/ Arhiv /

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

* * *

Moj svet je dolg, ozek hodnik, iz katerega na levo in desno stran vodijo številna vrata, skrivališča, lesene ograde, velika, bogato okrašena dvojna vrata, vrata iz peščenjaka, iz granita, izrezljana vrata, pobarvana in nepobarvana, rjava, rdeča, črna, vhodi v mošeje, kleti, vrata v skednje, hišni vhodi, vse bi rada odprla, videla sobe, ki se širijo za njimi, vstopila vanje, toda vsa vrata so zaklenjena. Trkam, a nihče se ne oglasi. Pritiskam na kljuke vrat, jih stresam, a nikjer se nič ne zgane. V tistem zaslišim korake, obrnem se in zagledam neznance, prosim jih za ključ, vendar mi ga ne dajo, saj ga nimajo, saj sploh ne vedo zanj ali nočejo, da bi vstopila v prostor, ki ga še sami ne poznajo, ki bi lahko bil nevaren zame ali pa bi v njem odkrila vir svoje moči. Torej ostanem v hodniku. Spat pojdi, mi rečejo, in pozabi na vrata, in tudi res postanem utrujena in odidem spat in pozabim na vrata, pozabim, kaj sploh so vrata, ključavnica in kljuka, in vsa vrata se spremenijo v steno.

Tiho ležim in enakomerno diham.

Ponoči v hodnik pronica strah, curlja skozi zidove, skozi izginule ključavnice in reže izginulih vrat, kot voda v ladjo, ki pušča, napolni ves hodnik in mi sega do vratu. Ne morem z glavo skozi zid.

***

Ko pri vratih pozvoni, z Aliye in Hüseyinom pijem metin čaj. Aliye vstane, odide v vežo in odpre vrata.

Yunus!

Njen glas zakotali ime v dnevno sobo. Hip pozneje: Yunus.

Po treh letih se je vrnil naravnost iz Nemčije. Deželo prinaša kar s sabo, Nemčijo si je pripel na prsi, zaradi nje se mu lasje bleščijo, njegov pogled pa je možat.

Yunus je tu! Yunus! Izjecljam nekaj v pozdrav, Aliye pa me pošlje v kuhinjo, naj skuham kavo. Odprem kuhinjsko omarico in jo spet zaprem, odprem naslednjo, odprem in zaprem, odprem in zaprem, pojma nimam, kje so skodelice, kje je džezva, kje so žličke, sladkor, kava. Neumna sem kot ovca.

Aliye pride za mano v kuhinjo.

Kaj pa je s tabo?

Ne vem, ne vem.

Zasmeje se. Potisne mi džezvo v roke, drgetaje obstojim, spet mi jo vzame iz rok in skuha kavo, jaz pa si oplaknem obraz s hladno vodo, pijem, globoko zajamem zrak in skupaj se vrneva v sobo.

Yunus se pogovarja z Yussufom. Njegovi črni lasje so valoviti, rjave oči se mu bleščijo, ima polne ustnice in sveže manikirane roke, široka ramena, tako rada bi legla na njegove prsi.

Oblečen je v jopič, ki pooseblja Nemčijo, in v temno modre kavbojke. Nosi nove, sijoče bele superge z rdečimi črtami.

Jaz nosim nogavice, ki sem si jih sama spletla, in rjave plastične natikače. Oblečena sem v rožasto krilo in staro bluzo.

Vendar sem lepa.

Imam mlado, vitko telo, debelo, bleščeče črno kito in velike, kravje rjave oči. Lesketajo se kot zvezde, pravijo. Dolge, temne trepalnice imam, goste obrvi, polne ustnice in zdrave zobe.

Zaslužim si moške noge v belih supergah. Vredna sem moškega v kavbojkah.

Z Yunusom komaj spregovoriva kakšno besedo. Kaj naj bi tudi rekla in kako?

Pozneje za trenutek v kuhinji ostaneva sama. Hočem te.

Utelešeno poželenje je. Gola volja.

Kako bova živela, Yunus?

V kavbojkah. Nosila bova kavbojke. V Nemčiji.

Ko Yunus odide, na videz mimogrede oplazi mojo dlan ter za sabo pusti vročična lica in majhno pisemsko ovojnico.

Potisnem jo pod preprogo.

Ko končno ostanem sama, jo izvlečem, odkradem se v sobico in jo s trepetajočimi rokami odprem.

Zagledam Yunusa.

Fotografija je prilepljena v srčasti okvir. Za Filiz.

Spodaj cveti roža lila barve.

***

Pri kavbojkah moraš najprej odpeti gumb, bakren ali srebrnkast, nato povleči zadrgo navzdol, z obema rokama razpeti odprtino za boke, kot štorklja dvigniti eno nogo in jo potisniti v hlačnico, iztegniti prste na nogah, da je stopalo dovolj ozko in lahko zdrsne skozi dolgo hlačnico, dokler na drugi strani predora prsti ne pokukajo na svetlo in noga končno stopi na nova tla, nato pa ponoviti postopek z drugo nogo, jo pokrčiti, iztegniti prste na nogah, zoženo nogo potisniti skozi drugi predor in jo nato postaviti na tla, tako, to je prvi korak v novo življenje.

Ne, reče oče, ne.

Nimam hčerke za Yunusa!

Yunusova družina brez slovesa odide iz hiše.

***

Odpravim se k svetemu drevesu. Brez Yıldız, brez Aylin. V glavi in prsih nosim samo Yunusa. Pred očmi imam samo Yunusa. Njegovo sapo na svojem jeziku.

Pokleknem pod svetim drevesom.

