Donia Shohdy (alias A7ba-L-Jelly) je didžejka in vizualna umetnica iz Kaira, ki poskuša razbiti temelje tradicionalne plesne glasbe. Obenem pa raziskuje nepričakovane povezave med glasbenimi žanri in slogi vrtenja ter konzumiranja glasbe in se poigrava z mnogoterimi ritmi, od heavy bassa in alien dance beatsov do dreamy ambientale in dekonstruiranih hip-hop komadov. Čeprav uspe premakniti meje svoje ekspresivnosti dlje od začrtanega horizonta, se vedno znova vrača k tistemu, kar je pomembno – k bitu, ki te/jo/nas premakne. Donia je obenem soustanoviteljica kolektiva in klubskih večerov JellyZone, konceptualnih zabav, ki iščejo vzporednice med manj tradicionalno plesno glasbo in klubom, hkrati pa prevprašujejo dinamike razreda in spola.

O egiptovski revoluciji nerada govori. Pravi, da jih o tem sprašujejo že zadnjih osem let, tako da se zdaj raje osredotoča na prihodnost. Čeprav zase pravi, da ne ustvarja z namenom, da bi podala političen komentar, so dogodki JellyZone vsekakor posledica politične klime v Egiptu, tako kot načeloma klubska podtalja, ki se razvijajo na margini. O trenutnih projektih in ambicijah sva se pogovarjala pred njenim prvim nastopom v Ljubljani (petek, 16. marca v klubih Monokel in Tiffany), kjer se bo postavila ob bok Slikbacku in mapalmi, skupaj z domačo podporo kolektiva Ustanova.

Donia, A7ba-L-Jelly, nekje sem zasledil še The Jelly Bitch. Kako naj te naslavljam in od kod pravzaprav izvira tvoje umetniško ime?

Kakorkoli. Ime A7ba-L-Jelly se v angleščino prevede v The Jelly Bitch, od tod tudi to poimenovanje, velja pa tudi za sinonim JellyZone zabav, ki jih prirejamo v Kairu.

Kako bi opredelila svoj zvok in glasbo, ki jo vrtiš?

Vedno se znajdem v krču, kadar rabim opredeliti neke specifične kvalitete mojih setov. Cel čas skačem med različnimi žanri in tempoti. Morda ravno to opredeljuje moj zvok, neka vrsta eklekticizma. S svojim setom vedno poskušam povedati zgodbo in postavim neko osebno narativo v ospredje, prav tako pa res uživam v tem “preklapljanju” med različnimi žanri. Ampak to bi bile lahko tudi karakteristike, ki bi opisale druge performerje, tako da ne vem, če bi lahko povsem točno z besedami opisala glasbo, ki jo vrtim.

Prav tako pa nisi zgolj didžejka, temveč tudi vizualna umetnica.

Tako je. Ukvarjam se tudi z vizualno in video umetnostjo. Za osnovo si ponavadi ali vzamem neko fotografijo, ki sem jo naredila ali pa sem jo našla kje drugje in na podlagi nje ustvarjam nove kompozicije, dodam nove plasti itn.

Bi lahko rekla, da tvoja dela nosijo političen naboj? Tako na področju vizualnih umetnosti, kot tudi pri glasbenih nastopih.

Stvari načeloma ne počnem z namenom, da bi prenesla neko politično sporočilo. Vsaj ne v osnovi. Mislim, da je vsa umetnost, bodisi antična ali sodobna, pomembna, ker ponuja neke vrste vpogled v tehnološke procese, ekonomski status in socialne strukture časa, v katerem je bila ustvarjena. In v večini primerov verjamem, da je naloga opazovalca ta, da analizira in premišljuje o umetnosti, ne pa samega umetnika.

Kako bi opisala klubsko sceno v Kairu?

Tako eksperimentalna kot leftfield klubska scena sta zelo majhni v primerjavi z drugimi, ampak obstajajo iniciative in kolektivi, kot je npr. tudi JellyZone, ki jo poskušajo postaviti bolj v ospredje, tako da se vidi nek napredek. Prav tako imamo pri organizaciji teh dogodkov težave pri iskanju prizorišč, kar je pravzaprav naša največja težava. Tako da smo pogosto prisiljeni prirejati zabave ilegalno ali pa na manj dostopnih lokacijah, posledično pa tudi prodajati cenejše vstopnice, kar seveda vodi v manjšo svobodo pri izvajanju programa.

