prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek
* * *
Moj svet je dolg, ozek hodnik, iz katerega na levo in desno stran vodijo številna vrata, skrivališča, lesene ograde, velika, bogato okrašena dvojna vrata, vrata iz peščenjaka, iz granita, izrezljana vrata, pobarvana in nepobarvana, rjava, rdeča, črna, vhodi v mošeje, kleti, vrata v skednje, hišni vhodi, vse bi rada odprla, videla sobe, ki se širijo za njimi, vstopila vanje, toda vsa vrata so zaklenjena. Trkam, a nihče se ne oglasi. Pritiskam na kljuke vrat, jih stresam, a nikjer se nič ne zgane. V tistem zaslišim korake, obrnem se in zagledam neznance, prosim jih za ključ, vendar mi ga ne dajo, saj ga nimajo, saj sploh ne vedo zanj ali nočejo, da bi vstopila v prostor, ki ga še sami ne poznajo, ki bi lahko bil nevaren zame ali pa bi v njem odkrila vir svoje moči. Torej ostanem v hodniku. Spat pojdi, mi rečejo, in pozabi na vrata, in tudi res postanem utrujena in odidem spat in pozabim na vrata, pozabim, kaj sploh so vrata, ključavnica in kljuka, in vsa vrata se spremenijo v steno.
Tiho ležim in enakomerno diham.
Ponoči v hodnik pronica strah, curlja skozi zidove, skozi izginule ključavnice in reže izginulih vrat, kot voda v ladjo, ki pušča, napolni ves hodnik in mi sega do vratu. Ne morem z glavo skozi zid.
***
Ko pri vratih pozvoni, z Aliye in Hüseyinom pijem metin čaj. Aliye vstane, odide v vežo in odpre vrata.
Yunus!
Njen glas zakotali ime v dnevno sobo. Hip pozneje: Yunus.
Po treh letih se je vrnil naravnost iz Nemčije. Deželo prinaša kar s sabo, Nemčijo si je pripel na prsi, zaradi nje se mu lasje bleščijo, njegov pogled pa je možat.
Yunus je tu! Yunus! Izjecljam nekaj v pozdrav, Aliye pa me pošlje v kuhinjo, naj skuham kavo. Odprem kuhinjsko omarico in jo spet zaprem, odprem naslednjo, odprem in zaprem, odprem in zaprem, pojma nimam, kje so skodelice, kje je džezva, kje so žličke, sladkor, kava. Neumna sem kot ovca.
Aliye pride za mano v kuhinjo.
Kaj pa je s tabo?
Ne vem, ne vem.
Zasmeje se. Potisne mi džezvo v roke, drgetaje obstojim, spet mi jo vzame iz rok in skuha kavo, jaz pa si oplaknem obraz s hladno vodo, pijem, globoko zajamem zrak in skupaj se vrneva v sobo.
Yunus se pogovarja z Yussufom. Njegovi črni lasje so valoviti, rjave oči se mu bleščijo, ima polne ustnice in sveže manikirane roke, široka ramena, tako rada bi legla na njegove prsi.
Oblečen je v jopič, ki pooseblja Nemčijo, in v temno modre kavbojke. Nosi nove, sijoče bele superge z rdečimi črtami.
Jaz nosim nogavice, ki sem si jih sama spletla, in rjave plastične natikače. Oblečena sem v rožasto krilo in staro bluzo.
Vendar sem lepa.
Imam mlado, vitko telo, debelo, bleščeče črno kito in velike, kravje rjave oči. Lesketajo se kot zvezde, pravijo. Dolge, temne trepalnice imam, goste obrvi, polne ustnice in zdrave zobe.
Zaslužim si moške noge v belih supergah. Vredna sem moškega v kavbojkah.
Z Yunusom komaj spregovoriva kakšno besedo. Kaj naj bi tudi rekla in kako?
Pozneje za trenutek v kuhinji ostaneva sama. Hočem te.
Utelešeno poželenje je. Gola volja.
Kako bova živela, Yunus?
V kavbojkah. Nosila bova kavbojke. V Nemčiji.
Ko Yunus odide, na videz mimogrede oplazi mojo dlan ter za sabo pusti vročična lica in majhno pisemsko ovojnico.
Potisnem jo pod preprogo.
Ko končno ostanem sama, jo izvlečem, odkradem se v sobico in jo s trepetajočimi rokami odprem.
Zagledam Yunusa.
Fotografija je prilepljena v srčasti okvir. Za Filiz.
Spodaj cveti roža lila barve.
***
Pri kavbojkah moraš najprej odpeti gumb, bakren ali srebrnkast, nato povleči zadrgo navzdol, z obema rokama razpeti odprtino za boke, kot štorklja dvigniti eno nogo in jo potisniti v hlačnico, iztegniti prste na nogah, da je stopalo dovolj ozko in lahko zdrsne skozi dolgo hlačnico, dokler na drugi strani predora prsti ne pokukajo na svetlo in noga končno stopi na nova tla, nato pa ponoviti postopek z drugo nogo, jo pokrčiti, iztegniti prste na nogah, zoženo nogo potisniti skozi drugi predor in jo nato postaviti na tla, tako, to je prvi korak v novo življenje.
Ne, reče oče, ne.
Nimam hčerke za Yunusa!
Yunusova družina brez slovesa odide iz hiše.
