Starejša soseda, tovarniška delavka, odšteva leta do penzije. Pravi, da je utrujena, a kaj hoče, treba je preživeti. Kako se počutijo moje prijateljice, ki so že dvajset let pogodbene delavke v kulturi, niti ne vem. Redko se vidimo, saj imajo preveč dela in premalo časa, honorarji pa kot običajno zamujajo. Znanke, ki so dosegle ugled kot umetnice in univerzitetne predavateljice, kdaj pa kdaj potarnajo, da so razočarane nad sistemom, v katerem kljub svojim talentom in trudu nimajo enakih možnosti kot moški. Ob vprašanju, kako je z njihovim zdravjem in socialno varnostjo, zamahnejo z roko. Javno se raje ne pritožujejo. Mislim si, da zato, ker že vedo, kakšen bo odgovor.

Samooklicane gurujke jim bodo povedale, da bil svet danes lepši, »če bi bila emancipacija pozicija, ki bi osrečevala ženske«. Poslovne ženske, ki so vsaj ekonomsko emancipirane, bodo dodale, da tudi njim ni lahko, saj »paket ‘moderne ženske’ pod pretvezo moči, samostojnosti in neodvisnosti s sabo nosi praznino, bolečino, velike notranje boje, bolečino v srcu in duši«. Mojim znankam bodo svetovale, naj si dovolijo, da v njih »počasi vzklije zopet ženstvenost«, in da naj igrajo »po notah ljubezni in sreče«; vse ostalo bo prišlo samo od sebe. Ugleden politik jim bo svetoval, naj se raje ukvarjajo s poroko, premierova partnerka pa, da naj dajo prednost partnerjevi karieri; za začetek naj bo »opravičen gospodinjskega dela«.

Vtis je, da premožne gospe niso srečne. Če niti one niso srečne, kako naj potem dosežemo srečo vse ostale? Res, kako to, da sreče ni od nikoder? Kdo nas je ogoljufal?