Pred dobrimi dvemi desetletji smo se blokovski mulci na medblokovskem zbirališču nenehno pogovarjali o muziki. Naše edino skupno stališče, neoporekljiva resnica pa je bila zgolj trditev, da narodno-zabavna glasba izumira, da med mladimi ni zanimanja niti ustrezne fluktuacije, da bomo žanr slej kot prej poslali na pogorišče zgodovine. To smo radi podkrepili s tem, da ne mi, ne naši sošolci te glasbe niti ne maramo niti je ne poslušamo. Obvezno zmrdovanje nosu nad domačimi vižami, ki so ob nedeljskem kosilu in takratnem izboru treh do petih televizijskih postaj, hočeš-nočeš prihajale bodisi iz televizijskih bodisi iz radijskih sprejemnikov, je bilo ritualno dejanje. Tako rekoč protestna nota jamranja med nedeljskimi kosili.