Prosim, sveto drevo, naj postanem njegova žena!

Dvignem se na prste in med gole veje privežem kos rdečega blaga.

Yunus in Filiz.

***

Sneg leži po strehah kot pečen beljak. Ni zvezd. Ni meseca.

Volkovi so vsak dan bolj sestradani. Ponoči se prikradejo. Rumena svetloba, ki žari skozi kuhinjsko okno, se jim zrcali v očeh.

Ne jem in ne pijem. V moji glavi ni prostora za kruh. Ni prostora za vodo. Srce, želodec, glava, duša, vse je polno Yunusa.

Mama mi potisne krožnik fižola pred prsi, čaj.

Drezam po hrani.

Jej!

Ne morem.

Jej!

Izvleče mi krožnik s fižolom izpod vilic.

Hüseyin, Mehmet in Ali se spogledujejo. Ničesar ne opazim. Nočem dvigati pogleda, moje oči so polne Yunusa.

Filiz!

Očetov glas. V spalnici je treba naložiti drva na ogenj.

Vstanem, se zavijem v plašč, si nadenem kapo in obujem krznene škornje, skozi ledenico odidem v skedenj. Na mrazu postaneš hiter, bežiš pred časom, čas ti zmrzuje na licih. Pot do skednja ni dolga, prekratka je, da bi zmrznila. Polno obložena s poleni se vrnem v spalnico. Potisnem poleno v ogenj, za mano:

Yunus.

Greva stran! Zdaj! Na skrivaj!

Ne morem!

Pojdi z mano ali pa grem sam.

V mislih zagledam Yunusa samega v temi, zagledam volčje oči.

Yunus gre.

Na lepem se pred mano prikaže Yıldız.

Če ga ljubiš, moraš z njim!

Pograbim prevleko za blazino in na slepo tlačim oblačila vanjo.

Za mano stoji Selin, z jezeri v očeh: Greš stran?

Prikimam.

Selin požira ihtenje, njeno telesce se napenja.

Yıldız mi v prevleko potisne kruh in steklenico vode.

Psi! Pozabili smo pse!

Yıldız obljubi, da bo pomirila pse.

Hiša je topla, slišim rožljanje lopute na peči, škripanje stopnic, to je moj hlev. Slišim smeh, moje krdelo.

Yıldız teče, da bi dohitela Yunusa.

Vsak hip bo prišel, po stopnicah, Yunus, moja prihodnost. Vzel me bo k sebi, moj lastnik bo, pastir, oven, vse naenkrat.

Ko pride, se mi zareži. Takega režanja pri njem nisem vajena.

Yıldız mi poda plašč in kapo, Selinine rokavice, moje škornje, in molče se oblečem. Rokavice so premajhne, z njimi ne morem ničesar prijeti, a prepozno je, da bi šli iskat večje, moramo se spustiti po stopnicah. Šepetaje jih rotim, naj ne škripajo. Iz sobe se zasliši očetov glas. Smeh. Rožljanje loncev. Krave butajo ob leseno steno. Kje se začne krivica? Na pragu hiše? Ali šele ob plotu?

Zadržim sapo. S prvim korakom v snegu postanem brezdomna.

Za skednjem se konča pot, ki je prekratka, da bi zmrznila. Sneg se tam poglobi, postane lepljiv kot med. Gaziva do kolen in nihče ne pomisli več na pečen beljak. Yunus postane po prvih metrih zadržan in tih. Vrat na plotu ne moreva odpreti, sneg je pretežak, poskusiva splezati čezenj in si pri tem raztrgava plašča na bodeči žici. Na drugi strani čaka strah, že dlje ve za moj beg kot jaz. Zdaj smo trije. Midva z Yunusom in strah. Do Yunusove vasi so tri ure hoda. Podnevi in poleti. Yunus mi poda dlan, trda je in mrzla. Vprašam jo, kam greva, ona pa ne ve in skupaj z mano tipa skozi mrak. V tistem zagledam senco: sveto drevo. Še nikoli ga nisem videla tako črnega. Odtrgam se od mrzle dlani in se poženem skozi sneg do svetega drevesa, poljubljam njegovo zmrznjeno skorjo in prosim za angela, ki bi mi prinesel srečo.

Prepričana sem, da oče že besni, da z nabito pištolo v roki, brez plašča in bos, divja skozi temo. Vidim, kako z iztegnjeno roko uperi pištolo v Yunusa. Bojim se, da nama je že za hrbtom.

Slišim njegove kletvice:

Da se ji nikoli ne posušijo solze!

Da ne bi bila nikoli srečna!

In slišim ga, kako joče.

Za trenutek mi kolena klecnejo.

Nisem več njegova hči.

Filiz! Yunus me pokliče skozi stisnjene zobe, v temi je zgrbljen kot pes, z roko v roki s strahom. Nimava izbire. Noč deliva z volkovi. Prebijava se skozi sneg. Najina sapa visi v temi kot ovčja volna. Tako dihava v bližajoče se jutro.

prevod: Ana Jasmina Oseban / naslovnica: Vesna Vidmar / izid: junij 2017 / ISBN: 978-961-287-010-2

* * *

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Modro okrasje lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

* * *

Mislim, da bom to poletje dopolnila enajst let.

Yıldız in Aylin prosim, če bi z mano romali k svetemu drevesu, da bi v sanjah zagledale svoje bodoče može.

