Motnje hranjenja so opredeljene kot bolezni od druge polovice prejšnjega stoletja in jih uvrščamo med duševne motnje, saj so vzroki za njihov nastanek globoke čustvene, duševne stiske in nesprejemanje samega sebe, čeprav se navzven kažejo s telesnimi znaki. Ekstremno zavračanje hrane oz. stradanje (anoreksija nervoza), uživanje velikih količin hrane oz. prisilno prenajedanje (kompulzivno prenajedanje), ki mu lahko sledi bruhanje ali jemanje odvajal (Bulimija nervoza) ter pretirana telesna dejavnost (bigoreksija nervoza) in ukvarjanje z zdravo prehrano (ortoreksija nervoza) so torej le zunanji znaki motenj hranjenja, ki se lahko pri isti osebi izmenjujejo ali prepletajo.

Za motnje hranjenja pravimo, da so odziv na stiske, s katerimi se prizadeti ne zmore ali pa noče soočiti drugače, kot da se zateče k hrani in vsekakor ne moremo govoriti le o modni muhi. V hrani najde ljubezen, sprejemanje, varnost, spodbudo in svobodo. Ko postane življenje preveč nesmiselno in boleče, začnejo posamezniki posvečati veliko pozornosti svoji telesni podobi in prehrani in se tako izogibajo stiski, ki jo doživljajo zaradi različnih življenjskih dogajanj in sprememb. Sčasoma se oseba ujame v ˝začaran krog˝ misli in akcij, povezanih s hrano.