Iniciativa Ne da(vi)mo Beograd združuje organizacije in posameznike, ki jih zanimajo urbane in kulturne politike, pravično koriščenje skupnih javnih virov, razvoj mesta (Beograda) in vključevanje meščanov v razvoj okolja, v katerem živijo. Povod za iniciativo je bil megalomanski projekt Beograd na vodi, zdaj pa se iniciativa zavzema za konec degradacije in ropanja mesta s strani različnih političnih interesov. Luka Knežević Strika je eden vidnejših in dejavnejših članov iniciative in bo jutri na nacionalni nevladniški konferenci, ki jo organizira Center za nevladne organizacije, v Poligonu predstavil delovanje iniciative, še posebej pa to, kako na ulice za boljši jutri spraviti na tisoče in deset tisoče ljudi.

Spremljate slovensko aktivistično sceno? Zdi se, da je bila aktivistična scena v bivši Jugoslaviji močna in združena … seveda, zdaj vsakdo bije bitke v svoji državi, v svojem kraju …

Delno spremljam kulturno sceno pri vas in zdi se mi, da je tako kot pri vas kot na Hrvaškem vzpostavljena neka neodvisna scena, ki pa si je na volitvah izborila vpliv, tako da ji je omogočeno delo, napredek in … tudi kritika. V Srbiji temu ni tako, zdi se, da smo vseskozi na začetku, ampak gremo, se borimo, od lokalnega proti nacionalnemu. Veliko smo se naučili od aktivističnih skupin iz Hrvaške, Španije, Italije.

Poznate primer ljubljanske Tovarne Rog, ki je postal fenomen in simbol neodvisnega boja proti mestnim in državnim oblastem?

Iniciativa Ne da(vi)mo Beograd je podprla boj Rogovcev, to so takrat naredili tudi mnogi drugi akterji neodvisne aktivistične, kulturne scene iz Srbije. Proces osvobajanja prostora, recimo Metelkova, se je pri vas začel precej prej kot se to dogaja pri nas, po drugi strani pa je to proces, ki se nikoli zares ne konča in je odvisen od energije scene kot tudi splošne mentalitete ljudi, družbe.

Kje trenutno je na tem področju Beograd?

Pri nas so se te stvari začele dogajati šele pred nekaj leti. Zgodili so se Inex film, Kasarna v Novem Sadu. Trenutno se veliko dogaja v Kulturnem centru Magacin in v Kvaki 22. Ti osvobojeni prostoru postajajo vse bolj aktivni in pomembni za razvoj (kulturne) scene. Drugače pa mislim, da v Beogradu ti prostori, čeprav imajo pomembno vlogo, niso katalizatorji boja proti oblastem, ker se šele vzpostavljajo. Verjamem pa, da se bo v bližnji prihodnosti tudi s temi prostori zgodilo, kot se je zgodilo z vašim Rogom.

Bi lahko rekli, da je vaša iniciativa dobro organizirana iniciativa?

Sicer je težko na to odgovoriti, ampak vseeno smo kot iniciativa uspeli izvesti kar nekaj organizacijsko zahtevnih projektov, recimo serijo množičnih protestov. Trenutno delamo na postavljanju strukture, ki nam bo omogočila, da lahko vključimo še več ljudi, hkrati pa tudi to, da bo logistika tekla bolje in lažje in se bomo lahko tako ukvarjali z več stvarmi hkrati.

Kaj se dogaja z novimi srbskimi generacijami, so tudi tam v povprečju precej apatični, jih zanimajo zgolj družabna omrežja ali so željni sprememb na bolje in za to pripravljeni tudi kaj ukreniti?

Ne vem, če je vzrok v družabnih omrežjih, navsezadnje so ta morda celo bolj vplivna kot tradicionalni mediji. Apatija je po mojem mnenju bolj posledica tega, da je politika iz vsega skupaj naredila neko politično blato. Posebej večji tradicionalni mediji so govorijo to, kar trenutni politiki ustreza, zato se avtentičen in kritičen javni govor odvija na družbenih omrežjih ter na ulicah in tam … je dejansko precej mladih, ki si želijo sprememb, kot se je pokazalo na nedavnih predsedniških volitvah.

To je bilo sicer moje naslednje vprašanje. Kako so vam pri vašem organiziranju pomagala družabna omrežja? Danes je namreč zaradi njih obveščanje dosti lažje in hitrejše kot nekoč …

Kot sem že rekel, ljudje so družbena omrežja prepoznali kot priložnost, da povedo, kaj mislijo in da se seznanijo s tem, kaj se sploh dogaja. Ko smo organizirali proteste, informacije o protestih niti niso (ali niso hotele) do medijev, tudi ko je bilo na ulicah tisoče ljudi, ampak je informacija do ljudi prišla preko Facebooka, Twitterja … sicer smo delno prebili tudi medijsko blokado, ampak družabna omrežja ti vseeno omogočajo, da se pogovarjaš z ljudmi neposredno.

Kako na ulice spraviti 100 tisoč ljudi? V Ljubljani se zdi to nemogoče, res, je manjše mesto, ampak vseeno …

Ni jih bilo ravno 100 tisoč, jih je pa bilo nekaj deset tisoč … Po mojem mnenju je povod v tem, da meščani določene problem prepoznajo kot … tako več ne gre naprej. In takrat se mora pojaviti nekdo, ki mu ljudje zaupajo, da lahko stojijo za njegovim mnenjem in da se čutijo, da ne stojijo za njim, ampak ob njem. Mi v resnici nismo spravili na ulice vseh teh ljudi, mi smo jih povabili, če gremo na ulice skupaj.

Kako je biti aktivist v Vučićevi Srbiji in v Malijevem Beogradu?

Že od samega začetka delovanja naše iniciative so se dogajali politični pritiski. In bolj je rasla moč naše iniciative, večji so bili pritiski. Z pojavljanjem na družbenih omrežjih pa so se pritiski še povečali, obstajajo politične skupine, ki z nami obračunavajo on-line, vzpostavljajo svoje Facebook strani, na katerih širijo laži … podobno je tudi s tradicionalnimi mediji, ki si izmišljujejo zgodbice, nas zmerjajo s tujimi plačanci, da rušimo državo, da želimo tega in tega ubiti … In kar je najhuje, podobne retorike se poslužujejo tudi politiki. Naša edina rešitev je, da delamo stvari javne, odprte, transparentne, da jih ljudje vidijo, takšne kot so. In … ravno zaradi vseh teh groženj in zgodbic, ki se nam dogajajo, smo še bolj prepričani v to, kar delamo in v to, da ne smemo nehati.

Za konec … kakšni so po vašem mnenju svetovni voditelji prihodnosti? Zaenkrat prihodnost glede tega ne izgleda dobro. V Ameriki populist Trump, v Kanadi Trudeau, ki stavi na dober imidž, v Sloveniji nekdanji maneken Pahor. Zdi se, da voditelji bežijo od aktivizma, ker se pri masah ne prodaja dobro.

Počakajmo volitve v Velki Britaniji …. Mislim, da je Corbyn voditelj, ki bi lahko pokazal, kako se tudi levica lahko znajde v novem sistemu komunikacije. Njegova glavna prednost je v tem, da ne menja svojih načel glede na trenutno klimo v družbi.