Sveto drevo je od naše hiše oddaljeno uro hoda. Mnogo ljudi je že ozdravilo. Tudi mojo mamo. Kmalu po Hüseyinovem rojstvu se ji je začela za levim uhljem delati razjeda, ki je bila najprej mehka in bela, nato pa vse trša in bleščeče rdeča. Mama je postajala vse šibkejša, vročina ji je naraščala, oklepala pa sta se je dva otroka, eden spredaj, drugi zadaj, in s potnim čelom je skrbela za krave in ovce ter delala na polju. Ni mogla premikati glave, niti je zasukati niti obrniti, samo molila je k Alahu. Nekega jutra se je oblekla in z otroki vred odšla iz hiše. Več ur se je z otroki vlekla do svetega drevesa. Tam je nato pila iz izvira blizu korenine, izprala si je rano, jo premazala z zemljo in na vejo privezala kos tkanine s prošnjo za ozdravitev. V polsnu naslednje noči je mama videla kačo. Ta se je vila navzgor po njenih nogah, vse do vratu, zasadila je zobe v materino krvavo razjedo in ji izsesala bolezen iz telesa. Naslednje jutro se je mama prebudila: zdrava.

Tako. Torej smo odromale k svetemu drevesu. Da bomo ob njegovi pomoči zagledale svoje bodoče može. S sabo smo vzele prazne steklenice in kose blaga, ki nosijo našo željo: izvedeti, kdo je moški, s katerim bomo preživele svoja življenja. Blago zavežemo med veje. Naše vprašanje zavihra v vetru.

Steklenice napolnimo z izvirsko vodo in jih odnesemo domov. Doma s sveto vodo spečemo kruh, ki ga močno zasolimo in zvečer pojemo, ne da bi ob tem kaj pile. Moški, ki nam bo v sanjah podal vodo, bo naš bodoči mož.

Vsa vznemirjena se odpravim v posteljo.

***

Sanjam.

Pritiska opoldanska vročina, vse ptice so potihnile.

Na dvorišču zlagam drva, ko se neslišno odsunejo vrata in v senci zagledam Yunusa.

Smehlja se mi in mi ponuja steklenico vode. Vznemirjena sem in vesela, zasmejim se mu in sežem po vodi, on pa se zareži in mi jo izmakne.

Moje sanje se prelomijo.

Frfotajoče peruti. Šumenje, ki prileze do grla.

Vstanem in se po prstih odpravim po velik kozarec, ga do roba napolnim z vodo in si končno pogasim žejo.

***

Ko boš dobila aybaşı, nekega dne reče mama, moraš paziti, saj je ne sme nihče videti.

Aybaşı.

Mama visoko privzdigne obrvi, z mračnim pogledom vreže to besedo v mojo domišljijo. Ne vem, kaj je aybaşı, zato vprašam Yıldız, ki pa se samo zasmeji. Aybaşı dobiš za darilo, reče. Vprašam jo, od koga, ona pa se samo smeji in mi ne odgovori.

Aybaşı.

Iščem jo v gestah, vonjavah in barvah, vendar se mi aybaşı ne prikaže.

Aybaşı. Brez barve, brez okusa.

***

Leyla je lepa. Leylin pogled je usmerjen v daljave.

Rada se igram z njo. Nabirava zaklade, zlato in diamante, kamne, v katerih se zrcalijo drevesa ali oblaki, nenavadne kose lesa, v katerih bivajo duhovi, jesensko listje.

Izmenjujeva si predmete. Od vode zbrušeno koščico slive za kos drevesne skorje, ki se drobi v prah.

Nekega dne Leyla izgine.

Veliko pozneje jo zagledam skozi okno učilnice. Nosi široke obleke, ki jih prvič vidim na njej. Pod njimi pa bunko.

Ljudje s prstom kažejo nanjo, na hudiča. Šušljajo.

Leyla v trebuhu nosi krivdo, pravijo.

Leyla hodi skozi vas kot skozi ogenj.

Ob potoku iščem pisane kamne zanjo, rada bi ji jih odnesla.

Ne, reče mama in mi iz roke vzame drage kamne, z Leylo se ne pogovarjaj več.

Nežno me pogladi po laseh, Leyla ni pazila na svojo devico.

***

Ptičje petje je opoldne požgano. Tišina.

Z dvema vedroma se odpravim k izviru. Že šestič danes. Danes živali potrebujejo več vode, kot je lahko prinesem. V potoku napolnim vedri.

Yunus.

Lep je. Visok. Zastira mi sonce.

Ne ganem se.

Obljubi, da se boš poročila z mano!

Za njim sije sonce, glavo mu obdaja svetlobni obstret, ki me slepi. Z dlanjo si zastrem oči.

Obljubim.

Tisto noč se prebudim in vem: odšel je.

Odpravil se je k stricu v Nemčijo in pozabil name.

Njegova soproga bom. Njegova žena.

Zanj bom pekla baklavo in mu pogrinjala mizo. Molzla bom njegove krave in mu rojevala otroke in nosila njegovo ime:

Şahin. Filiz Şahin.

Na poročnem slavju bom sedela ob njem, in ko bodo zaigrali skladbo, ki nama bo všeč, bova zaplesala.

Filiz in Yunus Şahin. Kako lep par!

Nosila bom sijajno obleko, najini otroci pa bodo že spali. Ob njem bom lepotica brez primere. Vsa dekleta me bodo občudovala in mi zavidala.

Na stegnu nekaj začutim. Sežem pod krilo in zatipam nekaj vlažnega. Videti je kot kaplja krvi. Drgnem jo med prsti in koža se mi obarva rdeče, povoham jo, tak vonj ima kot koline. Moja devica! Devica mi teče med nogami, polzi mi po stegnih, kaplja na tla in pronica v pesek. Vem, oče, brez device sem za ves svet izgubljena! Stečem domov, poiščem Yıldız, v kuhinji je, zvlečem jo v sobo, zaprem vrata za nama in se ji zgrudim k nogam. Povem ji o svoji devici in skrivam rdeče obarvane prste v naročju.

