Lucas Ballestín se je rodil in odraščal v Buenos Airesu v Argentini. V času finančne krize leta 2001 se je preselil v Miami na Floridi, kjer je preživel kar deset let preden se je odločil preseliti v New York. Danes živi in ustvarja v Brooklynu, tako imenovani hipsterski prestolnici sveta, ter končuje doktorski študij filozofije na New School for Social Research. Med njegove interese za analize ga zanimajo predvsem politika, politična ekonomija in psihoanaliza. Pred kratkim se je mudil v Ljubljani na mednarodnem seminarju filozofov Repetition/s. Ta pogovor ne bo namenjen zgolj ozki peščici bralcev, saj ga je spodbudila debata o njegovi analizi fenomena hipsterjev, ki zanima precej širšo skupino ljudi.

Hipsterska subkultura, če jo lahko sploh označimo za subkulturo (a to je že druga zgodba, kar boste lahko prebrali tudi v intervjuju), je pravzaprav globalni pojav, ki (kot kaže) pri svojih predstavnikih ne izbira glede na nacionalno pripadnost in je danes vpet v pore celotne družbe.

Lucas Ballestín preučuje tudi vpliv hipsterskega gibanja na dvig cen nepremičnin, potrošništvo in modne smernice. Kdo so bili hipsterji nekoč in kdo so hipsterji danes? Koga (če sploh koga) pravzaprav zastopajo? … in kako jih bo sodila zgodovina?

Hipstersko gibanje, ki se je razširilo po vsem svetu, ima danes, odkar je spopularizirano in skomercializirano, predvsem negativno konotacijo. Še posebej se želijo od njega distancirati intelektualci, kar si tudi sam. A pri tebi sem zaradi stvari, o katerih pišeš in predavaš, do hipsterjev zaznal presenetljivo pozitiven odnos.

Pri tvojem vprašanju je predvsem pomembno, da jasno ločimo hipstersko gibanje in njegovo komercializacijo. Sicer menim, da gibanja ne vidim toliko v pozitivni luči, kot skušam reflektirati pristop do razumevanja iz česa hipstersko gibanje sploh izhaja oziroma kaj je pomenilo v samem začetku. Za to uporabljam predvsem psihoanalitični okvir, ki naj bi bil vsaj do neke mere nevtralen. In tako skušam ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja. Želim izzvati negativni predsodek o hipsterjih kot o brezciljnih, ironičnih ljudeh, ki jim je praktično vseeno za svet okoli njih. Zato sem skušal biti bolj pozoren na subtilne elemente gibanja, kjer pa ta glavni predsodek ne vzdrži. Želel sem najti tudi druge značilnosti, ki so drugačni od tega, ki trenutno prevladuje. Kar je zanimivo je, da gre pri hipsterji pravzaprav za ironijo, saj je njihova drža nekakšen upor trenutnim razmeram in trenutni resničnosti, tako kulturni kot tudi družbeni. V svojem raziskovanju sem se želel osredotočiti prav na ta odpor hipsterjev do obstoječega, ki je do neke mere pomemben, saj so uvedli tudi povsem svoj slog oblačenja in način življenja. Skušal sem postaviti vprašanje, koliko je to obnašanje pravzaprav namerno upiranje sodobni ekonomiji in kulturi oziroma ali ne gre morda za zgolj sodobno obliko nihilizma.

Bi torej lahko rekel, da gre pri hipsterjih vseeno za specifično filozofijo, ko govorimo o njihovem načinu življenja in vrednotah? Marsikdo bi namreč oporekal že pri tem, da gre pri njih sploh za subkulturo, saj je hipstersko gibanje pravzaprav apolitično, neaktivistično, …

