leta 2015) – in to na tako megalomazen način, da so se združile kar tri kulturne institucije (Cankarjev dom, SNG Drama in MGL)? Jo bo slovensko občinstvo vzelo za svojo?

Megalomanstvo je zgolj tehnično, upam vsaj, protokolarno, sicer pa gre za skromno predstavo, ki pa, kajpada, želi, da bomo na njeni uničevalni poti čim bolj povezani in da jo bodo gledalci, tudi če jim bo tuja, ali pa v neskladju s pričakovanji, vzeli za dovolj svojo.

Kdo so junaki današnjega časa? Je to spet postal “mali človek” in ne nekdo v sijočem oklepu, ki vodi narod v “velike zmage”? Kaj je danes – v primerjavi z nekoč – herojsko dejanje?

Junak je zmeraj tisti, v katerega lahko veliko število ljudi preusmerja svoje manke. Junak je zunaj moralnih kategorij – tudi Hitler je junak, ker je postal presečišče tolikih potlačitev – enako kot Gandhi. Vem, da je ta misel komajda vzdržna, a menim, da smo tako pač napravljeni. Potrebujemo junake, četudi nismo prepričani, kaj jih konstituira kot junake. Če jih ni, si jih izmislimo. Ker je težko biti sam s seboj. Največ užitka pa je v junakovem padcu.

Sebastian Cavazza, Jure Henigman, Nina Ivanišin, Aljaž Jovanović, Marko Mandić, Janez Škof, Jernej Šugman in številni drugi. Veliko zvenečih igralskih imen. Bo oder dovolj velik, da jih bo prenesel? Kakšna je tvoja tokratna strategija poteka priprav na predstavo? Je kaj drugačna od siceršnje, zahteva dodaten premislek, čikpavzo ali dve več?

Ma, gre, in to je zame najbolj važno, za ekipo krasnih ljudi, blazno talentiranih, seveda, a fajn ljudi, ki ne tekmujejo med seboj, ampak se dopolnjujejo. Za takšno ekipo ni noben oder premajhen, ne prevelik. Delo pa poteka snovi primerno, torej kolektivno, čeprav gre, kar se likov tiče, za izrazit radikalni egoizem, ki ga poganja hibris – danes bi temu rekli napuh, ko se čutim kot bog. Čikpavze pa dovolj pogoste. Vesel.

Lahko Cankarjev dom še imenujemo hram kulture?

Ne maram besede kultura, sem na strani umetnosti. Umetnost se pa lahko zgodi povsod, tudi v Cankarjevem domu.

V kulturnih krogih dostikrat slišim, da predstave v slovenskih gledališčih režirajo vedno “eni in isti”. Glede na to, da si eden od najplodnejših – gre za zlobne jezike, ali se ti zdi, da dejansko obstaja nek monopol in lobiranja?

Če me pokličejo, se odzovem. In hvaležen sem, da me kličejo. Vem pa, da me ne bodo klicali zmeraj. Privoščim pa vsem.