Nič ne morem za to, šepetaje kričim, noben moški se me ni dotaknil, nikoli, prisežem, Yıldız!

Lažeš! Gotovo si imela kaj s kakim!

Ne, nisem, res nisem, prisežem!

V tistem se spomnim, da me je poljubil stric, pred dvema tednoma, ko je prišel na obisk, poljubil me je v pozdrav, na lice, nisem hotela, da bi me poljubil, a hiter je bil, hitrejši, da bi lahko dojela, kaj namerava, hitrejši, da bi se utegnila ubraniti, moj stric torej, stric mi je vzel devico in mojo čast, ja, stric se me je dotaknil! Sramotna sem.

Raje umrem, kot da bi družini nakopala sramoto.

Zdaj se mi Yıldız glasno zasmeji v obraz:

To je vendar tisto, o čemer je govorila mama. Aybaşı!

Zdaj boš vsak mesec krvavela. Postala si ženska.

***

Globoka zima je. Mraz pritiska s hribov v dolino. Nad nami visijo snežni plazovi. V naši hiši je pol vasi. Moškim strežem svež metin čaj in kavo. Kadijo, zleknjeni v očetovih širokočrtastih naslanjačih. Glasovi moških vsevprek in glasen, globok smeh. Ne glede na to, ali ti je nekdo pri srcu ali ne, pozimi si hvaležen za njegovo telesno toploto. Pozimi zlezemo tesno skupaj, kot živali med zimskim spanjem, skrijemo se pred mrazom, snegom in veličino gorskega masiva. V kuhinji je toplo in sito, diši po družini. Krave butajo ob leseno steno, srčni utrip hiše. Ženski glasovi, pridušeni smeh, hihitanje, z mamo, Hülyo, Esengül in Fatmo pečemo pogačo in lepinjo.

Ne vem, kje je Yunus.

***

Filiz!

Gospod Barzan mi položi dlan na ramo.

Pametna punca si. Moraš v mestno šolo. Se izučiti za kak poklic. Pogovoril se bom s tvojim očetom.

Povzpnem se v rjave hribe. Izgovorim besedo poklic, in še enkrat: poklic. In potem: Filiz. Filizin poklic. Poklic za Filiz.

Na poti domov prvič pohajkujem.

Gospoda Barzana pričakujem enako nestrpno kot sončni vzhod.

Komaj mi uspe odtrgati pogled od vršaca, ki ga mora gospod Barzan prečkati, da prispe do nas.

Dneve in dneve.

Tedne in tedne.

Z mamo ravno precejava mleko, ko se prikaže v hlevu: gospod Barzan. Rad bi govoril z očetom.

Tiho stojim ob golidi. Krave dišijo po travi in mleku.

Izdala jih bom, krave, izdala jih bom in zapustila. Hlev in hišo in vso družino.

Ne!

Očetov ne prodre skozi stene. Trd je kot kamen.

***

Ha! se oče posmehne pri večerji.

Pripoveduje, kako je mojo starejšo sestro poslal v šole v mesto. Učiteljica naj bi postala, poučevala naj bi branje in pisanje. Imela svoj poklic, služila denar. To je hotela. In on tudi.

Oče je na mizi že videl debelo kuverto, polno lir, mesečno denarno pomoč na stara leta.

Sestra je stanovala pri sorodnikih in v mesto s sabo vedno nosila na kilograme krompirja, bratje so ji prinašali svež jogurt in jajca, pa je očeta v pismih kljub temu stalno prosjačila za denar.

Oče je sosedom vsake toliko prodal kravo ali ovco, pod ceno, veliko pod ceno, odzvati se je bilo namreč treba hitro, hči brez denarja je v velikem mestu potrebovala hrano, morala je preživeti, to je vprašanje ljubezni in časti.

Moja sestra je bila pametna in pridna, zaključila je šolo.

Potem je spoznala svojega moža. Poročila se je in dobila štiri otroke, in od takrat v krušni peči peče lepinjo in pito, ob sobotah pa baklavo. Nikoli ni stala pred enim samim učencem. Nikoli ni zaslužila ene same lire.

Očetu nikoli ni poslala nobene kuverte.

Oče pripoveduje, da gospod Barzan hoče, da grem v mesto, da bi se naučila kakšnega poklica, saj se mu zdim pametna, gospodu Barzanu, strašno pametna, poklic pa je nujen za moje prihodnje življenje, za moje prihodnje, boljše življenje, tako zelo nujen, da je ponudil celo, da bi smela stanovati pri njegovih sorodnikih.

Gledam očeta, ki prikimava mami, ta pa mu na krožnik naliva fižolovo juho.

Da bi gospod Barzan zame prevzel vso odgovornost, reče oče, vključno z vsemi stroški, ampak ne, on ga je zavrnil.

Njegove družine nikomur ni treba podpirati.

Take pomoči ne potrebuje, reče oče in se posveti srebanju juhe.

To je stvar časti.

prevod: Ana Jasmina Oseban / naslovnica: Vesna Vidmar / izid: junij 2017 / ISBN: 978-961-287-010-2

* * *

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Modro okrasje lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

* * *

Mama je prepričana, da sem stara šest let, Yıldız pravi celo, da jih imam sedem. Velika sem že, to lahko vidi vsak, zadosti velika, da pazim na: jagenjčke, sestro Selin in svojo devico.