Ena od kritik, ki mi jo o mojem stališču ponavadi očitajo kolegi, je ta, da lahko iz mojega pisanja domnevajo, da so vsi hipsterji enaki oziroma da imajo hipsterji iz zelo različnih držav enake navade. Kot pa že sam namiguješ v vprašanju, je ponavadi stvar polemike tudi to, ali je sploh mogoče, da obstaja nek univerzalen hipsterski slog življenja? V resnici se ne pretvarjam, da so vsi hipsterji enaki, ali počnejo enake stvari iz podobnih razlogov. V svojem delu sem pravzaprav želel, da lahko mislimo hipsterje različno, ne zgolj kot te odtujene ljudi. Vsekakor pa, da tudi prepoznamo skupne značilnosti hipsterskega gibanja. Ponavadi me pri oznakah hipsterjev zmoti to, da o njih govorimo kot o ljudeh, ki nam sploh niso podobni, o ljudeh, ki so nekoristni, površinski, bogataški otroci. Na drugi strani pa naj bi bili mi, preostali, tisti, ki nam je zelo mar za politiko, okolje in druge pomembne stvari. Zato sem skušal to izzvati in najti poti, kjer so hipsterji lahko vse to, kar mislimo, da so in hkrati počnejo vse te stvari, za katere mislimo, da jih nikoli ne bi počeli. To, čemur bi jaz rekel hipsterska etika, je nekaj, kar ima opraviti z uporom proti potrošništvu, ki je ogledalo kapitalizma. Poleg tega gre tudi za fundamentalni upor proti temu, kako naš osebni slog narekuje potrošništvo in neoliberalni kapitalizem. Pri hipsterjih, kjer naj bi bilo vse določeno, gre za idejo o čistosti posameznika. Kupijo tisto, kar jih najbolj privlači, hkrati pa so zelo selektivni oziroma vsaj mislijo, da so, ko oblikujejo svojo drugačno identiteto, ki naj bi bila nasprotna temu, kar jih obdaja v okolici. Načeloma pravzaprav nimam težav, da se ne bi strinjal s kritiko hipsterjev, bi pa želel k analizi doprinesti nekaj senzibilnosti, ki bi pomagala razumeti ta fenomen. Želim se namreč oddaljiti od nasprotovanja kar tako, ki je zgolj zelo udobna pozicija. Svoje pisanje želim izkoristiti kot platformo za večja vprašanja o potrošništvu, identiteti, avtentičnosti in uporu, ki presegajo meje hipsterskega gibanja.

Kdaj pa si se prvič srečal s fenomenom hipsterjev in kakšen prvi vtis so pustili na tebi?

Kot pri marsičem v tej dobi, sem se tudi jaz s hipsterji prvič srečal na spletu. Moja prva reakcija je bila, kot reakcija številnih, da sem jih preziral, zaradi vsega, kar večina še vedno vidi v njih. Torej zaradi praznine, površinske elegance, odmika od političnih vprašanj, vlaganj v oblačila, poziranja z lepimi kolesi in neodvisne glasbe. V tem sem videl dvoličnost. Gre za Nietzschejevo Will To Power na steroidih. To je bila moja prva reakcija. Vendar, ko sem se preselil v Brooklyn in tam v tej prestolnici hipsterskega gibanja živel nekaj let, sem zaradi druženja s hipsterji (ki so sicer vedno zanikali, da so hipsterji) začel raziskovati pod površino. In tako sem prišel do zanimivih ugotovitev. Odzivi ljudi, ki bi jih označili za hipsterje, in odzivi akademikov na moje delo so bili polni radovednosti. Tako je moja negativna percepcija o hipsterjih vse bolj bledela in menil sem, da je vredno, da to delim z okolico. Zato sem tudi napisal vse te tekste in se s tem začel ukvarjati tudi bolj javno.

Lucas Ballestín

O tem, kako stara je pravzaprav hipsterska subkultura, krožijo različni podatki. Nekateri ji pripisujejo tudi desetletja star izvor, spet drugi se s tem ne strinjajo in pravijo, da gre za relativno nov fenomen, ki s prejšnjimi gibanji nima nobene povezave. Na katere vire se sam naslanjaš?

To je del mojega preučevanje, ki si zasluži dodatno raziskovanje. Najprej moramo narediti jasno razliko med etiketami, ki označujejo “hipsterje”. Predstavniki, ki jih imenujemo “hipsterji”, so se pojavili v začetku novega milenija, predvsem v delavskem in nižjem srednjem razredu v ameriških mestih, kot sta Filadelfija in New York. Oznaka hipster pa je veliko starejša in so jo v preteklosti uporabljali za različne skupine skozi zgodovino, prve omembe besede segajo vse do 40. let prejšnjega stoletja. Je pa tudi res, kakor je meni znano, da je za pomenom te besede vseeno neka kontinuiteta, saj se je z njo vedno označevalo skupine, ki naj bi bile nepomembne, beseda sama pa ima že od nekdaj negativen prizvok. To velja tudi za današnjo definicijo besede hipster. Ta del projekta, raziskovanje zgodovine, bom nadaljeval, saj bi rad svojemu raziskovanju dodal etnografsko komponento. Zgodovina pomaga razumeti in z njeno pomočjo lahko pokažemo natančnejšo sliko.

