Lani smo kot dobrodelno društvo skupaj z več kot 15.000 podpisniki peticije začeli s predlogom, ki bi zagotovil čim večjemu številu otrok pod in na meji tveganja revščine topel obrok v šoli. Predlog je nastal na podlagi večletnih izkušenj in vsakodnevnega soočanja s stiskami slovenskih osnovnošolcev.

3. dohodkovni razred otroškega dodatka ni postavljen kot meja zato, ker nam je število 3 tako pri srcu, temveč zato, ker je zgornja meja 3. dohodkovni razreda otroškega dodatka meja tveganja revščine v RS.

Danes je zgornja meja 3. doh. razreda otroškega dodatka na 364 evrov na osebo v tričlanski družini, meja revščine pa 370 evrov prihodka na osebo. Izračun je narejen na podlagi tričlanske družine, ki je najpogostejša oblika družine v Sloveniji (VIR: Statistični urad RS).
Predlog rešitve je vezan na dohodkovni razred, kar pomeni, da večja kot je blaginja države, manj njenih državljanov je v najnižjih dohodkovnih razredih. Ko bomo vsi storili vse, da bomo končno res “druga Švica”, bodo vsi ti ljudje napredovali v višje doh. razrede, saj bodo imeli višje, človeka vredne prihodke in jim pomoč ne bo več potrebna. Kar bi lahko bil moralni imperativ celotne države. Do takrat pa je to način, da država korektno poskrbi vsaj za otroke.

Že lani je bila na podlagi peticije v parlament vložena novela zakona, ki je sledila pobudi, vendar je vladna koalicija vpeljala svojo različico. Predlagana rešitev v prvotni obliki naj ne bi bila sprejemljiva iz treh razlogov:

1. Problem implementacije: šole naj bi imela ogromne probleme z “navalom” novih abonentov na kosilo. Kot se je izkazalo kasneje, velika večina šol ni imela v tem oziru nikakršnih težav.

2. Socialna pravičnost: progresivna lestvica je posledica “socialne pravičnosti” vladajoče koalicije, po kateri otroke, ki prihajajo iz družin pod pragom revščine delijo na bolj in manj revne. Naše, po mnenju koalicije zmotno prepričanje je bilo, da je socialno pravično, da so do subvencije upravičeni vsi otroci pod in na pragu revščine.

3. Finančna vzdržnost: Tu bi lahko rekli, da je Vlada RS opravila svojo nalogo z odliko, če bi izhajali iz ekonomskega vidika varčevanja. Vlada je z vsemi korekcijami osnovnega predloga privarčevala milijone. S “problemom” implementacije so pol leta zamaknili uveljavitev zakona, z nerazumljivo progresivno lestvico pa poskrbeli, da novih prijav na kosilo praktično ni bilo.

Pri trenutni rešitvi subvencij na progresiven način namreč vlada popolna zmeda.

Če želite danes izvedeti ali je vaš otrok upravičen do subvencije (in ga posledično le prijaviti na kosilo – govorimo o ljudeh z najnižjimi mesečnimi prihodki, ki morajo pretehtati vsak evro) morate najprej vedeti v kateri doh. razred otroškega dodatka spadate, kar pa na odločbi ne piše. In začnimo: lahko se obrnete na najbližji CSD. Ko tu skupaj ugotovite doh razred, vas, predvidevam, kot prejemnika najnižjih dohodkov v Sloveniji zanima kolikšen znesek pomeni 70-odstotna ali 40-odstotna subvencija. Saj vsi otroci v prvih treh dohodkovnih razredih, torej ti pod pragom revščine, nimajo enake subvencije.

Žal vam na CSD ne bodo mogli pomagat ker tega ne vedo, saj je cena kosila skoraj na vsaki šoli drugačna. Če imate srečo, vaš otrok obiskuje šolo tam, kjer je kosilo cenejše. Morali se boste obrniti na svetovalno službo v šoli, ki vam bo izračunala samo približno končno ceno. Torej, ko boste končno le prijavili svojega otroka na kosilo, žal do prejema računa dejansko ne boste vedeli ali vam bodo subvencijo obračunali ali ne, oziroma ali vam pripada ali ne, saj traja en dan od prijave, da vas program v katerega bo vaša prijava vnesena, zazna in določi višino subvencije, poleg tega pa vas o tem, razen če ne boste lepo prosili na šoli, ne bo nihče obvestil.

Tudi na šoli bodo vedeli višino subvencije, ki vam pripada šele naslednji dan od prijave, ki pa mora biti izvedena do 8. ure, saj v nasprotnem primeru traja dva dni, da bo podatek viden. Se je pa naši vrli vladi, ki je imela pol leta časa na pripravo (to je implementacija), da so starši otroka 1.1.2016, ko je zakon stopil v veljavo, prijavili na kosilo, bili po zakonu upravičeni do subvencije, obračunane pa niso imeli, ker….. jah, program ni bil pravočasno ažuriran. Zato so nekateri starši, ki so svojega otroka prijavili na topel obrok zgolj in samo zaradi subvencije, morali plačevati polno ceno!!!, nekateri tudi dva meseca. Po tem pa naj se kdo prijavi na kosilo, ki je baje subvencionirano.

Želeli bi, da bi v Sloveniji tisto, kar je zapisano v Ustavi RS tudi veljalo. Da bi najprej in v prvi vrsti poskrbeli za tiste, ki sami ne zmorejo. Slovenija lahko in mora poskrbeti za svoje otroke, vendar ne tako, da jih s svojimi nedodelanimi in nepremišljenimi predlogi še dodatno deli na bolj ali manj revne ter to skriva za besedno zvezo “socialna pravičnost”.

Otroci so naša prihodnost?

V življenju šteje tisto, kar naredimo, ne tisto, kar nameravamo storiti.