Ob 20. obletnici institucije Varuha človekovih pravic v Republiki Sloveniji se je nedvomno čas vprašati: Kje smo bili, kje smo in kam gremo? Je Varuh “brezzobi tiger”, je “zobe” šele dobil in ali se ga kdo resno boji? V čem je njegova moč? Bi moral celo kaznovati, da bi ga upoštevali? Kje je uspel in kako je to dosegel?

Uresničen Ulpijanov rek: pošteno živeti, drugega ne prizadeti, vsakomur priznati tisto, kar mu pripada, bi zagotovo zelo olajšal Varuhovo delo in poslanstvo. Predvsem glede priznavanja pravic, ki ljudem, ne glede na spol, raso, starost, vero in druge osebne značilnosti, ki jih delajo tako različne, a vendar enakopravne, nedvomno pripadajo. Okoliščine na začetku 90. let prejšnjega stoletja so bile naklonjene vzpostavitvi slovenskega ombudsmana – Varuha človekovih pravic, ki je za svoje delovanje dobil svoj zakon, ki mu omogoča delo na konkretnih pobudah, kot tudi obravnavo širših vprašanj, pomembnih za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov. Po svoji presoji odpira in obravnava tudi sistemska in aktualna vprašanja, ki jih pobudniki kot fizične osebe morda ne zaznajo. Odnos do pravosodja oziroma možnost nadzora sodne veje oblasti, je bil ob sprejemanju zakona kontroverzno področje, saj se je vseskozi postavljalo vprašanje ohranitve samostojnosti te veje oblasti. Pri Varuhu zagovarjamo možnost uporabe vseh pravnih sredstev za doseg končnega cilja, ki ga morajo vsi spoštovati, pa čeprav se z odločitvijo vsaj eden izmed njih ali celo oba, ne strinjata. Nenazadnje ni moč iti mimo nekaterih trditev pobudnikov, da so nezadovoljni celo z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice. Zato je omejitev delovanja Varuha na pravosodnem področju zožena na potrebo po nadzoru sojenja brez nepotrebnega odlašanja, medtem ko se pri besedni zvezi “zlorabe oblasti” pogosto zatika, saj jo nekateri vidijo v vseh odločitvah nižjih sodišč, ki jih višja korigirajo z razveljavitvijo ali spremembo sodbe.