Pomena feministične in kvirovske solidarnosti s transspolnimi osebami se najprej lotevam z obratne smeri, tj. z naslonitvijo na potencialne argumente, na katere sem naletela, ko je bilo govora o tem, zakaj ne solidarnosti s transspolnimi osebami – gre za dve popačeni ideji, tj. da transspolne osebe spol esencializirajo in da je transspolnost moč razumeti kot pojav, podprt s kapitalistično ideologijo potrošnje.

Transspolne osebe ne esencializirajo spola kot se ga družbeno prevladujoče misli – usidrajo ga v individualnost, samoidentifikacijo; lovijo v jeziku izrazitega socialnega konstruktivizma izgubljen moment tistega, kar presega socialno konstruiranost akterk (tj. tisto, česar pravzaprav ne znamo jasno ubesediti v jeziku) oziroma temeljijo na tistem, kar je zbežalo misli socialnega konstruktivizma in kar bi – v kontekstu transspolnih oseb – lahko označile kot ‘presežno’ občutenje onstran socialne konstitutiranosti.

Transspolnost ni produkt

Transspolnost ni produkt, efekt, ali pa instrument kapitalistične produkcije v kontekstu mantre ‘bodi to, kar si’ oziroma ‘lahko si karkoli in kdorkoli’ v okviru hiperpotrošniške kulture, kjer lahko z ustreznim in zadostnim kapitalom živimo, kar želimo – ni instrument širjenja kapitalistične potrošniške ideologije lažne popolne avtonomije in ‘svobodne izbire’ subjekta. Ta iluzija namreč lahko traja le tako dolgo, kolikor se ne pretirano oddaljamo od družbenih normativov. Velja torej ravno obratno – na primeru transspolnosti, transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb se skozi trke regulacij delanja spola, s preseganjem družbeno prevladujočih zahtev, z destabilizacijo cisnormativnosti, z razkritjem njenega hegemonega položaja in s tem tudi z izpostavitvijo nujno nestabilnega in vedno ranljivega družbenega sistema, kaže nasilnost družbe, v kateri živimo, in tehnologij nadzora, delujočih v imenu avtoriziranih institucij. Eksplicira se torej v izvoru enako nasilje, kot ga znotraj obstoječega družbenega reda doživljamo vse, tj. nasilje, izhajajoče iz spolno binaristične družbene strukture, prepletene z ideologijami komplementarnosti, hierarhičnosti spolov, uokvirjenih spolnih vlog, mizoginijo ter z njihovo reprodukcijo povezanimi procesi regulacije, gender policing oziroma nadzorovanja delanja spola.

Ne ponavljajmo zgodovine v kontekstu preteklih konfliktov znotraj feminizmov, ki so, izhajajoč iz rigidnih identitetnih politik in uničujočih »kompromisnih« izključitev v imenu doseganja zastavljenih ciljev, izključevale tiste osebe, ki niso ustrezale pod družbenimi pritiski soustvarjenih komaj-še-sprejemljivih figur žensk-feministk, in jih prisilile, da so govorile, zahtevale z margin margine. Preštevanje kvot in relativna enakost v participaciji znotraj zatiralskih instuticij sama po sebi ne bo zamajala in presegla spolnih neenakosti in ravno zato je treba – ne vzpostavljati feministične, kvirovske solidarnosti s transspolnimi osebami, temveč prepoznati, da so pluralnost spolov in prakse samoustvarjanja spola tiste, ki spol celostno osvobajajo iz procesov nadziranja družbeno pričakovanega delanja spola in ga uokvirjajo v tisto, kar naj – mimo efektov družbeno strukturnega delovanja, tj. interpeliranja v spolni binarizem – pri spolu zares šteje, tj. samoidentifikacija (samodeterminacija), razbremenjena obvezujočega značaja delanja spola v skladu z normativi.

dd

Transoplnost ni produkt

Proces preseganja spolnih neenakosti

Ker se to v takšni abstrakciji sliši lepše kot je obstoječa družbena realnost, je ta element inherentne povezave med trans/feminističnim-kvirovskim delovanjem toliko bolj nujno prepoznati kot vitalen element za procese preseganja spolnih neenakosti, ki niso le spolne neenakosti med moškimi in ženskami in niso le spolne neenakosti med moškimi in ženskami in raznolikimi spoli onstran spolnega binarizma, temveč tudi spolne neenakosti med cisspolnimi in transspolnimi osebami. Ko feminizme mislimo kot boje, gibanja, ki naslavljajo oblastna razmerja moči med spoli, postane razvidno, da lahko o solidarnosti govorimo (tudi) s perspektive trenutno prevladujoče ločnice, ki pravzaprav ne predstavlja nič novega, saj feminizme že skozi zgodovino prepredajo konflikti na podlagi intersekcionalnih modalitet – solidarnost namreč predpostavlja povezanost, zavezništvo med ločenimi entitetami, elementi, v kontekstu govora o feminizmih, queerovstvu in transspolnosti oziroma transspolnih osebah pa je bolj smiselno govoriti o njihovem intrinzičnem prepletu enega v drugem, seveda ob vzporednem upoštevanju heterogenosti in diferenc v pozicioniranosti znotraj kompleksne relacijske matrice relativnosti de/privilegiranosti.

V momentu prepoznanja notranje prepletenih trans/feminističnih queerovskih bojev pa je skozi oblikovanje zavezništev treba misliti tudi slednje, tj. matrico relativne de/privilegiranosti, reflektirati lastne privilegije, izhajajoče iz pripadnosti družbeni skupini cisspolnih oseb in ostalim družbeno privilegiranim skupinam, in oblikovati takšne »sodelovalne momente«, ki – z nameni vzpostavljanja in so-delovanja v solidarnosti – tudi v efektih ne subtilno izključujejo in ne reproducirajo obstoječa razmerja moči.

Nenormativne identitete

Tovrstno povezovanje je v praksi seveda že prisotno, optimalni primer prikaza tega je letošnje Mesto žensk, ki je neposredno naslavljalo podrejenost ne le cisspolnih žensk, pač pa tudi vseh nenormativnih identitet v polju spola, ki destabilizirajo konstrukt spola kot fiksne, nespremenljive in ob rojstvu pripisane identitete. Postopoma tovrstna solidarnost vstopa tudi v druge prostore, namenjene boju proti patriarhatu (npr. lanska »noč je naša«) in heteronormativnosti – tako je letošnja parada ponosa vsebovala nekaj transparentov, narejenih na odprtih delavnic ki so naslavljanje deprivilegiran položaj transspolnih oseb, čeprav so – pozdravni nagovori – kljub temu vsebovali cisseksističen govor. Prostorov solidarnosti tako vsekakor še manjka in jih je treba kontinuirano krepiti, upoštevajoč družbene protiudarce, s katerimi se soočajo feminizmi, feministična delovanja, cisspolne ženske, cisspolno nenormativne in transspolne osebe, pa tudi druge deprivilegirane družbene skupine v poskusih re-tradicionalizacije in naraščajoče konservativnosti, ki se napajata iz iracionalnih strahov, spodbujenih s populističnimi retorikami – tovrstno družbeno ozadje je tudi tisto, ki za svojo ekspanzijo potrebuje razklanost gibanj in bojev, ne pa njihova zavezništva in temu se je treba upreti s prepoznavanjem večje potencialnosti, izhajajoče iz prepoznanja skupnega, ki združuje trans/feministična in queerovska gibanja.