Neodvisni državni nadzorni organi (kot so Komisija za preprečevanje korupcije, Varuh človekovih pravic in Informacijski pooblaščenec) so tisti jeziček na tehtnici vsake razvite družbe, ki pazi, da se moč nosilcev oblasti ne pokvari do te mere, da bi pozabili, da delajo v imenu ljudi in za ljudi. Te institucije so glas šibkejših, ki sicer sami v odnosu do države ne bi zmogli učinkovito opozoriti na napake in kršitve, ki so del vsakdana tudi v razvitih demokracijah. Moč je neodvisnim institucijam dana ravno zato, da lahko v okviru svojih pristojnosti – ene z močnejšimi druge z nekoliko manjšimi pooblastili – nastavljajo ogledalo in terjajo odgovornost od nosilcev oblasti (v državnih organih in širšem javnem sektorju). Na ta način skrbijo za lažje sožitje med številčno močnejšo, a po družbeni moči šibkejšo množico, in peščico nosilcev družbene in politične moči.

Vsi, ki vladajo in imajo moč, pa naj bodo to država, paradržava (DUTB, TEŠ 6…) ali pa velika podjetja v zasebnem sektorju (banke, zavarovalnice, veliki trgovci…) brez zunanjega nadzora in opozoril ne bodo zaznale, namerno ali pa nenamerno, kdaj prestopajo meje legalnega in legitimnega delovanja npr. v obliki, prikrivanja informacij ali pa (pre)obsežnega zbiranju osebnih podatkov, če se dotaknem le pristojnosti Informacijskega pooblaščenca. Posameznik torej v boju za svoj prav ali pa prav množice, v imenu katere nastopa, potrebuje pomoč, pomoč nekoga, ki (lažje) doseže, da se njegov glas sliši. Neodvisne nadzorne institucije pa so na drugi strani lahko močne in uspešne le, če imajo podporo v pogumnih in aktivnih posameznikih, ki sprašujejo, prijavljajo, skratka ne želijo biti tiho.