“V sedanjih družbenih pogojih je – kljub drugačni prepričanosti nekaterih – težko pričakovati revolucionarne inovacije od tistih, ki jim poklic nalaga ohranjanje monopola na odru. Jasno je, da takšne inovacije lahko pridejo samo od ljudi, ki so doživeli splošno sovraštvo in pregon, ne pa od tistih, ki dobivajo sredstva od vlade. Še bolj posplošeno, kljub zaroti molčanja o tej stvari, je zanesljivo lahko dokazljivo, da se resnična opozicijska aktivnost ne more pričakovati od posameznikov, ki so se skozi svoje opozicijsko delovanje vsaj malo družbeno povzdignili, kar jim vsekakor ne bi uspelo, če bi bila njihova opozicija zatirana. To lekcijo smo se dobro naučili – znan nam je primer razkriljenih političnih in sindikalnih funkcionarjev, vedno pripravljenih, da še za tisoč let podaljšajo trpljenje proletarcev, da bi le ohranili vlogo njihovih braniteljev.”

(Guy Debord, In girum imus nocte et consumimur igni, 1978)