Na predvečer rednega generalnega zasedanja škofovske sinode na temo Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu je izza vatikanskih zidov završalo. Monsignor Krzysztof Olaf Charamsa, dodatni sekretar Mednarodne teološke komisije pri Kongregaciji za nauk vere, predavatelj teologije na Papeški univerzi Gregoriani in na Papeški univerzi Regina Apostolorum v Rimu, je povedal: »Želim da Cerkev in moja skupnost vedo, kdo sem – homoseksualni duhovnik, vesel in ponosen na svojo identiteto. Pripravljen sem plačati posledice, vendar čas je, da Cerkev odpre oči glede vprašanj verujočih istospolno usmerjenih, in da razume, da je rešitev, ki jo predlaga zanje, popolna abstinenca od ljubezenskega življenja, nečloveška.«

Za sodobno družbo bi bilo sicer bolj normalno, da bi bila stališča religijske institucije o sekularnih vprašanjih države povsem nerelevantna. A je treba v luči realne politike, resničnega družbenega dogajanja, otipljivega udejanjanja doktrine rimskokatoliške cerkve v vsakdanjem življenju, njeno vtikovanje v to, »kar je cesarjevega«, vseeno osvetliti. Ne gre namreč prezreti, da cerkev s pomočjo nevladnih organizacij, ki jih ustanavljajo njeni dostojanstveniki, po Evropi organizira in vodi referendumske kampanje proti človekovim pravicam LGBT-oseb. (Začenši z neokonservativno teorijo spola, ki jo je koncipirala in jo uspešno promovira.)