Če ostaneva pri “novih” hipsterjih, je zanimivo dejstvo to, da se je gibanje na začetku pravzaprav povezovalo z reciklažo starih, odsluženih stvari in materialov. Torej bi lahko tudi rekli, da je šlo ne glede na vse, kar je bilo do zdaj povedano, za protikapitalistično/protipotrošniško gibanje, ki je poleg vsega kazalo tudi zanimanje za knjige in branje, torej je imelo dodano tudi neko intelektualno komponento. Poleg tega so zbirali vintage predmete, kot so analogne kamere in fotoaparati, vinilne plošče. Danes se zdi, da je vse skupaj prestopilo meje alternative in se globoko zasidralo v mainstream – tako v modo kot tudi v pop kulturo in pravzaprav v vse, kar je popularno. Bi lahko rekli, da so hipsterske karakteristike s tem, ko so prešle v mainstream in se zlile z vsem ostalim, pravzaprav izginile? Je torej danes, leta 2016, sploh še smiselno, da govorimo o “hipsterski subkulturi”?

To je zelo zanimivo vprašanje. In če sem iskren, nimam odgovora. Bi pa rekel, da ima to manj opraviti s tem, da smo leta 2016, kot ima opraviti s konceptom, kot ga razumemo mi. Od samega začetka so bili razlogi, zakaj je nekdo hipster, zelo megleni. In tudi razlogi, zakaj nekdo NI hipster, so bili prav tako megleni. Je pa nekaj, kar si omenil, zelo pomembno. To je razlika med izvorom hipsterske subkulture, ki sem jo tudi sam označil za gibanje, ki je bilo zelo “naredi-si-sam” in z nekomercialno dušo, in med tem, kaj je to gibanje postalo danes, saj sta ga ugrabila marketing in trg. Slednja sta ga nato prodala nazaj ne zgolj hipsterjem, temveč tudi vsem ostalim, ki jih prej nikoli ne bi označili za hipsterje. Hipster je danes mednarodni pojav oziroma kot je zapisal Simon Critchley – gre za brooklynizacijo sveta. Brooklyn je postal znamka. In tudi hipster je postal znamka, brand. Če je nekoč obstajala esenca hipsterja, se je danes ta od njega popolnoma oddaljila. Nekoč protikapitalistični hipster je danes skomercializiran, slednje pa je zasenčilo njegovo prvotno esenco oziroma izvor.

Ko si bil v Ljubljani, si v predstavitvi svojega predavanja zapisal, da boš govoril o hipsterjih, ker so postali simbol nevednosti, arogance in komičnega pomanjkanja samozavedanja. Dodal si, da je hipster postal boksarska vreča za vse, kar je danes v post-sodobnem svetu narobe z mladino. Opozoril si tudi, da so šli nekateri tako daleč, da so hipsterja okrivili za “konec zahodne civilizacije”. Komu gre na mlin stigmatizacija hipsterja in kdo ima od tega, da je hipster postal komična figura, ki je ne moremo jemati resno, korist?

Do neke mere gre za generacijsko luknjo, saj hipster hrepeni po nostalgiji in starejše generacije se lahko počutijo ogrožene. Danes se na milenijce, torej ljudi, ki so v svojih poznih najstniških letih in do poznih tridesetih letih, gleda kot na izgubljeno generacijo – generacijo, ki nima vsebine, je bila vzgojena v preobilju in udobju ter zato ni kos resničnemu življenju. Hipsterji skušajo biti na nek način bolj progresivni in že zaradi tega so lahka tarča posmeha za starejše, bolj konzervativne generacije. Vendar, kaj je sploh pristna identiteta? Kaj je pristen osebni slog? Kaj pomeni etična potrošnja? Hipsterji se teh vprašanj lotevajo tako, da nas spravljajo v nelagoden položaj, ker odsevajo stanje, v katerem je družba danes. A tu naletimo tudi na paradoks, saj so hipsterji prepoznani kot očitno dovolj pomembni, da jih je potrebno dajati v nič.