***
Odpravim se k svetemu drevesu. Brez Yıldız, brez Aylin. V glavi in prsih nosim samo Yunusa. Pred očmi imam samo Yunusa. Njegovo sapo na svojem jeziku.
Pokleknem pod svetim drevesom.
Prosim, sveto drevo, naj postanem njegova žena!
Dvignem se na prste in med gole veje privežem kos rdečega blaga.
Yunus in Filiz.
***
Sneg leži po strehah kot pečen beljak. Ni zvezd. Ni meseca.
Volkovi so vsak dan bolj sestradani. Ponoči se prikradejo. Rumena svetloba, ki žari skozi kuhinjsko okno, se jim zrcali v očeh.
Ne jem in ne pijem. V moji glavi ni prostora za kruh. Ni prostora za vodo. Srce, želodec, glava, duša, vse je polno Yunusa.
Mama mi potisne krožnik fižola pred prsi, čaj.
Drezam po hrani.
Jej!
Ne morem.
Jej!
Izvleče mi krožnik s fižolom izpod vilic.
Hüseyin, Mehmet in Ali se spogledujejo. Ničesar ne opazim. Nočem dvigati pogleda, moje oči so polne Yunusa.
Filiz!
Očetov glas. V spalnici je treba naložiti drva na ogenj.
Vstanem, se zavijem v plašč, si nadenem kapo in obujem krznene škornje, skozi ledenico odidem v skedenj. Na mrazu postaneš hiter, bežiš pred časom, čas ti zmrzuje na licih. Pot do skednja ni dolga, prekratka je, da bi zmrznila. Polno obložena s poleni se vrnem v spalnico. Potisnem poleno v ogenj, za mano:
Yunus.
Greva stran! Zdaj! Na skrivaj!
Ne morem!
Pojdi z mano ali pa grem sam.
V mislih zagledam Yunusa samega v temi, zagledam volčje oči.
Yunus gre.
Na lepem se pred mano prikaže Yıldız.
Če ga ljubiš, moraš z njim!
Pograbim prevleko za blazino in na slepo tlačim oblačila vanjo.
Za mano stoji Selin, z jezeri v očeh: Greš stran?
Prikimam.
Selin požira ihtenje, njeno telesce se napenja.
Yıldız mi v prevleko potisne kruh in steklenico vode.
Psi! Pozabili smo pse!
Yıldız obljubi, da bo pomirila pse.
Hiša je topla, slišim rožljanje lopute na peči, škripanje stopnic, to je moj hlev. Slišim smeh, moje krdelo.
Yıldız teče, da bi dohitela Yunusa.
Vsak hip bo prišel, po stopnicah, Yunus, moja prihodnost. Vzel me bo k sebi, moj lastnik bo, pastir, oven, vse naenkrat.
Ko pride, se mi zareži. Takega režanja pri njem nisem vajena.
Yıldız mi poda plašč in kapo, Selinine rokavice, moje škornje, in molče se oblečem. Rokavice so premajhne, z njimi ne morem ničesar prijeti, a prepozno je, da bi šli iskat večje, moramo se spustiti po stopnicah. Šepetaje jih rotim, naj ne škripajo. Iz sobe se zasliši očetov glas. Smeh. Rožljanje loncev. Krave butajo ob leseno steno. Kje se začne krivica? Na pragu hiše? Ali šele ob plotu?
Zadržim sapo. S prvim korakom v snegu postanem brezdomna.
Za skednjem se konča pot, ki je prekratka, da bi zmrznila. Sneg se tam poglobi, postane lepljiv kot med. Gaziva do kolen in nihče ne pomisli več na pečen beljak. Yunus postane po prvih metrih zadržan in tih. Vrat na plotu ne moreva odpreti, sneg je pretežak, poskusiva splezati čezenj in si pri tem raztrgava plašča na bodeči žici. Na drugi strani čaka strah, že dlje ve za moj beg kot jaz. Zdaj smo trije. Midva z Yunusom in strah. Do Yunusove vasi so tri ure hoda. Podnevi in poleti. Yunus mi poda dlan, trda je in mrzla. Vprašam jo, kam greva, ona pa ne ve in skupaj z mano tipa skozi mrak. V tistem zagledam senco: sveto drevo. Še nikoli ga nisem videla tako črnega. Odtrgam se od mrzle dlani in se poženem skozi sneg do svetega drevesa, poljubljam njegovo zmrznjeno skorjo in prosim za angela, ki bi mi prinesel srečo.
Prepričana sem, da oče že besni, da z nabito pištolo v roki, brez plašča in bos, divja skozi temo. Vidim, kako z iztegnjeno roko uperi pištolo v Yunusa. Bojim se, da nama je že za hrbtom.
Slišim njegove kletvice:
Da se ji nikoli ne posušijo solze!
Da ne bi bila nikoli srečna!
In slišim ga, kako joče.
Za trenutek mi kolena klecnejo.
Nisem več njegova hči.
Filiz! Yunus me pokliče skozi stisnjene zobe, v temi je zgrbljen kot pes, z roko v roki s strahom. Nimava izbire. Noč deliva z volkovi. Prebijava se skozi sneg. Najina sapa visi v temi kot ovčja volna. Tako dihava v bližajoče se jutro.
prevod: Ana Jasmina Oseban / naslovnica: Vesna Vidmar / izid: junij 2017 / ISBN: 978-961-287-010-2
* * *
Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Modro okrasje lahko kupite v njihovi spletni trgovini.