Do svojega tridesetega leta sem se že dodobra navadil na to, da me (in moje vrstnike/vrstnice) zaznamujejo nenehne spremembe. Premene politično-gospodarskih sistemov, pojav interneta, vstop v Evropsko unijo, gospodarska kriza. Vse to je oblikovalo “zadnje pionirčke”, ki smo v obdobju, ko se v človeku ključno oblikujejo zametki kasnejših interesov (v starosti 8–10 let), še listali prve Vroče kaje, gledali analogne fotografije in smrkali v kolonah pred mejami. Kot odrasli pa zdaj delujemo v svetu (in državi), kjer vlada kriza tiskanega medija in ideologija združene Evrope.

Zdi se, da drugače dojemamo spletno realnost sveta, kot jo tisti za nami, ki so se rodili v digitalni svet. Sam trpim za kronično bojaznijo, da je internet le fascinanten kaos in da je vse, kar je shranjeno v ničlah in enicah iluzija: da je poljubno in “neresno”. Predvsem pa me je strah, da vse to večletno delo (tudi lastno) na spletnih vsebinah ni zgolj podplačano, temveč zaman: bojim se, da ga bo veliko pred časom požrl – čas.