Donia Shohdy (alias A7ba-L-Jelly) je didžejka in vizualna umetnica iz Kaira, ki poskuša razbiti temelje tradicionalne plesne glasbe. Obenem pa raziskuje nepričakovane povezave med glasbenimi žanri in slogi vrtenja ter konzumiranja glasbe in se poigrava z mnogoterimi ritmi, od heavy bassa in alien dance beatsov do dreamy ambientale in dekonstruiranih hip-hop komadov. Čeprav uspe premakniti meje svoje ekspresivnosti dlje od začrtanega horizonta, se vedno znova vrača k tistemu, kar je pomembno – k bitu, ki te/jo/nas premakne. Donia je obenem soustanoviteljica kolektiva in klubskih večerov JellyZone, konceptualnih zabav, ki iščejo vzporednice med manj tradicionalno plesno glasbo in klubom, hkrati pa prevprašujejo dinamike razreda in spola.

O egiptovski revoluciji nerada govori. Pravi, da jih o tem sprašujejo že zadnjih osem let, tako da se zdaj raje osredotoča na prihodnost. Čeprav zase pravi, da ne ustvarja z namenom, da bi podala političen komentar, so dogodki JellyZone vsekakor posledica politične klime v Egiptu, tako kot načeloma klubska podtalja, ki se razvijajo na margini. O trenutnih projektih in ambicijah sva se pogovarjala pred njenim prvim nastopom v Ljubljani (petek, 16. marca v klubih Monokel in Tiffany), kjer se bo postavila ob bok Slikbacku in mapalmi, skupaj z domačo podporo kolektiva Ustanova.

Donia, A7ba-L-Jelly, nekje sem zasledil še The Jelly Bitch. Kako naj te naslavljam in od kod pravzaprav izvira tvoje umetniško ime?

Kakorkoli. Ime A7ba-L-Jelly se v angleščino prevede v The Jelly Bitch, od tod tudi to poimenovanje, velja pa tudi za sinonim JellyZone zabav, ki jih prirejamo v Kairu.

Kako bi opredelila svoj zvok in glasbo, ki jo vrtiš?

Vedno se znajdem v krču, kadar rabim opredeliti neke specifične kvalitete mojih setov. Cel čas skačem med različnimi žanri in tempoti. Morda ravno to opredeljuje moj zvok, neka vrsta eklekticizma. S svojim setom vedno poskušam povedati zgodbo in postavim neko osebno narativo v ospredje, prav tako pa res uživam v tem “preklapljanju” med različnimi žanri. Ampak to bi bile lahko tudi karakteristike, ki bi opisale druge performerje, tako da ne vem, če bi lahko povsem točno z besedami opisala glasbo, ki jo vrtim.

Prav tako pa nisi zgolj didžejka, temveč tudi vizualna umetnica.

Tako je. Ukvarjam se tudi z vizualno in video umetnostjo. Za osnovo si ponavadi ali vzamem neko fotografijo, ki sem jo naredila ali pa sem jo našla kje drugje in na podlagi nje ustvarjam nove kompozicije, dodam nove plasti itn.

Bi lahko rekla, da tvoja dela nosijo političen naboj? Tako na področju vizualnih umetnosti, kot tudi pri glasbenih nastopih.

Stvari načeloma ne počnem z namenom, da bi prenesla neko politično sporočilo. Vsaj ne v osnovi. Mislim, da je vsa umetnost, bodisi antična ali sodobna, pomembna, ker ponuja neke vrste vpogled v tehnološke procese, ekonomski status in socialne strukture časa, v katerem je bila ustvarjena. In v večini primerov verjamem, da je naloga opazovalca ta, da analizira in premišljuje o umetnosti, ne pa samega umetnika.

Kako bi opisala klubsko sceno v Kairu?

Tako eksperimentalna kot leftfield klubska scena sta zelo majhni v primerjavi z drugimi, ampak obstajajo iniciative in kolektivi, kot je npr. tudi JellyZone, ki jo poskušajo postaviti bolj v ospredje, tako da se vidi nek napredek. Prav tako imamo pri organizaciji teh dogodkov težave pri iskanju prizorišč, kar je pravzaprav naša največja težava. Tako da smo pogosto prisiljeni prirejati zabave ilegalno ali pa na manj dostopnih lokacijah, posledično pa tudi prodajati cenejše vstopnice, kar seveda vodi v manjšo svobodo pri izvajanju programa.

Omenila si JellyZone. To je neka vrsta platforme, ki jo vodiš v Kairu, organiziraš različne dogodke, zabave …

JellyZone sem soustanovila leta 2017, istega leta, kot sem začela tudi bolj resno vrteti glasbo. Pred tem sem skupaj s skupino prijateljev organizirala nekaj privatnih zabav, kar se je sčasoma razvilo v večje dogodke. To