V ZDA pa je problematična še ena s hipsterji povezana težava, saj se ponavadi naselijo v tradicionalno revne soseske ali soseske, kjer pretežno živi delavski razred. Z množičnim prihodom hipsterjev pridejo tudi višje najemnine, ki izrinejo dolgoletne najemnike. Slednji so večinoma temnopolti. Torej ima odpor do hipsterjev tudi rasne dimenzije. Ta odpor pa je veliko globlji od prej omenjenih kritik. In čeprav hipstersko gibanje v osnovi ni “belo”, pa je v popularni domišljiji vsekakor to postalo. V Brooklynu je namreč hipster postal izvidnik za horde nepremičninarjev. Hipsterji v soseski so nemalokrat znanilci dviga cen nepremičnin. Njihovo gibanje ima tako večji vpliv, kot si morda mislimo, saj je na videz nedolžno naseljevanje v “stare” soseske, ki jh nato “izboljšajo”, pravzaprav zelo kapitalistično orientirano. Vendar to ni zgolj problem hipsterjev, temveč vseh nas, saj se tudi mi odzivamo na razmere, ki jih ustvarjajo hipsterji. In to na nek način vpliva na celotno družbo.

Lahko paralele hipsterskega gibanja povežemo z fenomenom emo, ki je že kar nekaj let pozabljen, kljub temu, da so bili “emoti” še nedavno prav tako stereotipizirani, skomercializirani in tarče posmeha?

Tudi to je zelo zanimivo vprašanje, o katerem še nisem razmišljal. Bi pa vsekakor rad raziskal, ali obstajajo kakšne paralele, podobnosti. Zato trenutno nimam konkretnega odgovora. Če pa sodim po svojih izkušnjah, bi rekel, da gre za dva zelo različna gibanja, ki se razlikujeta vsaj v svojem bitu. Čeprav se predsodek da so hipsterji pravzaprav odrasli emoti, kar ponuja. Emo je nastal iz glasbenega žanra in spremljajoče mode, pri hipsterjih pa gre za širši fenomen, ki ni omejen zgolj na glasbo, čeprav je slednja tudi tu pomemben del gibanja. Sicer ne poznamo hipsterske glasbe kot žanra, imamo pa glasbo, ki so jo hipsterji vzeli za svojo in je za njih značilna. Enako velja za literaturo, oblačila in soseske. Bi bilo pa zelo zanimivo ugotoviti, ali sta, če sploh, emo in hipster kakorkoli povezana. Oba sta (bila) namreč označena za patetična, histerična in do neke mere vsebinsko prazna, kot tisti, ki se veliko in glasno pritožujejo, a se nimajo za kaj pritoževati. V obeh primerih lahko vidimo tudi zavrnitev dominantne kulture in neusmiljeno zasmehovanje.

Emo je, kljub svoji močni večletni pristnosti, fenomen vzdrževal več let. Nato pa je skoraj čez noč izginil. Kaj se bo zgodilo s hipsterjem? Gre za fenomen, ki še kar traja. Ali morda živimo v letu ali desetletju, ko tudi njega kmalu več ne bo? Ali pa se je tako globoko zakoreninil v naš vsakdan, da se bo v prihodnosti zgolj le še množil?

Mislim, da zatona hipsterja še ne bomo kmalu videli. Če ne zaradi drugega, že zaradi tega, ker gre za učinovit marketing. Hipster je s tega vidika zgodba o uspehu. In kamorkoli sem v zadnjih letih potoval, sem opažal vedno več elementov hipsterske kulture, ki se širi od Evrope do Južne Amerike. Že zaradi tega menim, da bodo hipsterji obstajali še kar nekaj časa. In če je biti hipster res nekaj več kot le poslušati določeno zvrst glasbe, voziti določeno vrsto kolesa in se oblačiti v določeno vrsto oblačil, potem imamo opraviti z nečem večjim, kar bo lahko v prihodnosti odsevalo razvoj kapitalizma in kako se mu bodo ljudje uspešno ali neuspešno upirali. A to bo lahko pokazal zgolj čas.