Jagenjčke dobro poznam. Vem, kaj jedo in pijejo.

Selin dobro poznam. Vem, da se smeji, kadar jo z makovim cvetom božam po čelu.

Svoje device pa ne poznam. Vendar živi v meni in jaz je ne smem izgubiti. Čuvati jo moram in zanjo dati svoje življenje, če je treba, pravi oče. Da ne smem žvečiti žvečilke, že vem. Aylin je zanosila zaradi žvečilke, ki ji jo je prinesel stric iz mesta. Tudi limone, pravi Yıldız, ne smem jesti, saj rdečo devico obarva v belo. Zgodilo se je že, da sem vso noč ležala budna od strahu in premlevala, ali je bila v sosedovi enolončnici morda limona.

Bojim se teme, saj tudi od teme zanosiš. Še posebej od gozdne in travniške teme. Od teme v dolini. In okno v kuhinji je vso noč odprto! Ne vem, kje se konča travniška tema in kje se začne tema naše hiše. Kaj če travniška tema nekega dne prileze skozi kuhinjsko okno po hodniku vse do moje sobe?

***

Z mamo in Yıldız obešamo perilo, oprale smo ga, da je snežno belo. Iz hleva skoči Hassan, mlad in močan kakor konj.

Gremo!, zavpije, Hüseyin, Mehmet!

Fantje hočejo k potoku. Kopali bi se radi.

Pri vratih stoji oče. Pa njiva?

Hüseyin prikima. Opravljeno!

Fantje stečejo stran. Oče gleda za njimi.

Potem se odpravi na njivo. Grude zemlje se leskečejo na soncu. S konico čevlja zakoplje v svežo zemljo. Skloni se in seže v brazdo.

Preplitka je.

Tudi naslednja brazda. In naslednja.

Zemlja, na kateri naj rase kruh za vso družino!

Hüseyin!

Očetov klic odmeva do potoka, fantje pritečejo, voda jim kaplja od las in trepalnic, oče pa stoji pred hlevom, s polenom v roki.

Očeta je zgrabil bes.

Tuli, zbije Hüseyina na tla in udriha po njem, dokler ta ne omedli.

Mehmet, Yıldız, Ali, Selin, mama in jaz stojimo ob steni hiše in nepremično opazujemo prizor. Strmimo v brata. V očeta.

Udarec. Za udarcem.

V tistem se mama zdrami iz otopelosti, Mehmet pa se vrže očetu pred prsi in mu poskuša iztrgati poleno iz rok, mama se požene k Hüseyinu in si povleče negibnega sina v naročje, kot bi ga hotela še enkrat roditi. Ujčka ga in mu polaga dlan na čelo.

Zapoje mu uspavanko.

Oče nemo občepi ob uničenem sinu.

Pozneje se Hüseyin ovede.

Zagleda svoj prsni koš, roke in noge, in od sramu zajoče.

Modro okrasje je samo za ženske.

***

Kakšno veselje! Kakšno veselje!

Mama pogosto pripoveduje o norčiji, ki si jo je privoščila neko že zdavnaj minulo zimsko noč. Drgne perilo ob desko.

Nekoč sem bila ponoreli konj.

Zgodilo se je neko noč prve zime. Moj sveže poročeni oče se je zbudil in zatipal ženino stran postelje, ki pa je bila prazna. Poklical je mamo, vendar ni prišla, poklical je še enkrat, brez odgovora. Vstal je, odšel po hiši, ko je na lepem zaslišal njen smeh. Skozi okno jo je zagledal na lesketajočem se snegu, na kupu snega, ki ga je skidal s hlevske strehe, naglavna ruta ji je zdrsnila na rame, lasje so bili razpuščeni, glavo je vrgla vznak, iz odprtih ust s polnimi ustnicami pa so prihajali beli oblački, globoko iz njenih prsi, krilo ji je zdrsnilo nad kolena, razkrečenih nog je sedela na platneni vreči in se krohotala. Z bleščeče belimi stegni se je nato odgnala z vrha, vriskajoče pridrsala do vznožja snežne gore, kjer se je prekobalila in še med padcem vriskala, se prekopicnila, zdrsnila, in na koncu smeje se obležala v snegu.

Oče jo je za lase odvlekel v hlev in jo z glavo tako dolgo butal ob steno, dokler ji ni čez razmršeno lasišče in čez tilnik in čez polne ustnice naravnost v razprta usta pritekla kri.

Potem je ženo odnesel nazaj v posteljo.

***

Sanjam.

Mama z vihravo grivo galopira po griču za našo hišo. Njene nozdrvi so napete, uhlji prišpičeni, v tistem pa ji zastavim pot. Njene velike oči se v paniki razpro, zastrmi se vame, za dolg trenutek, potem se obrne in zbeži.

Yıldız, moja sestra, obožuje ježo. V sedlo se namesti kakor moški, z vetrom v laseh, v obleki. Za njo frfotajo pogledi moških. Kmalu bo postala preveč ženska, da bi še galopirala, oče ji bo zastavil pot, ji zategnil vajeti, jo povlekel s konja in poslal v kuhinjo. Tam bo pomagala mami, veter pa ji bo zdrsnil iz oblek.

***

Onstran hribov so črke in številke.

Z oprtanim nahrbtnikom se moram vsak dan podati čez gorski prelaz. Ko se oče, mama in Hüseyin odpravijo v hlev, se jaz povzpnem v hrib. Pred mano sta dve uri hoda.