Omenila si JellyZone. To je neka vrsta platforme, ki jo vodiš v Kairu, organiziraš različne dogodke, zabave …

JellyZone sem soustanovila leta 2017, istega leta, kot sem začela tudi bolj resno vrteti glasbo. Pred tem sem skupaj s skupino prijateljev organizirala nekaj privatnih zabav, kar se je sčasoma razvilo v večje dogodke. To niti niso bili moji prvotni nameni. Tudi samo ime izvira iz teh zabav, saj sem na njih vedno naokoli nosila “jello shote”, tako kot še vedno počnem danes. Kot vidiš, nisem najboljša z imeni, vse je v resnici precej na prvo žogo.

Po čem pa se JellyZone razlikuje od preostalih zabav v Kairu?

Vsaka zabava je drugačna. Vsaka ima svojo publiko, glasbo in pravila, tako da ne morem govoriti čisto objektivno. Pri zasnovi dogodkov smo si želeli počasi graditi na publiki iz vseh vetrov, ki jih zanima podobna glasba. Dogodkov nismo želeli pretirano oglaševati, saj smo se bali, da bi se prehitro skomercializirali in privlačili napačno publiko. Veliko mojih prijateljev, ki se je prej udeleževalo mojih hišnih zabav, nikoli ne pride na JellyZone zabave. Nekaterim preprosto ni všeč ta zvrst glasbe ali pa pač niso klubske osebe. Pričeli smo s Facebook profilom, s katerim smo dodajali naključne ljudi, ki bi jih lahko zanimali naši dogodki. Nekateri so prišli in povedali za zabave še komu, drugi ne, se je pa počasi začela graditi neka skupnost. Ampak zares težko govorim o “drugačnosti”, vsaka zabava ima svojo dinamiko.

Imate pa recimo precej bolj striktna pravila na vratih.

To drži, predvsem za moške. Za prihod na zabavo načeloma ni potrebna nikakršna rezervacija, ljudje se preprosto pojavijo na vratih. Zelo se trudimo, da bi naše zabave ostale varen prostor, zato moške, ki pridejo sami na zabave, vseeno prosimo, da vnaprej najavijo svoj obisk. Nato preverimo njihove Facebook profile in ocenimo, ali bi nam ta oseba lahko povzročala težave. Tudi načeloma na vratih vedno vprašamo, če se obiskovalci zavedajo, na katero zabavo so prišli. S tem zagotavljamo varen prostor ostalim obiskovalcem, hkrati pa skrbimo, da se ohranja neka zavedna publika in skupnost. Ta pravila so v resnici bolj inkluzivna, kot se morda zdi na prvi pogled. Z njimi namreč omogočamo vstop gostom, ki se na preostalih zabavah sicer ne bi počutili varno. Vse obiskovalce prav tako prosimo, da nam prijavijo kakršnekoli oblike nasilja ali nadlegovanja na plesišču, če do njih pride.

Kako pa je danes z bolj marginaliziranimi skupinami, ki verjetno bolj pogosto zahajajo tudi na vaše zabave? O Egiptovski revoluciji je težko govoriti kot o uspešni zgodbi, pa vendar, je pustila za seboj vsaj kak občutek večje svobode?

V resnici nerada govorim o egiptovski revoluciji, o tem nas sprašujejo že zadnjih osem let. Velja pa povedati, da če je npr. LGBTQ+ skupnost doživela kratek preporod nazaj v letih 2011 in 2012, v času revolucije, danes na žalost ni več tako. Tako za njihovo skupnost, kot za preostale skupnosti in nenazadnje klubsko skupnost, danes velja, da mora biti izjemno previdna pri iskanju varnih prostorov. In čeprav ga naši dogodki recimo ponujajo, tega ne moremo reči tudi za preostale klube in javne prostore zbiranja. Klubska scena in splošne okoliščine v Egiptu so trenutno grozljive in zadušujoče.

Trenutno si na evropski turneji. Kakšne so izkušnje z dozdajšnjih dogodkov?

Zaenkrat dobre, čeprav imam večino dogodkov nakopičenih proti koncu meseca, tako da še nimam nekih prigod, na katere bi lahko zares reflektirala. Moj prvi nastop je bil v Beogradu s kolektivom Mostly Joking, kar je bil verjetno kar presežek dogodkov do zdaj. Izjemno pa se veselim tudi nastopa v Ljubljani konec tedna.

A7ba-L-Jelly lahko ujamete že ta petek, 16. marca, v klubih Monokel in Tiffany >>