Imamo dva razreda. Enega za otroke prvih treh šolskih let. Drugega za otroke četrtega in petega razreda. Imamo dva učitelja. Pazita nas in poučujeta o tem, kaj potrebujemo za življenje. Ko zjutraj odprem zvezek, sem polna veselja, da se smem učiti od gospoda Barzana in gospoda Gülabija. Rada imam številke in črke. Hvaležna sem, da vsak dan prihajata k meni v Yedisu. Od daleč. Čeprav sem mlada in čeprav sem deklica. Všeč sta mi črki a in ş. Včasih v eno vrstico zapišem vseh devetindvajset črk. Najraje bi jih zavila v darilo in jih poslala mami in babici. Ti bi družno odvili pentljo, iz škatle pa bi skočile vse črke in se z njima sprehodile iz kuhinje. Potem pa se prestrašim, da bi me črke pozabile, in jim prišepnem: Mene! Vzemite še mene! Vzemite me s sabo!

Tudi številke so moje prijateljice. Trudim se zanje in kmalu jih poznam bolje kot vsi otroci v razredu. Vsepovsod videvam številke. Moja pa ni nobena. Ne vem, koliko sem stara. Oče se res ni mogel zaradi vsakega otroka odpraviti na dolgo pot v Kiği, da bi ga na uradu prijavil. Šel je samo pri vsakem drugem ali tretjem. So pa moje črke. Imam ime. Celo priimek. Kar je več, kot je imela mama, ko je bila tudi ona še otrok. Naši družini je priimek podaril dedek. Na Atatürkov ukaz. Atatürk je hotel, da imajo vsi Turki priimek. Dedek je šel na urad in dal zapisati v dokumente: Zdaj se pišem Lale. Torej mi je ime Filiz Lale. Mislim, da sem stara deset let.

***

Učenje je pomembno. To poslušam dan za dnem.

V tej šoli se učimo za življenje.

Gospod Gülabi in gospod Barzan nam odpirata vrata v boljše življenje!

Pridna sem. Vestno razbiram kredaste poteze na tabli. Vdihavam kredasti prah. Za boljše življenje ne želim zamuditi prav ničesar.

Tiho sedim na svojem stolu, odprla sem že učbenik za naravoslovje. Globokomorska trnkarica zna svetiti sama sebi. Hassan nekaj zašepeta Musi, Musa se zahihita, ko ravno vstopi v razred gospod Barzan.

Musa obnemi.

Gospod Barzan stopi do učiteljske mize, odpre predal, izvleče palico. Vsi vstanemo in mu nastavimo dlani.

Vsakdo si v prostoru poišče točko, na katero pripne svoj pogled in svojo dušo, obešalnik na steni zraven vrat, kljuko vrat ali okensko kljuko.

Gospod Barzan se nam približa s palico v roki.

En udarec po konicah prstov.

En udarec po členkih ob dlani.

En udarec po osrednjih členkih.

En udarec po hrbtišču dlani.

En udarec po zapestju.

Dlani nam otekajo, a se nihče ne zgane. Edini znak življenja je Esmino ihtenje.

Še vedno držimo dlani pred sabo.

S pogledom se oklenem globokomorske trnkarice.

Poskušam svetiti sama sebi.

Vsi otroci občutimo palico gospoda Barzana.

Selin, Fidan, Elif, Fatma, Veli, Zehra, Hatun, Hanem, Remzi, Resul, Zeki, Hülya, jaz, Müslüm, Nurten, Feride, Fidan, Halil, Necla, Berfin, Seda, Ali, Sayit, Dilber, Elif, Mehmet, Hassan, Musa, Seda, Hüseyin, Müslüm, Ibrahim, Rojin, Seda, Ayşe, Aynur, Besime, Hatice, Ahmet, Sengül, Zarife, Selin.

***

Kopanje v potoku mora biti nekaj čudovitega.

Stojim na bregu, ramena mi obžarja opoldanska vročina in opazujem fante, velike vesele žabe, kako skačejo v hladno svežino in kako jim zeleno žarijo oči, ko prilezejo iz vode.

Moje telo hrepeni po vodi.

Ležem na zemljo in si predstavljam, da se kopam. Prodniki pod mojimi stopali so hladni, voda mi obliva noge, oškropi trebuh, vrat, v tistem me zastre senca in nad sabo zagledam par oči: Yunus.

Skoraj gol je, njegova od sonca porjavela koža se lesketa od številnih kapljic.

Pod kožo zagledam mišice, v kolenskih jamicah modrikaste žile in kite. Pod vlažnimi modrimi spodnjicami se kažejo obrisi njegovega uda. Ima goste lase, bolj črne od oglja, njegove oči pa so zelene od potoka. Velika stopala trdno stojijo na tleh.

Moja si.

V njegovem glasu ni niti senčice dvoma.

Molče me prime za roko. Sledim mu. Oklenem se njegovih velikih stopal, njegovih korakov, temnih las in odločnega pogleda, ni se mi treba držati, saj me drži on.

Niti besede ne spregovoriva.

Nad njegovo desno veko se širi materino znamenje.

Yunus odpre hlevska vrata in me potisne v prazen hlev, saj sem njegova.

Tu moram ostati, nobenega moškega ne smem več gledati med plavanjem.

Hlevska vrata se glasno zapahnejo.

Obstojim v temi. Drgetam.

Njegova sem. Svojega moškega imam.

Hihitam se, skozi režo vrat opazujem njegove čvrste noge, vzravnan hrbet, brezhibno telo trinajstletnika, ki se oddaljuje.

Tu bom ostala. Nobenega drugega moškega ne bom več gledala med plavanjem.

Njegova sem.

prevod: Ana Jasmina Oseban / naslovnica: Vesna Vidmar / izid: junij 2017 / ISBN: 978-961-287-010-2

* * *

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Modro okrasje lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

* * *

Otroci smo čreda.

Spimo na senu. Vonj po pokošenem poletju. Ležimo drug čez drugega, vsevprek.

Kdo bi vedel, čigavo je to stopalo ali ona dlan.

Mama?

Globoko dihamo. Dišimo po dnevu, ki je minil.

Po znoju, po soncu. Prdimo drug drugemu v obraz.

Pravijo, da nas je deset otrok. Pravijo, da sem jaz sedma.

Moja mama je kot krava povrgla svoje otroke, enega za drugim, med setvijo in žetvijo in setvijo. Debela in težka stoji na opoldanski vročini in obrača seno. Nato ji med dvema balama iz trebuha zdrsne otrok. Enkrat deklica, enkrat deček, enkrat deklica, enkrat deček, enkrat deklica, enkrat deček, kot biseri, nanizani na vrvici.

Samo enkrat je dečku sledil deček, vendar je ta umrl in takoj za njim je prišla deklica.

V naših hribih so še druge črede otrok.

Imenujemo se Aliye, Hüseyin, Fatma, Mehmet, Yıldız, Ali, Filiz, Sayit, Zehra, Remzi, Selin, Veli.

Koze, kozice, ovce, jagenjčki, otroci, krave, teleta, osel, konj. Vsi smo obenem čreda in pastirji. Ščitimo drug drugega. Hranimo drug drugega in drug drugega brcamo v boke. Mama nas ščiti pred očetom, oče nas ščiti pred volkovi, otroci ščitimo drug drugega, kot se medsebojno ščitijo ovce in jagenjčki in koze in kozice, Hüseyin in Mehmet čuvata krave, Sayit in Zehra koze, Yıldız ovce.

Jaz čuvam jagenjčke.

***

Čez hrib se poženejo volkovi, drug za drugim, šest, sedem, célo krdelo. Vržejo se na ovce, s svojimi orjaškimi čekani trgajo plen, črevesje in želodce, polne trave, drug drugemu vlečejo meso iz gobcev, med razmesarjenimi trupli poplesavajo drhteči skeleti.

Požrtija.

Volkovi žro ovce. Jim parajo trebuhe. Rijejo jim po črevesju.

Pljuča, čreva, jetra, vranica, srce.

Umiranje je rdeče. Kri na beli volni. Kri na zeleni travi. Sledovi krvi, luže krvi, kri kaplja, teče, lije.

Ko se volčje krdelo umakne, privršijo muhe. Črni oblaki nad mrliči.

Med ovcami na vsem lepem stoji Yıldız. Od črne kite ji kaplja voda, še mokra je od igre ob potoku.

Oče me bo ubil! Oče me bo ubil!

In:

Filiz! Filiz!

Kot da pa jaz vem, kaj naj naredi. Za hrbtom začutim:

oče. Zagledam ga na Yıldızinem obrazu. Teče po hribu navkreber, zamahuje z ustrojenimi rokami in obupano kriči:

Alah!

Po bojišču ležijo raztreseni čaj, sladkor, solni kamni, obleka za naslednje leto.

Oče skliče sinove na kup. Pritečeta Hüseyin in Mehmet, preklinjata in tožita: Alah! Nato zmečeta kadavre v samokolnico.

Mrliči v samokolnici poskakujejo domov v hlev.

Yıldız je izginila.

Preostanek družine se zbere v hlevu, da bi očistil drobovino.

Mama toži nad volno, umazano s krvjo, ki je ne bo mogla več oprati do belega ali pobarvati.

***

Ko se stemni, začne oče iskati Yıldız. Grozeče teka po hlevu in po pašniku. Yıldız se je zavlekla v grmovje, kakor zajec.

Ko jo oče odkrije, mu pobegne, požene se čez pašnik, čez hribe, v temino travnikov, in se zateče na drevo.

Oče žuga v veje in poskuša plezati, pade, preklinja, spet pade.

Dani se že, ko se oče vrne v hišo in leže v posteljo. Tam spi mama. Odprtih oči. Počaka, dokler ne postane očetovo dihanje globoko in mirno, potem se opogumi in odide k drevesu. Yıldız med veje poda nekaj hrane.

Ostani, kjer si.

Iz svojega nočnega ležišča v mesečni noči med vejami zagledam sestro.

Naslednji dan jemo pečeno ovčetino. Delimo si meso z volkovi.

***

Ko v hišo vstopi oče, ga spremlja tišina.

Vsi vstanemo, naše oči se nemo dogovarjajo, Yıldız očetu pristavi stol, Fatma mu sleče jopič, jaz odhitim k čebru v kuhinji in v lavor natočim vodo, tri zajemalke. Fatma počepne pred očeta, mu razveže čevlje, sname desni čevelj z noge, jaz počepnem k njej in se lotim leve noge, očetovo stopalo je vlažno in toplo. Potopim ga v hladno vodo in mu izmijem dan s podplata. Zehra mi poda brisačo, s katero mu otrem stopalo do suhega, nato mu nadenem sandal.

Mama je pekla. Jedli bomo lepinjo s fižolom in sir in sveži ajran.

Med jedjo nihče ne črhne niti besedice. Táke nas hoče oče.

***

Čast presega vse, reče oče.

Sonce vzhaja iz časti.

Zaradi časti mirno spimo.

Dihamo jo. Vdih, izdih.

Ponoči in podnevi.

Čast mora uspevati na naših poljih.

Jemo jo in matere z njo pojijo svoje otroke.

Čast je očetu pomembnejša od vsega.

Pomembnejša od otrok. Ali matere.

Čast presega vse, reče oče.

Čast mi rase čez glavo.

***

Šest vrtov imamo. V njih rasejo krompir, čebula, kumare, paradižnik in paprika, fižol in zelena solata, koruza in bazilika, lubenice, čičerika in zelje. Jabolka, hruške, marelice, murve, slive, grozdje.

Naša zemlja je kamnita. Sosedov vrt je večji in bujnejši.

Sosedovo sadje pripada nam, reče mama, posadil ga je naš ded.

Ko je bil oče še mlad, so sosedje poklicali uradnika iz Kiğija in razglasili vrt za svojo last.

Oče je sedel za njihovo mizo in nemo kimal v obraze štirih sosedovih sinov.

Oče ni imel bratov, torej so bili zakon oni.

Uradnik je odmeril parcelo in vpisal v zapisnik, kar so mu narekovali.

Nato so sosedje napolnili kozarce in z očetom nazdravili na dobre sosedske odnose.

Ko murve v sosedovem vrtu pordečijo, otroci krademo nazaj našo lastnino, sladki sok se nam cedi po bradah.

Česar ne moremo pojesti, naberemo v košare in prinesemo mami. Posušimo poletje, ga shranimo v kleti in jemo pozimi.

***

Potok si delimo s sosedi. Za nas teče devet dni v mesecu. Vse druge dni ga sosedje preusmerijo na svoja polja in vrtove. Takrat na potok čakamo.

Že dolgo preden priteče, zaslišim njegovo šumenje.

Nekega jutra smo nastavili leseni vzvod in čakali. Potoka od nikoder. Zelenje v vrtu se je sušilo. Suhega grla sem se Hüseyinom in Fatmo povzpela po prašni strugi. Zgornji sosedje so nam ukradli potok in ga preusmerili na svoje vrtove. Njihovi paradižniki so se rdečili kot večerna zarja.

Ko smo to povedali mami, je pobesnela, sopihajoč se je povzpela po rjavih travnikih do vrha, s ploho zmerljivk je priklicala sosedo iz hiše, da so se kletvice kotalile v dolino. Oče je prihitel iz hleva in po hribu navkreber, da reši svojo čast. Izza hriba se je prikazala Aylin, lopovska hči, pomahala sem ji, vrnila mi je pozdrav.

Čez nekaj dni sta se mama in soseda v naši kuhinji pomenkovali, kot da bi bilo vode za vse dovolj. V naših krajih primanjkuje ljudi.

***

Ko pritisne vročina, spimo zunaj. Sedem otrok na žimnicah, polnjenih s senom. Mušice nam v rojih oblegajo usta in silijo v kotičke oči. Mama zaneti ogenj in sežiga posušene kravjake. S predpasnikom nam maha dim v obraz. To odganja muhe, reče. Sayit mi pomoli svoje podplate pred obraz.

Po kravjaku smrdijo, se zasmeji, tudi to odganja muhe.

Spat! mamin glas prekine njegovo hihitanje, zgodaj je treba vstati, veliko dela nas čaka.

Nad dimom se lesketajo zvezde.

Najsvetlejša je moja.

***

V naši dolini živi sto modrih žensk. Nekatere so svetlo modre, kot Neclina mama, nekatere so temno modre, kot Fidanina mama, obstajajo pa še modro-rdeče in modro-črne ženske. Nekatere ženske svojo modrino nosijo okoli vratu kot ogrlico ali v vboklini pod vratom kot medaljon, druge svojo modrino nosijo okoli zapestja ali pa okoli gležnjev.

Mnoge ženske iz tedna v teden menjajo svoje modro okrasje, nekatere iz dneva v dan. Nekatere se kljub modremu okrasju vselej smehljajo, tako kot Leyla, nekatere modro molčijo, kot Zehra.

Svetlo modre ženske se spreminjajo v temno modre, modro-rdeče pa v modro-črne. Tudi temno modre ženske včasih postanejo svetlo modre, ampak to se redko zgodi, in ženske, ki nosijo modro-črno, kot recimo Ayşe, se svoje težke barve ne znebijo več.

Obstajajo tudi ženske, za katere se sploh ne ve, kakšno modro okrasje nosijo, ženske, ki ga skrivajo pod dolgimi oblekami, pod plastmi rut, pa tudi modra dekleta, kot sta Elif in Selin, ki svojo modrino nosita še negotovo, kakor prvo rdečilo za ustnice.

Modro okrasje nosi podpise moških. Orodje, poleno ali železna palica, in pa število udarcev, vse to določa odtenek modrine.

Ženske so okrašene z barvo neba. Poletnega neba, zastrtega z oblaki, ledenega zimskega neba, spremenljivega pomladnega neba, sivega jesenskega neba, somraka, mavrice.

Samo Songül je breznebesna in brez modrega okrasja. Kjer se prikaže, vsi pogovori potihnejo.

Le kaj bi se menili z breznebesno.

Z brezhibno kožo se sprehaja po vasi. Ženske se obračajo od nje, molče, brez pozdrava breznebesni. Le poglej jo! se zmrdne mama in me z modro-črno roko pogladi po laseh, ni niti pametna niti pridna. In kljub temu: niti ene modrice!

Tudi take so, reče, na žalost.

Ko bom velika, bom tudi jaz modra ženska.

Upam, da bo moj odtenek svetlo moder, kot zimsko nebo.

prevod: Ana Jasmina Oseban / naslovnica: Vesna Vidmar / izid: junij 2017 / ISBN: 978-961-287-010-2

* * *

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Modro okrasje lahko kupite v njihovi spletni trgovini.